Jedro

1. V 30. členu ZDSS-1 je urejen pritožbeni postopek, ki se začne na pobudo stranke, ki je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Odločanje sodišča druge stopnje je odločanje o pritožbi te stranke. Novost, ki jo prinaša citirana določba ZDSS-1 v procesnem smislu, je možnost pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje in pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje sta celota. Pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča predstavlja le nadaljevanje že sproženega "pritožbenega postopka", v katerem se odloča o pritožbi zoper sodbo - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje je zato lahko le nadaljevanje in izpeljava pritožbe zoper sodbo, kar pomeni, da jo lahko vloži le stranka, ki se je pritožila zoper sodbo, medtem ko pritožba stranke, ki se ni pritožila, ni dovoljena.

2. Pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je pravno sredstvo, s katerim lahko stranka, ki je vložila pritožbo zoper sodbo, zahteeva preizkus pravilne uporabe 1. odstavka 30. člena ZDSS-1, to je, ali je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da nepravilnosti ni mogoče popraviti z ponovljeno ali dopolnjeno izvedbo dokaza na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V pritožbi ni mogoče uveljavljati drugih pritožbenih razlogov, zlasti pa ni namen te pritožbe preizkus pravilnosti pravnih stališč pritožbenega sodišča na Vrhovnem sodišču RS.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Višje delovno in socialno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožbi pooblaščenke tožeče stranke, ki jo je vložila zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine za negmotno škodo, ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pooblaščenka tožeče stranke je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, če pa bo ugotovilo, da temu predlogu ne more slediti, naj razpiše obravnavo in na njej tudi odloči. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev v zvezi z višino odškodninskega zahtevka, saj se je od dneva vložitve predloga na Sodišče združenega dela v Mariboru dne

22.4.1991 do naroka za glavno obravnavo dne 17.5.2004 (13 let) ukvarjalo le s temeljem odškodninske odgovornosti in dokaznega postopka glede utemeljenosti tožbenega odškodninskega zahtevka po višini sploh ni izvedlo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da nima česa popravljati na pritožbeni obravnavi. Zato je kljub 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je zavzelo stališče, da je za "popravo nepravilnosti" v primeru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 1. odst. 30. člena ZDSS-1 mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, saj se izvedba celotnega dokaznega postopka nikakor ne sme prenesti s sodišč prve stopnje na sodišče druge stopnje tako, da bi se šele na pritožbeni obravnavi začeli izvajati dokazi, vključno s postavitvijo izvedenca. Če odločilna dejstva niso ugotovljena pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče izvedbo dokazov o teh dejstvih v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Pritožbeno sodišče pa je v razveljavitvenem sklepu tudi jasno zavzelo stališče, da osebni pregled oškodovanca ni edini pogoj za izdelavo izvedenskega mnenja, saj mora izvedenec svoje mnenje izdelati v skladu s pravili stroke, znanjem in izkušnjami tudi na podlagi medicinske dokumentacije.

Zoper sklep pritožbenega sodišča se ni pritožila pooblaščenka tožeče stranke, kateri pritožbeno sodišče ni sledilo in ni razpisalo obravnave, ker se je očitno s pravno argumentacijo pritožbenega sodišča o razlogih, ki so vodili sodišče k taki odločitvi strinjala, ampak pooblaščenec prvotožene stranke.

Pritožuje se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravdnega postopka, s predlogom, da Vrhovno sodišče RS izpodbijani sklep razveljavi. Prvotožena stranka se z razlogi pritožbenega sodišča ne strinja, predvsem pa ne z razlogi in z zaključki, zaradi katerih višje sodišče samo ni opravilo obravnave in odločilo o zadevi. V konkretnem primeru je bila povsem na mestu uporaba določbe 1. odst. 30. člena ZDSS-1, v kolikor je višje sodišče že menilo, da je treba izvesti določen dokaz ali pridobiti izvedensko mnenje oziroma opraviti oceno izvedenskega mnenja. Zato meni, da se je višje sodišče nedopustno in v nasprotju s smislom in namenom citirane določbe, izognilo dolžnosti, da o zadevi odloči na obravnavi in s tem nedopustno zakrivilo zavlačevanje postopka. Sicer pa prvotožena stranka v pritožbi napada tudi argumentacijo pritožbenega sodišča glede dokazne vrednosti pred-pravdnega izvedenskega mnenja. Če se sodni izvedenec, ki ga postavi sodišče znotraj pravde, opira pri nepremoženjski škodi na izvedensko mnenje pred pravdo in na dokumentacijo o zdravljenju, je rezultat prav ta, da izvedensko mnenje pridobljeno s strani ene stranke postane pravno relevantno, kar pa bi bilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

Zato pritožba pooblaščenca prvotožene stranke nikakor ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da je v tem primeru za razsojo o višini odškodnine pač zadostno, da postavljeni izvedenec pregleda listine in pred-pravdno izvedensko mnenje.

