Jedro

Glede na ugotovitve sodišča o neidentificiranih udeležencih (poleg obdolženca) pri kaznivem dejanju izsiljevanja po 3. odstavku 218. člena KZ in nasilju, ki so ga izvajali nad oškodovancem, je sklep, da bi se obdolženec utegnil maščevati oškodovancu zaradi prijave z izvršitvijo kaznivega dejanja zoper njegovo življenje in telo, realen.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega F.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 09.12.2000 zoper F.R. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem odstavku 218. člena v zvezi s 25. členom KZ. Preiskovalna sodnica je ocenila, da obremenilno gradivo, ki ga je zbrala policija, utemeljuje sum, da je obdolženec storil navedeno kaznivo dejanje; iz načina storitve, obdolženčevega premoženjskega stanja in dejstva, da ni redno zaposlen, pa je zaključila, da je podana realna nevarnost, da bi s takšnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Ocenila je tudi, da je podana nevarnost, da bi se oškodovancu maščeval za dano prijavo. Na podlagi navedenih okoliščin je preiskovalna sodnica tudi ocenila, da je v tem primeru pripor neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi.

Pritožbo zagovornikov obdolženega F.R. je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 11.12.2000 zavrnil kot neutemeljeno.

Ugotovitev preiskovalne sodnice o obstoju utemeljenega suma je senat potrdil še s svojo presojo gradiva, ki ga je zbrala policija, obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa utemeljil z načinom storitve kaznivega dejanja, obdolženčevo vztrajnostjo, organiziranostjo kriminalne dejavnosti, grobostjo in krutostjo, okoliščino, da obdolženec ni redno zaposlen in ugotovitvijo, da se vozi z osebnim avtomobilom višjega cenovnega razreda, čeprav nima rednega zaslužka.

Zagovorniki obdolženca so zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitev materialnega prava, Ustave Republike Slovenije ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da pripor zoper obdolženca odpravi. V obrazložitvi vložniki menijo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odreditev pripora iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje ter okolje in razmere, v katerih živi, ne kažejo na to, da obstoji ponovitvena nevarnost. Poudarjajo, da obdolženec še ni bil obravnavan pred sodiščem in ni v drugem kazenskem postopku. Obdolženec živi z ženo in dvema otrokoma pri starših, njegov oče zasluži dovolj, da preživlja vso družino. Vložniki menijo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo obstoj okoliščin, ki bi kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti, kot absurdno in neutemeljeno pa ocenjujejo ugotovitev, da bi se obdolženec oškodovanemu M.M. zaradi podane prijave lahko maščeval. Pripor zato v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije ni potreben, obstoj utemeljenega suma ni podan.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da z izpodbijano odločbo ni bil kršen zakon. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ugotovitve prvo in drugostopenjskega sodišča o grožnjah obdolženca oškodovanemu M.M., oziroma prisili, pod katero je v pogodbah priznaval vse večji denarni dolg, fizični obračun zaradi tega dolga z oškodovancem in izročitev 19.000 DEM obdolžencu utemeljuje sum, da je obdolženec s še drugimi osebami storil kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem odstavku 218. člena v zvezi s 25. členom KZ.

V izpodbijanih sklepih sta tako preiskovalna sodnica kot senat navedla odločilna dejstva, ki morajo biti podana za obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovitve v zvezi s težo in načinom storitve kaznivega dejanja, okoljem in razmerami, v katerih živi obdolženec, dajejo podlago za sklep o obstoju nevarnosti, da bo obdolženec, kolikor bo na prostosti, ponovil kaznivo dejanje. Glede na ugotovitve sodišča o neidentificiranih udeležencih pri kaznivem dejanju in nasilju, ki so ga izvajali nad oškodovancem, pa je tudi realen sklep, da bi se obdolženec oškodovancu utegnil maščevati zaradi prijave z izvršitvijo kaznivega dejanja zoper njegovo življenje in telo.

Ob upoštevanju navedenih razlogov presoji sodišča v zvezi z izpodbijanima sklepoma o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni mogoče očitati, da ni v skladu z navedeno zakonsko določbo, enako velja za ugotovitev o neogibnosti pripora za zagotovitev varnosti ljudi v smislu 20. člena Ustave.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljani kršitvi zakona in Ustave nista podani. Kolikor zahteva uveljavlja zmotno presojo obstoja okoliščin, na katere sodišče opira izpodbijano odločitev, je treba ugotoviti, da takšen očitek pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Vrhovno sodišče je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega F.R. zavrnilo kot neutemeljeno.