Jedro

Pri odgovoru na vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, gre za dejansko ugotovitev, ki je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče je v tem sporu že enkrat odločalo in sicer je s sklepom VIII Ips 227/2006 z dne 10. 10. 2006 ugodilo reviziji tožnika, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sta sodišči zmotno ugotovili, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ni bilo ugotovljeno (ugotavljano), kdaj je bila tožena stranka dejansko seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

2. Sodišče prve stopnje je v novem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2003. Posledično je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, reintegracijski zahtevek ter denarne zahtevke. Ugotovilo je, da z vročitvijo izredne odpovedi tožniku dne 4. 6. 2003 ni bil prekoračen 15 dnevni prekluzivni rok iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02). Kot datum seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je štelo datum, ko je direktor organizacijske enotes podpisal vabilo na zagovor in obvestilo o nameravani odpovedi, to je 20. 5. 2003. Presodilo je, da sama seznanitev direktorja s tožnikovimi kršitvami ne pomeni tudi seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Direktor se mora seznaniti še s tem, ali storjena dejanja predstavljajo hudo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ali so storjena iz hude malomarnosti, v kakšnih okoliščinah so bila storjena, kdo je konkretno odgovoren za storjene kršitve. Tožena stranka ima organizirano strokovno službo za taka pravna vprašanja, zato je upravičena do nekega razumnega roka, v katerem prouči dejstva, možnosti in pravne podlage za ugotovitev, ali gre za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, zato je o tožnikovi pritožbi odločalo na pritožbeni obravnavi, na kateri je ponovilo dokaz z zaslišanjem priče J. L., ki je bil v spornem času direktor organizacijske enotes tožene stranke. Na podlagi ocene izvedenega dokaza je ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila že pred 20. 5. 2003, kar pomeni, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana po izteku prekluzivnega roka. Posledično je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, toženi stranki pa naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zatrjuje, da pritožbena obravnava ni bila opravljena v skladu z določbami tretjega odstavka 30. člena ZDSS-1 ter 347., 348. in 349. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni ponavljalo dokazov, ampak je dodatno zaslišalo le nekdanjega direktorja območne enotes in razsodilo samo na podlagi njegove izpovedi, v izpodbijani sodbi pa manjka tudi vestna in skrbna ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Opozarja na nedoločnost pojma „seznanitve z razlogi, ki utemeljuje izredno odpoved“, ki je bil z novelo Zakona o delovnih razmerjih, ki je pričela veljati dne 28. 11. 2007, nadomeščen s formulacijo, da rok teče od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in meni, da bi moralo sodišče pri razlagi prvotne zakonske norme upoštevati njeno natančnejšo formulacijo v noveli zakona in zaključiti, da je 15 dnevni rok za odpoved pričel teči z dnem ugotovitve razlogov zanjo. Kadar se med sodnim postopkom zakonska norma spremeni, zakon pa nima prehodnih določb, mora sodišče pri odločanju uporabiti novo, torej spremenjeno normo. V primeru sedaj veljavne določbe 110. člena ZDR pa sodišče ne bi imelo podlage za zaključek, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana po izteku prekluzivnega roka. Tudi v primeru ozke razlage pojma seznanitve z razlogi za izredno odpoved pa pričetka teka roka ni mogoče vezati na prvo opozorilo o delavčevem odstopajočem ravnanju. Delodajalec mora opozorilo preveriti, kar lahko stori le ob upoštevanju delavčevih argumentov. Delavcu je potrebno dati možnost, da se udeležuje postopka in s svojo aktivnostjo prepreči odpoved, za delodajalca pa je delavčev zagovor potreben, da se seznani z vsemi dejstvi, relevantnimi za odločitev. Navaja, da pri seznanitvi z razlogi, ki utemeljujejo odpoved, ne gre le za dejansko vprašanje, pač pa tudi za uporabo materialnega prava. Sodišče je popolnoma prezrlo posebnost tožnikovega dela, ki temelji na visoki stopnji zaupanja s strani delodajalca. Zavarovalni zastopnik ne prihaja dnevno na sedež delodajalca, ampak mu pošilja dokumente in nakazuje denar. Ker delo iz tehničnih razlogov ne more biti sproti kontrolirano, zakonska določba ni pravilno uporabljena, če sodišče šteje, da je za začetek teka roka odločilen vsakršen signal o nepravilnostih pri delu zavarovalnega zastopnika. Tožena stranka je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožnika in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 6. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 10. Kršitev proste dokazne ocene, opredeljene v 8. členu ZPP, lahko pomeni procesno kršitev takrat, ko gre za neupoštevanje metodološkega napotka, danega v tej zakonski določbi. Na podlagi določbe tretjega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04) lahko sodišče druge stopnje na obravnavi ponovi dokaze v skladu z določbo zakona, ki ureja pravdni postopek, o ponavljanju dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, izvede nove dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, in opravi druga procesna dejanja, s katerimi se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka. V skladu z določbo petega odstavka 348. člena ZPP sodišče druge stopnje na obravnavi ponovi tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da dokazna ocena o datumu seznanitve tožene stranke z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku temelji na izpovedi priče, J. L., ki je bil v spornem času direktor organizacijske enotes tožene stranke. Sodišče druge stopnje je na obravnavi omenjeno pričo ponovno zaslišalo in se do nje tudi dokazno opredelilo. Dokazna ocena sodišča druge stopnje je tako skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, v pritožbenem postopku pa torej ni prišlo do zatrjevane relativne procesne kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba temelji na določbah Zakona o delovnih razmerjih, ki so veljale ob nastanku spornega razmerja (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002), kar je pravilno. Ker je do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere zakonitost se presoja v tem postopku, prišlo dne 4. 6. 2003, torej pred 28. 11. 2007, ko je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A - Uradni list RS, št. 103/2007), je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za uporabo z novelo ZDR-A spremenjenih in dopolnjenih določb ZDR. Z uporabo določb kasnejšega zakona, bi bilo namreč kršeno ustavno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 155. člena v poglavju o ustavnosti in zakonitosti izrecno določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Povratno veljavnost posameznih določb lahko določi samo zakon in to samo v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena URS).

