7. 5. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Ludmila Mikuža, Volčja Draga, ki ga zastopa Odvetniška družba Gaberščik, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 7. maja 2024

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 – popr., 75/97, 19/14 in 159/21) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 195/2018 z dne 17. 11. 2020 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota Nova Gorica je zavrnila zahtevo pritožnika za priznanje statusa vojnega invalida – civilnega invalida žrtve vojne in vojne invalidnine za čas od 15. 9. 1947 do trenutka, ko mu je bil priznan status civilnega invalida žrtve vojne in temu ustrezne pravice. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Strinjalo se je, da v Zakonu o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) za priznanje statusa civilnega invalida vojne za navedeno obdobje ni pravne podlage ter da Mirovna pogodba z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 104/47 – v nadaljevanju Mirovna pogodba) in Sporazum med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (v nadaljevanju FLRJ) in Italijansko republiko o definitivnem urejanju medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, z dne 18. 12. 1954 (Uradni list SFRJ, MP, št. 2/56 – v nadaljevanju Sporazum), nista neposredno izvršljiva.

2.Upravno sodišče je zavrnilo tožbo. Pritrdilo je stališču upravnih organov, da v ZVojl ni podlage za ugoditev pritožnikovemu zahtevku, ob čemer pa ni sporno, da pritožnik na podlagi navedenega zakona že uživa vse pravice civilnega invalida vojne. Upravno sodišče je nato pojasnilo, da se je do spornih vprašanj, ki jih je pritožnik uveljavljal v tožbi, že opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 29/2020 z dne 28. 10. 2020. V navedeni zadevi naj bi namreč Vrhovno sodišče po vsebini obravnavalo zahtevek z enako utemeljitvijo, kot ga uveljavlja pritožnik v obravnavani zadevi. Upravno sodišče je pojasnilo, da je v navedeni zadevi Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je ZVojl v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS, št. 40/92, MP, št. 11/92 – v nadaljevanju Akt o notifikaciji nasledstva), ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947 dalje. Pojasnilo je še, da je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

3.Upravno sodišče je nato povzelo stališča Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe. Med drugim je pojasnilo, da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je v skladu s Sporazumom obveznost Italije iz 8. točke priloge XIV Mirovne pogodbe s 15. 9. 1947 res prešla na Jugoslavijo, za kar je Italija zagotovila tudi sredstva, vendar je ta datum upošteven le za pokojnine iz 8. točke priloge XIV Mirovne pogodbe, tj. za upravičenja do pokojnin, ki so jih osebe pridobile z delom za Italijansko republiko ali za njene lokalne oblasti oziroma z delom v italijanski državni upravi, ne pa za vojne pokojnine, do katerih bi bile civilne osebe upravičene zaradi okoliščin, kot jih je uveljavljala revidentka. Upoštevaje navedeno naj bi Vrhovno sodišče zavrnilo tudi razlago revidentke, da je zaradi Akta o notifikaciji nasledstva na Republiko Slovenijo prešla odgovornost zaradi neizvršenih obveznosti nekdanje Jugoslavije glede sprejetja pravnih podlag, na podlagi katerih bi civilni invalidi vojne lahko uveljavili zahtevke za ugotovitev statusa in izplačilo invalidnin za čas od 15. 9. 1947 do datuma, ko jim je bil na podlagi predpisov, sprejetih v nekdanji skupni državi, ta status priznan, invalidnine pa izplačevane.

4.Upravno sodišče je nato, upoštevaje razloge Vrhovnega sodišča, ki jim, kot navaja, v celoti sledi, presodilo, da pritožnik z navedbami v tožbi ni uspel vzpostaviti dvoma o skladnosti ZVojI z Ustavo oziroma Sporazumom. Trditev pritožnika, da bi moral zakonodajalec v ZVojI za osebe, ki so v takšnem položaju, kot je sam, omogočiti pridobitev statusa civilnega invalida vojne in iz tega izhajajočih pravic (do vojne pokojnine oziroma invalidnine) tudi za obdobje od uveljavitve Mirovne pogodbe dalje, naj bi bila zato neutemeljena.

5.Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

6.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča. Hkrati vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZVojI. Meni, da je razlaga Upravnega sodišča, oprta na stališče Vrhovnega sodišča, da se 1. člen Sporazuma ne nanaša nanj, zmotna in v nasprotju z 8. in 153. členom Ustave, pravili mednarodnega običajnega prava ter namenom in cilji Mirovne pogodbe. Tudi v obravnavani zadevi naj bi ostalo prezrto, da Mirovna pogodba Republiko Slovenijo, čeprav ni izrecno notificirala nasledstva, zavezuje v skladu s 3. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94 – v nadaljevanju UZITUL). Pritožnik meni, da je bilo z zavrnitvijo zahtevka poseženo tudi v njegovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, kolikor jo Ustava zagotavlja v skladu z Mirovno pogodbo. Ker naj bi pravica do invalidnine imela tudi premoženjsko komponento, naj bi izpodbijana sodba nedopustno posegla tudi v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

