Jedro

Po določbi 42. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.list RS, št.26/91), lahko zasebni delodajalec odpusti delavca z dela brez poprejšnje odpovedi le, če ga zaloti pri storitvi kaznivega dejanja na delu ali v zvezi z delom, ki se preganja po uradni dolžnosti in če o tem istočasno obvesti pristojnega državnega tožilca.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah 2 in 3 izreka razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se v nerazveljavljenem delu (tč. 1 izreka) potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba zoper sklep se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo dopis tožene stranke z dne 19.1.1995, s katerim je bila tožnici dana odpoved delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter jo je tožena stranka dolžna pozvati na delovno mesto frizerke, ji čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico ter za isto obdobje obračunati in izplačati tožnici pripadajočo plačo v višini, ki bi bila tožnici obračunana in izplačana, če bi bila na delu, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih akontacij plače 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ji za isto obdobje plačati potrebne davke in prispevke ter priznati preostale pravice iz delovnega razmerja, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 34.425,00 SIT in stroške sodnih taks v višini 1.835,00 SIT vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, pod izvršbo.

Po končani glavni obravnavi dne 12.6.1997 je tožena stranka predlagala izločitev predsednika senata v tem individualnem delovnem sporu. V.d. predsednika Delovnega sodišča v A. je predlog za izločitev s sklepom z dne 17.6.1997 zavrgel. Zoper ta sklep, ki je bil toženi stranki vročen skupaj s sodbo sodišča prve stopnje, je tožnik vložil pritožbo v odprtem pritožbenem roku za izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Tako je pritožbeno sodišče obravnavalo obe pritožbi.

Tožena stranka je tako zoper sklep kot zoper sodbo podala laični pritožbi. V pritožbi zoper sklep navaja, da je predsednik senata končal obravnavanje preden je pooblaščenec tožene stranke lahko podal vse svoje navedbe. Zaradi navedenega je tudi odklonil podpis zapisnika glavne obravnave. Glede obrazložitve sklepa, da bi moral zahtevati izločitev sodnika že na sami obravnavi pojasnjuje, da potem, ko je sodnik razglasil, da je obravnava končana, pooblaščencu tožene stranke ni dovolil več govoriti. Meni, da mu je bila storjena velika krivica in zahteva, da se sklep opr. št. Su ../97 - Pd .../95 razveljavi in obravnava ponovi pred drugim sodnikom.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sodbo in sicer navaja, da po delovni pogodbi lahko delodajalec odpusti delavce z dela brez prejšnje odpovedi, če je delavec zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve pismenega sporočila o odpustu, v katerem mora delodajalec navesti razloge za odpust. Tožnici je bilo delovno razmerje odpovedano, ker je bila zalotena pri kaznivem dejanju in sicer je v bolniškem staležu, v katerem je bila zaradi obolele noge - kolena, plesala celo noč na gasilski veselici. Meni, da je bolniški stalež neupravičen ter zahteva vračilo boleznine, izbris časa bolniškega staleža iz delovne knjižice in vse stroške povezane s sporom. Predlaga, da višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo je delno utemeljena v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo sklep, s katerim je bil zavržen predlog za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje.

Ugotovilo je, da je pritožba neutemeljena, saj je tožena stranka zahtevala izločitev predsednika senata šele po koncu glavne obravnave in zato niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 73. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Po navedeni določbi mora namreč stranka zahtevati izločitev sodnika brž ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Pooblaščenec tožene stranke pa je zahteval izločitev predsednika senata šele po zaključku glavne obravnave, torej je predsednik sodišča utemeljeno zavrgel njegovo zahtevo. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve določb postopka po 2. odst. 354. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo dopis tožene stranke z dne 19.11.1995, s katerim je bila tožnici dana odpoved delovnega razmerja. Glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja pa po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni dovolj razčistilo dejanskega stanja, tako da ni mogoče presoditi, ali je bilo materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede presoje sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 19.11.1995, št. 2/95, ki ga je tožnici izdala delodajalka in zoper katerega je tožnica ugovarjala dne 25.1.1995. Pritožbeno sodišče pri tem še ugotavlja, da sklep ni vseboval pravnega pouka, zato je bil ugovor podan dne 25.1.1995 pravočasen in je tako tudi tožba vložena dne 10.3.1995 dopustna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da ji le-ta lahko odpove delovno razmerje na podlagi delovne pogodbe z vročitvijo pismenega sporočila o odpustu, v katerem mora delodajalec navesti razloge za odpust. V času nastanka tega spornega razmerja je veljala, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91), ki sicer res v 42. členu določa odpust z dela, vendar se tožena stranka očitno ni poslužila navedenega instituta. Po določbi 42. člena navedene kolektivne pogodbe lahko zasebni delodajalec delavca odpusti z dela brez poprejšnje odpovedi, če je delavec na delu ali v zvezi z delom zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. O tem mora delodajalec istočasno obvestiti pristojnega javnega tožilca (sedaj državnega tožilca). Če ta ugotovi, da kaznivega dejanja ni bilo, mora o tem obvestiti delodajalca in delavca. Na podlagi takšne ugotovitve je izrečen odpust ničen. V konkretnem primeru tožnica ni bila zalotena pri storitvi kaznivega dejanja na delu ali v zvezi z delom, prav tako pa delodajalka o zatrjevanem kaznivem dejanju ni obvestila pristojnega državnega tožilca. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo z vsemi pravicami in dolžnostmi iz delovnega razmerja. V spisu pa se nahajajo: sklep o prenehanju delovnega razmerja št. 26/94 z dne 12.12.1994, iz katerega izhaja, da delodajalka obvešča tožnica, da ji bo 12.1.1995 prenehalo delovno razmerje zaradi prenehanja obrti, obvestilo št. 1/95 z dne 16.1.1995, s katerim obvešča tožnico, da ji podaljšuje odpovedni rok zaradi sklepa Občine M. o prenehanju obrtne dejavnosti, zahteva tožnice za koriščenje rednega letnega dopusta za leto 1995, iz katere izhaja, da ji bo v kratkem zaradi odjave obrti prenehalo delovno razmerje in da želi koristiti dopust za leto 1995. Iz navedenih sklepov torej izhaja, da naj bi tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v začetku leta 1995 tudi na drugi pravni podlagi. Ker pa teh dejstev sodišče prve stopnje ni razčistilo, ni mogoče potrditi odločbe sodišča prve stopnje o ugotovitvi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter da jo je le-ta dolžna pozvati na delo. O vrnitvi tožnice na delo, bo sodišče prve stopnje odločalo šele potem, ko bo razčistilo dejansko stanje v nakazani smeri. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Posledično pa je razveljavilo tudi sklep o stroških.