Predmet spora je odškodnina za negmotno škodo oziroma višina le-te, o tem pa brez neodvisno postavljenega izvedenca ni mogoče odločiti.

Pritožba ni dovoljena.

Ker gre v obravnavanem primeru za pritožbo, vloženo po 2. odst. 30. člena ZDSS-1, ki dopušča zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi in vrnitvi zadeve v novo sojenje, preizkus zakonite uporabe 1. odst. citirane zakonske določbe s strani pritožbenega sodišča, ki je tak sklep izdalo, je pritožbeno sodišče najprej ob smiselni uporabi 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) opravilo preizkus pravočasnosti, popolnosti (1. odstavek 336. člena ZPP) in dovoljenosti tega novega pravnega sredstva. V postopku s to pritožbo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo pravdni postopek o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje (od

363. do 366. člena ZPP). Ker po določbi 366. člena ZPP v postopku s pritožbo zoper sklep ne velja določba o odgovoru na tožbo (344. in 345. člen ZPP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko te pritožbe ni vročilo nasprotni stranki v odgovor, ampak jo je v skladu s 345. členom ZPP s celotnim spisom posredovalo sodišču druge stopnje, torej sodišču, ki je izpodbijani sklep izdalo. Pri preizkusu pravočasnosti, dovoljenosti in dopustnosti te pritožbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožba prvotožene stranke zoper sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje ni dovoljena, zato jo je na podlagi 3. odst. 343. člena ZPP zavrglo, saj prvotožena stranka te pritožbe ni imela pravice vložiti.

Pravni argumenti za tak zaključek so naslednji: Ta pritožba je že po svoji naravi omejena pritožba, katere namen je v tem, da stranka, kateri pritožbeno sodišče na pritožbo zoper sodbo ni sledilo in ni razpisalo pritožbene obravnave, uveljavlja preizkus zakonitosti take odločitve sodišča druge stopnje pred revizijskim sodiščem. Gre torej za omejen in ozek preizkus, saj je to pritožbo mogoče vložiti izključno le iz enega pritožbenega razloga in sicer zaradi kršitve 1. odst. 30. člena ZDSS-1, ne pa zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po

2. in 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP. Nikakor pa tudi ne more biti namen te pritožbe vmesen preizkus pravilnosti pravnega stališča pritožbenega sodišča na vrhovnem sodišču, kar skuša prvotožena stranka v pritožbi, glede na obširne pritožbene navedbe o nestrinjanju s pravnimi zaključki sodišča druge stopnje, doseči. Čeprav zakon govori o pritožbi, gre v tem primeru le za devolutivno zahtevo po preizkusu pravilne uporabe

1. odst. 30. člena ZDSS-1, torej za vprašanje ali je sodišče druge stopnje na pritožbo stranke, ki se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, pravilno ocenilo, da nepravilnosti, ki jo je zatrjevala stranka v pritožbi, ni bilo mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov.

V 30. členu ZDSS-1 je urejen pritožbeni postopek. Ta se začne na pobudo stranke, ki je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Odločanje sodišča druge stopnje je odločanje o pritožbi te stranke. Novost, ki jo prinaša citirana določba ZDSS-1 v procesnem smislu, je možnost pritožbe na sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje in pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje je celota in predstavlja le nadaljevanje že sproženega "pritožbenega postopka". V tem postopku pa se prvenstveno odloča o pritožbi zoper sodbo - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje pa je lahko le nadaljevanje in izpeljava pritožbe zoper sodbo prve stopnje, kar pomeni, da jo lahko vloži le stranka, ki se je pritožila zoper sodbo.