13. Po določbi drugega odstavka 110. člena v času izpodbijane odpovedi veljavnega ZDR je moral izredno odpoved delodajalec podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, pa je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možen čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Vrhovno sodišče je v tem sporu že zavzelo stališče, da ni mogoče določbe drugega odstavka 110. člena ZDR uporabiti tako, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel nič novega, ampak se je lahko z njimi seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved pogodbe nima. V novem postopku je bilo zato potrebno ugotoviti, kdaj je tožena stranka zvedela za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved, torej za storjene kršitve oziroma opustitve.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da se direktor organizacijske enotes tožene stranke s tožnikovimi kršitvami ni seznanil šele 20. 5. 2003, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak je bil o njih obveščen sproti, v roku kakšnega tedna ali celo manj, o ukrepanju zoper tožnika pa se je tudi sproti dogovarjal s kadrovsko službo. Ker je bila po času zadnja kršitev delovnih obveznosti, ki je bila tožniku očitana v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, storjena dne 7. 4. 2003, je ob gornjih ugotovitvah logičen zaključek, da je tudi glede te kršitev dne 4. 6. 2003, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, že potekel 15 dnevni prekluzivni rok od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je bilo že poudarjeno, gre pri odgovoru na vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, za dejansko ugotovitev, ki je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni več mogoče izpodbijati.

15. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, pa izhaja, da direktor OE Nova Gorica ni bil šele ob podpisu obvestila o nameravani izredni odpovedi, predloženega s strani strokovne službe, seznanjen z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Ravno obratno. Po izpovedbi direktorja na obravnavi pred sodiščem druge stopnje je bil on tisti, ki je odločil, kaj se bo vneslo v obvestilo, torej je bil z razlogom za izredno odpoved nedvomno seznanjen že prej. Tak razlog pa ni bil zgolj določeno ravnanje tožnika, temveč tudi ugotovitev, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, da gre za hujšo kršitev in da naj bi jo storil iz hude malomarnosti. Ne gre za formalno pravno presojo delodajalca, zakon veže začetek teka roka na seznanitev z vsemi z zakonom določenimi elementi razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Iz vsebine obvestila o nameravani izredni odpovedi, z vsebino, kot jo je zahteval direktor pa izhaja, da se je ta z njimi seznanil pred 20. 5. 2003. To pa pomeni, da je bila odpoved, dana 4. 6. 2003, prepozna. Če se je direktor glede na takrat določene prekluzivne roke za ukrepanje odločil prepozno, to na odločitev ne vpliva.

16. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožnik glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.