Jedro

Preživninski zavezanec se ne more uspešno braniti, da bi bila prodaja proizvodnih sredstev neekonomična. Odločilno za ugotovitev njegovih preživninskih možnosti namreč je, da je lastnik kapitala, s katerim lahko svobodno gospodari ter na ta način tudi plačuje preživnino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan plačevati za preživljanje mladoletne N. in U., na roke njune matere zakonite zastopnice, mesečno preživnino v znesku 10.000,00 SIT za mladoletno N. in 10.000,00 SIT za mladoletno U. in to od 1.12.1998 dalje, s tem, da je za preživninske obveznosti od 1.12.1998 pa do 1.11.1999 dolžan plačati še razliko v neplačani preživnini, to je po 5.000,00 SIT mesečno za vsako hčerko, od 1.11.1999 dalje pa v znesku 10.000,00 SIT. Preživninsko obveznost po tej sodbi je dolžan izpolniti glede preživninskih zneskov, zapadlih do sodbe v 15-ih dneh, v bodoče pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec v zneskih, določenih s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestila Centra za socialno delo, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne preživnine do plačila, vse pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne. Tožnica mora tožencu povrniti 14.462,50 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo preživnine v višini 20.000,00 SIT za mladoletno N. in 20.000,00 SIT za mladoletno U. in sicer od 1.11.1998 dalje, s tem, da je za preživninske obveznosti od 1.11.1998 do 1.11.1999 dolžan plačati še razliko v neplačani preživnini, to je po 15.000,00 SIT za vsak mesec, odtlej dalje pa v znesku 20.000,00 SIT. Zapadle obroke je dolžan plačati v 15-ih dneh, v bodoče pa do vsakega 5. v mesecu, vse do prve uskladitve preživnin, odtlej pa v valoriziranih zneskih, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da preživninsko obveznost zniža in spremeni datum pričetka obveznosti. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavanje in razsojo. Pritožnik najprej navaja, da se je iz Doma izselil 28.11.1999 (očitna pomota - pravilno: 1998), sodišče pa je pričetek plačevanja preživnine določilo že s 1.11.1998. Nadalje navaja, da hčerka N. prejema Zoisovo štipendijo v višini 20.000,00 SIT, česar tožnica ni navedla in tega prihodka sodišče ni upoštevalo. Pritožnik meni, da pri določitvi preživnine ni mogoče upoštevati dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine, saj toženec ta sredstva v celoti porabi za oskrbo, čemur so tudi namenjena. Nadalje vnovič specificira svoje stroške in ostale obveznosti ter zaključuje, da mu (upoštevaje 10.000,00 SIT preživnine za obe hčeri) ostane za hrano in obleko le 16.000,00 SIT. V zvezi s tem še navaja, da prvo sodišče pri izračunu stroškov ni upoštevalo kredita za avtomobil, upoštevalo pa je tožničin kredit za hišo. Pritožnik graja tudi oceno sodišča o prihrankih, ki bi naj mu ostali od prodaje hiše v Komendi. Pritožnik navaja, da mu je od tega denarja ostalo le še 3.000 DEM in ne 20.000 kot ocenjuje prvo sodišče. Nasprotno pa, navaja pritožnik, se prvo sodišče sploh ni ukvarjalo s prihranki tožnice iz istega naslova. Le-te v celoti priznava za gradnjo hiše, obenem pa od njenih mesečnih dohodkov odbije še strošek kredita za novo hišo. Glede podedovane kmetije toženec vnovič poudarja, da iz tega premoženja nima nikakršnih prihodkov. Neprimerno se mu zdi tudi to, da bi moral kmetijo prodati za neprimerno nizko ceno, saj bi s skrbnim gospodarjenjem in sanacijo žage iz tega lahko v prihodnosti iztržil več. S podedovanim premoženjem skuša kljub invalidnosti gospodariti tako, da bi usposobil za delo vsaj žago, da bi ta prinašala dobiček, iz katerega bi lahko samostojno živel in pričel postopoma tudi s plačevanjem višjih preživninskih obveznosti. V nasprotnem pa bi se bil primoran vrniti v Dom. Pritožba je delno utemljena. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženec pripravljen plačati po 5.000,00 SIT za vsakega otroka. Glede na navedeno je torej sporen le presežek, kar pomeni 15.000,00 SIT za vsakega otroka. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da potrebe obeh hčera niso sporne, prvo sodišče jih je pravilno ugotovilo ter tudi sama pritožba tega ne izpodbija. Dodati velja le to, da 40.000,00 SIT upoštevaje krajevne običaje niso pretirane marveč prej nizko ugotovljene potrebe za mladoletnega otroka. Za v pritožbi zatrjevano dejstvo, da hčerka N. prejema Zoisovo štipendijo, toženec ni predložil nobenega dokaza, ne glede na to pa je srž pritožbenega postopka tako ali tako v vprašanju toženčevih možnosti ter kolikšen delež prispevka za preživljanje mu je glede na to moč naložiti, da ne bo ogroženo njegovo lastno preživljanje. V tem pritožbenem postopku je torej potebno preizkusiti le še razmerje med preživninskimi možnostmi obeh staršev. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvo sodišče. Ob podrobnejšem preizkusu izpodbijane odločbe se namreč izkaže, da pritožbene graje v tem delu niso utemeljene. Res je sicer, da prihodkov, ki jih toženec dobiva zaradi svoje invalidnosti oziroma za pomoč in postrežbo, ni mogoče šteti pri določitvi preživnine, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče stroške, ki jih toženec plačuje za pomoč in postrežbo od njegovih dohodkov odštelo. Prvo sodišče v obrazložitvi tudi omenja kredit, ki ga toženec odplačuje za avto. Res pa je, da tega dejstva ne upošteva v dovoljšnji meri pri sami določitvi zneska za preživljanje. Slednje pa je že pravno vprašanje in se bo sodišče z njim ukvarjalo kasneje v tej obrazložitvi. Na pritožbene navedbe, da je prvo sodišče tožnici v celoti priznalo porabo prihrankov (180.000 DEM), obenem pa ji od mesečnih dohodkov odbilo tudi stroške kredita za novo hišo, pritožbeno sodišče odgovarja naslednje : Splošno znano dejstvo je, da si ljudje svoje stanovanjske razmere rešujejo ne le z najetjem kredita, marveč obenem tudi s porabo že obstoječih denarnih sredstev. Ob tem je potrebno upoštevati, da sta bila otroka dodeljena tožnici in je morala tako po razvezi poskrbeti tudi za njune stanovanjske potrebe, kakor tudi za stanovanjske potrebe tretjega otroka, za katerega je prav tako preživninsko zavezana. S tega zornega kota je seveda odločitev prvega sodišča ne le razumljiva, marveč tudi pravilna. Toženec je imel (glede na ugotovljeno dejansko stanje) svoj stanovanjski problem bolj ali manj rešen, poskrbeti je moral namreč le za opremo. Naposled se je glede izpodbijanega dejanskega stanja potrebno opredeliti še glede preživninskih možnosti z naslova kmetije. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbi odgovarja, da toženca nihče ne sili v prodajo tega premoženja, dejstvo pa je, da to premoženje ima. Prvo sodišče ugotavlja, da so bile tožencu izdane štiri odločbe o odobritvi poseka. Navedbe, da premoženje torej ne prinaša nobenega dohodka, v tej luči ne vzdržijo. Pritožbeno sodišče sicer razume, da bi bilo žago in ostala sredstva potrebno obnoviti, da bi prinašala več dobička, vendar je po drugi strani to normalno stanje v slehernem proizvodnem procesu. Glede na vse to premoženje (pritožbeno sodišče natančnih ugotovitev prvega sodišča v zvezi s tem ne ponavlja), ki ga je toženec neodplačno pridobil, se ne more uspešno braniti, da bi iz tega premoženja ne bil dolžan poravnavati preživninskih obveznosti. Naš pravni red nenazadnje določa, da se morajo starši podrediti potrebam svojih otrok, kar pomeni tudi določeno odrekanje. Pritožbeno sodišče tudi poudarja, da preživninska obveznost, kakor je spremenjena s to sodbo, ne more bistveno vplivati na toženčevo odločitev ali bo proizvodna sredstva saniral ter na ta način pridobival finančna sredstva z rednim dohodkom ali pa bo premoženja prodal ter na ta način finančna sredstva pridobil v enkratnem znesku. Pritožbeno sodišče se ne slepi, da vrednosti v enem ali drugem primeru nista enaki, vendar pa je odločitev toženčeva in, kot maloprej rečeno, takšna preživninska obveznost, kot je določena sedaj, na to ne more imeti bistvenega vpliva. V zvezi s tem je potrebno le zaključiti, da toženec torej ima določen kapital, s katerim lahko gospodari in ga nenazadnje tudi svobodno združuje. Le možnosti prihodkov iz tega premoženja daje prvostopno sodišče po mnenju pritožbenega sodišča po višini prevelik pomen. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je prvo sodišče višino prispevka za preživljanje, ki ga mora plačevati toženec, določilo previsoko. Ob upoštevanju kredita, ki ga mora odplačevati toženec, je upoštevaje njegove dohodke in izdatke preživnina v višini 20.000,00 SIT za vsakega otroka previsoka in ne ustreza njegovim možnostim. Po drugi strani pa je znesek, ki ga je toženec pripravljen plačevati (5.000,00 SIT za vsakega) zgolj simboličen in ne ustreza dejstvu , da je podedoval že omenjeno premoženje. Na prvi stopnji ugotovljene možnosti tožnice so bistveno večje. Res pa je, da je ob tem treba upoštevati, da ima tožnica še enega otroka ter da za skupni hčeri tudi skrbi, kar je izrecno poudarilo že prvo sodišče. Glede na potrebe upravičenk in možnosti toženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je primerno razmerje, po katerem naj toženec soprispeva za 1/4 potreb pri obeh hčerkah. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da naj toženec plačuje po 10.000,00 SIT mesečno za vsako izmed hčera. Takšen mesečni znesek bo toženec po presoji pritožbenega sodišča sposoben plačevati tudi ob upoštevanju nekoliko manjših možnosti ustvarjanja prihodka iz premoženja, kot to ugotavlja prvo sodišče. Že plačani deleži mesečnih zneskov se seveda upoštevajo tako, da mora toženec za zapadle obroke plačati le razliko, torej 5.000,00 SIT za vsakega otroka. Ker pa se je toženec, kot ugotavlja že prvo sodišče, iz doma upokojencev izselil novembra 1998, je iz razlogov prvega sodišča preživnino dolžan plačevati od prvega dne v naslednjem mesecu in ne že upoštevaje mesec november 1998, kot je odločilo prvo sodišče. Glede na delni toženčev uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je tožnica dolžna povrniti 1/2 njegovih pritožbenih stroškov. Odmera je razvidna na stroškovniku.