Jedro

Le tisto premoženje, ki ga zakonca z delom pridobita v času trajanja zakonske skupnosti, je njuno skupno premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi stanovanje št. 12 v II. nadstropju stanovanjskega bloka v S., Naselje H. 8, v skupni izmeri 51,08 m2 ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 54.075,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi tožeča stranka navaja, da je bilo stanovanje kupljeno po skupnem dogovoru pravdnih strank - tedaj zakoncev. Četudi tožnik ob sklenitvi zakonske zveze ni bil redno zaposlen, je imel prihranke, imel pa je tudi tekoče neevidentirane dohodke. Pravdni stranki sta imeli skupno gospodarjenje s sredstvi. Polog za stanovanje sta prispevala skupaj.

Sodišče prezre, da je bilo stanovanje kupljeno na obroke, ti obroki pa so se plačevali tekom zakonske zveze pravdnih strank. Ni bistveno, če je formalno obroke za stanovanje plačevala toženka. Ne glede na povedano pa je v nasprotju z intencijo zakona in pomenom zakonske zveze razlogovanje, po katerem je pojem skupnega premoženja odvisen le od finančnih prispevkov enega in drugega zakonca. Tudi kadar je v zakonski zvezi le en zakonec zaposlen in ima le en zakonec dohodke, ni mogoče v času trajanja življenjske skupnosti - zakonske zveze, premoženja šteti le kot posebno premoženje zaposlenega zakonca.

Zakonska zveza presega pojem finančne skupnosti, zato pa tudi zakon posebej ureja premoženjski režim zakoncev. Tudi zakonec, ki ni zaposlen in ki teoretično finančno ničesar ne prispeva, pomeni oporo drugemu zakoncu in soprispeva k blagostanju obeh zakoncev, četudi ne s finančnimi sredstvi. Takšna nefinančna opora vodi v bogatenje obeh in bi brez nje zakonca ne ustvarila tistega, kar sta ob medsebojni pomoči, vzpodbudah in moralni podpori uspela ustvariti v času trajanja zakonske zveze. Tudi v primeru, ko je le eden od zakoncev zaposlen in tudi ko le eden prispeva finančna sredstva, je zato tako pridobljeno premoženje kljub temu šteti za skupno premoženje, četudi bi teoretično imel drug zakonec na njem le en odstotni delež. Eno je namreč vprašanje skupnega premoženje, drugo pa je vprašanje višine deleža na skupnem premoženju. Ti dve stvari je potrebno ločevati, četudi se zdi delež enega zakonca na skupnem premoženju neznaten.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja, da je glavni, prvopostavljeni zahtevek stvarnopravni zahtevek in je neutemeljen najmanj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker tožnik v času sklenitve kupne pogodbe za stanovanje dne 16.11.1992 ni bil državljan R Slovenije in na podlagi 68. člena Ustave R Slovenije ni mogel pridobiti lastninske pravice na stanovanju. Drugič pa tožbeni zahtevek po prepričanju sodišča prve stopnje, s katerim pritožbeno sodišče v celoti soglaša, ne more biti utemeljen zato, ker je toženka sporno stanovanje v juliju 1995 prodala. V takem primeru, ko predmet ne obstoji več, ker je bil prodan, je potrebno postaviti ustrezni denarni zahtevek, odločanje o stvarnopravnem zahtevku pa je brezpredmetno. Teh ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje tožnik v svoji pritožbi niti ne poskuša izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri je le tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bi z delom ali s finančnimi sredstvi pripomogel k nakupu stanovanja med časom trajanja zakonske zveze s toženko.

Skliceval se je le zgolj na obstoj njune zakonske zveze v času nakupa stanovanja. Šele v pritožbi nekaj govori o tem, da naj bi imel prihranke in da naj bi imel neevidentirane dohodke, za kar pa ne ponudi nobenega dokaza, zato pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) te pritožbene trditve ne more upoštevati, saj mora pravdna stranka ob navajanju pritožbene novote kot dejstva, hkrati tudi predlagati dokaze, s katerimi naj bi se to dejstvo dokazalo, česar pa tožnik ni storil. Iz pritožbenih navedb oziroma njene obrazložitve pa je jasno, da tožnik ni imel nikakršnih finančnih sredstev, ni bil zaposlen in da torej ni ničesar prispeval z delom ali z denarjem pri nakupu stanovanja. Zgolj samo dejstvo obstoja zakonske zveze pa seveda glede na povsem jasno in že citirano določbo 1. odst. 51. člena ZZZDR, seveda ne more zadostovati za to, da naj bi tožnik pridobil kakršnikoli delež na stanovanju. Iz navedenih razlogov je povsem pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi zatrjevana pritožbena razloga ne obstajata, sodišče pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.