Sicer pa v konkretnem primeru vložena pritožba prvotožene stranke ne polemizira le z razlogi sklepa pritožbenega sodišča o tem, zakaj ni opravilo pritožbene obravnave, ampak se ne strinja s pravnimi razlogi sodišča druge stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, saj ni mogoče zavrniti zahtevka le zato, ker brez tožnikove aktivne udeležbe v sodnem postopku, ki vključuje tudi osebni pregled pri sodni izvedenki, o višini odškodnine ni mogoče odločiti. Pritožba zlasti izpostavlja konflikt v pravnem naziranju pritožbenega sodišča, s principom dokaznega bremena v odškodninskih sporih zaradi negmotne škode, saj je pravno relevantno po mnenju pritožbe lahko le tisto mnenje, ki je opravljeno znotraj pravdnega postopka s postavitvijo neodvisnega izvedenca s strani sodišča. Zato pred-pravdno mnenje, če stranki o tem ne soglašata, tega mnenja ne more nadomestiti. Prvotožena stranka se torej pritožuje tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbenega sodišča, kar pa seveda ne more biti predmet pritožbe, vložene po 2. odst. 30. člena ZDSS-1. Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče tudi na te pritožbene očitke odgovarja. V razveljavitvenem sklepu sodišče druge stopnje ni sprejelo stališča, da je za odločanje o utemeljenosti odškodnine za negmotno škodo po višini dovolj že pred-pravdno izvedensko mnenje. Iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa jasno sledi stališče, da sodišče prve stopnje ni smelo zavrniti tožbenega zahtevka po višini le zaradi tega, ker se tožnik ni javil na osebni pregled k izvedencu medicinske stroke, ki ga je sodišče postavilo s sklepom z dne 19.1.2005, s katerim je v skladu z 251. členom ZPP izvedencu naložilo, da pregleda sodni spis, da pozove tožnika in ga osebno pregleda, da pregleda medicinsko dokumentacijo tožene stanke s poudarkom na medicinski dokumentaciji od 8.8.1990 dalje, ki je v zvezi s tožečo stranko zaradi nesreče pri delu z dne 8.8.1990 in poda izvedensko delo z mnenjem. Izvedenec pa mnenja ni izdelal zgolj zato, ker se tožnik ni javil na osebni pregled, kar pa seveda po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno. V konkretnem primeru torej sploh ne gre za vprašanje ali pred-pravdno mnenje lahko nadomesti izvedensko mnenje, če stranki o tem ne soglašata, ampak za vprašanje ali izvedenec medicinske stroke, ki ga postavi sodišče prav zato, ker stranki ne soglašata s strokovnim mnenjem izdelanim za potrebe vložitve tožbe, lahko opravi izvedensko mnenje tudi brez osebnega pregleda oškodovanca. Pred-pravdno mnenje je le strokovno mnenje in seveda ne izvid oziroma mnenje, na podlagi katerega sodišče lahko odloči o višini tožbenega zahtevka. O tem pritožbeno sodišče niti ne misli drugače. To je le mnenje, s katerim lahko tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine za vse oblike negmotne škode, ki jo je utrpel v nesreči pri delu.

Prav pri povračilu negmotne škode, torej škodi, ki prizadene določeno nepremoženjsko sfero človeka in ki ji pravni red priznava določeno pravno sankcijo, si mora sodna praksa pri merilih za določitev višine denarne odškodnine največkrat pomagati z izvedencem. Pravilno opozarja pritožba, da izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče na podlagi 243. člena ZPP, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Še več, pred začetkom dokazovanja z izvedencem je potrebno po 251. členu ZPP izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Pri tem se opozori tudi na posledice krive izpovedbe. Izvedeniško mnenje je torej sestavljeno iz izvida in mnenja. V izvidu izvedenec raziskuje dejstva in o njih poroča, v mnenju pa na podlagi ugotovljenih dejstev v zvezi s pravili znanosti, stroke in izkušenj sklepa na druga dejstva in svoj sklep, to je svoje mnenje sporoči sodišču. In tu je izvedenec res izvedenec. To pa tudi pomeni, da osebni pregled oškodovanca ni nujen in edini pogoj za izdelavo izvedeniškega mnenja, saj izvedenec v skladu s pravili znanosti, stroke in izkušenj lahko opravi in izdela mnenje na podlagi medicinske dokumentacije, s katerim se opredeli, koliko časa je oškodovanec trpel intenzivne telesne bolečine, koliko časa manj intenzivne (srednje) in koliko časa blažje (za to ni potreben osebni pregled), kakor tudi, kakšne so bile duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu, kakor tudi skaženosti (za kar pa bo najbrž potreben osebni pregled), kar vsekakor pomeni zadostno podlago za določitev denarne odškodnine s strani sodišča. Višina odškodnine za posamezne vrste negmotne škode je torej odvisna od intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin, kar se ugotavlja z izvedencem, ki pa lahko izdela mnenje tudi na podlagi zbrane medicinske dokumentacije.

Sicer pa se je sodišču prve stopnje, glede na tožnikovo siceršnjo pasivnost v sporu in glede na dejstvo, da se osebnega pregleda pri sodni izvedenki ni udeležil, postavilo celo vprašanje tožnikovega pravnega interesa za vodenje spora, kar pa je seveda milo rečeno sprenevedanje. Če je sodišče prve stopnje res prepričano, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje tega spora, bi moralo tožbo po 274. členu ZPP kot nedopustno zavreči in ne tožbeni zahtevek zavrniti zato, ker izvedenka ni mogla izdelati izvedenskega mnenja brez njegovega osebnega pregleda.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik ima pravni interes do zaključka tega spora, saj je le-ta vedno podan, če je tožnik glede svojega pravnega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odstranjena. Tožnik ima še kako velik interes, da po dolgotrajnem sodnem postopku pride do sodbe, s katero bo odločeno tudi o odškodnini za negmotno škodo po višini za nesrečo pri delu, ki jo je utrpel že leta 1989. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklenilo tako, kot izhaja iz izreka drugostopnega sklepa.