7.Pobudnik meni, da njegova pobuda odpira pomembno ustavnopravno vprašanje veljavnosti in uporabljivosti Mirovne pogodbe v slovenskem pravnem redu ter vprašanje obveznosti, ki iz nje v zvezi s pravili mednarodnega običajnega prava in Sporazumom v zvezi z 8. in 153. členom Ustave izhajajo za državo. Navaja, da čeprav Republika Slovenija – drugače kot glede Sporazuma – ni izrecno notificirala nasledstva glede Mirovne pogodbe, jo ta zavezuje ne le na podlagi 3. člena UZITUL, temveč tudi na podlagi mednarodnega običajnega prava, po katerem države naslednice vselej zavezujejo tiste pogodbe, ki urejajo meddržavne meje in druge varstvene režime, nasledstvo pogodb pa naj bi bilo zaobseženo tudi v 34. členu Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978. Pobudnik meni, da je treba pri razlagi 1. člena Sporazuma izhajati iz 8. točke priloge XIV Mirovne pogodbe oziroma iz namena in konteksta celotne Priloge, ki ureja določena ekonomska in finančna vprašanja, ki so bila posledica spremembe suverenosti nad relevantnimi ozemlji, med temi pa za konkretni primer posebej pomembna vprašanja socialnih prejemkov. Poleg tega naj bi že po pravilih mednarodnega običajnega prava veljalo, da s prenosom suverenosti in s prenosom državljanstva preide tudi obveznost izplačevanja pokojnin.

Pobudnik meni še, da je njegov pravni položaj oziroma pravni položaj skupine civilnih invalidov vojne, ki ji pripada, drugačen od pravnega položaja drugih civilnih invalidov vojne. Okoliščine, iz katerih sklepa na drugačnost njihovega pravnega položaja, naj bi bile: (1) poškodovani so bili kot državljani Italijanske republike, a na območju kasnejše Jugoslavije in Slovenije; (2) imeli so pravico in možnost uveljavitve pravic civilnih žrtev vojne po predpisih Italijanske republike in predpisih, veljavnih za območje tedanjih con A in B; (3) nekateri so navedene prejemke že prejemali, drugi pa so imeli pri tedanji vojaški upravi že vložene zahteve za priznanje pravice, pritožnik naj bi vlogo oddal še kot italijanski državljan v Italijanski republiki, v mejah, kot je bila določena z Rapalsko pogodbo, o njegovi pravici pa ni bilo odločeno do 15. 9. 1947; (4) FLRJ je z mednarodno pogodbo z dnem 15. 9. 1947 od Italijanske republike prevzela obveznost izplačevanja teh invalidnin in pokojnin; (5) za izplačevanje pokojnin in invalidnin je od Italijanske republike prejela namenska sredstva ter se zavezala za poravnavo vseh zapadlih in nezapadlih pokojnin oziroma invalidnin civilnim invalidom vojne. Iz navedenega pobudnik zaključi, da je bila Republika Slovenija vse od 15. 9. 1947 dolžna urediti sistem varstva pravic civilnih invalidov vojne najmanj v standardu in okviru, kot je to veljalo za te osebe v Italijanski republiki, zato ne drži, da je bilo slednje plod njene diskrecije. Pobudnik tako meni, da Republika Slovenija Ustave ni kršila le s tem, da v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi položaja obravnavane skupine civilnih invalidov vojne ni uredila tudi za čas od 15. 9. 1947, temveč tudi s tem, da pri urejanju njihovega položaja v ZVojI ni upoštevala bistvene drugačnosti njihovega položaja, s tem pa je ravnala v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Ker Republika Slovenija ni uredila položaja obravnavane skupine civilnih invalidov vojne tudi za čas od 15. 9. 1947, naj bi ravnala tudi v neskladju s 50. členom Ustave. Neurejenost njihovega položaja v upoštevnem obdobju pa naj bi pomenila še, da Republika Slovenija ni upoštevala posebnega varstva, ki ga tudi tej skupini oseb zagotavlja tretji odstavek 50. člena Ustave, prav tako pa naj bi jim posebno varstvo šlo po navedenih mednarodnih pogodbah in po običajnem mednarodnem pravu.

B.

9.Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka). Ustavno sodišče še dodaja, da v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo[1] pri obravnavi pobude ne more upoštevati očitkov, ki jih pobudnik prvič uveljavlja v predlogu za dopustitev revizije (in še to potem, ko je Vrhovno sodišče sprejelo sodbo št. X Ips 29/2020 z dne 28. 10. 2020 v zadevi, ki je obravnavani tako po dejanskem kot pravnem stanju v bistvenem podobna) oziroma v pobudi, ni pa jih uveljavljal že v tožbi. Ustavno sodišče je zato pri obravnavi pobude obravnavalo le očitek o neskladju z 8. in 153. členom Ustave, kolikor se nanaša na izpolnjevanje obveznosti po 1. členu Sporazuma v zvezi z 8. točko priloge XIV Mirovne pogodbe, očitek o neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave zaradi neupoštevanja posebnosti položaja obravnavane skupine civilnih invalidov vojne pri urejanju njihovih pravic ter očitka o neskladju s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave in s posebnim varstvom civilnih invalidov vojne po tretjem odstavku 50. člena Ustave.

10.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

Tako npr. v sklepih Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79) in št. Up-1320/20, U-I-481/20 z dne 6. 4. 2021. Primerjaj še sklep Ustavnega sodišča št. U-I-335/20, Up-256/20 z dne 24. 3. 2022, 7. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1043/18 z dne 27. 10. 2022 (Uradni list RS, št. 151/22), 23. točka obrazložitve.