Jedro

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil le o stroških, ki so bili predmet odločanja po odpravljenem sklepu, torej le o stroških, ki so nastali do izdaje odpravljene odločbe z dne 9. 2. 2016, ne pa tudi o vseh ostalih stroških, o katerih do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno. Navedena odločba je bila s sodbo sodišča I U 742/2016-7 z dne 31. 8. 2017 odpravljena, posledično kot akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo odločitve o glavni stvari, pa tudi sklep o stroških št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016. V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan, torej v stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Prvostopenjski organ bi zato moral z izpodbijanim aktom odločiti o vseh do dneva izdaje izpodbijanega akta nastalih stroških postopka, o katerih še ni bilo odločeno.

Ker gre v tej zadevi za povprečno težko zadevo, se pri določanju količnika nagrade glede na določbo 13. člena ZOdvT uporabi srednja vrednost nagrade, kar pri razponu količnika od 0,5 do 2,5 (tarifna številka 2200 tedaj veljavne Tarife) pomeni količnik 1,5.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Nova Gorica, št. 06122-61/2009-353 z dne 26. 11. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se priznajo stroški pravnega zastopanja v višini 1.113,82 evrov skupaj z DDV, da je bil ta znesek dne 19. 8. 2016 nakazan na račun Odvetniške družbe A., o.p., d.o.o., da se v preostalem tožničin zahtevek zavrne ter da stroškov postopka pri izdaji tega sklepa ni bilo.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ vodil postopek v zvezi z gradnjo objekta v Izoli, katerega investitorka je tožnica. Z izpodbijanim sklepom ponovno odloča o stroških, ker je bila s sodbo Upravnega sodišča RS I U 742/2016-6 z dne 31. 8. 2017 odpravljena odločba prvostopenjskega organa št. 06122-61/2009-171 z dne 9. 2. 2016 in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, s tem pa je bila odpravljena tudi odločitev o povračilu stroškov pravnega zastopanja s sklepom št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016. Z izpodbijanim sklepom zato ponovno odloča o stroških, ki jih je tožnica priglasila do izdaje odpravljene odločbe, in sicer gre za stroške sestave pritožbe z dne 27. 3. 2015 v znesku 800 EUR, z dne 1. 7. 2014 v znesku 2.860 EUR, z dne 22. 8. 2011, 15. 6. 2012 in 26. 10 2012 v znesku 1.200 EUR; upravne takse za pritožbo z dne 26. 10. 2012, 15. 6. 2012, 22. 8. 2011 in 27. 3. 2015, vse v znesku 18,12 EUR, ter materialne stroške v znesku 100 EUR, vse skupaj povečano za 22% DDV.

3. Organ navaja, da v postopku odločanja o inšpekcijskem ukrepu zaradi neskladne gradnje vrednost predmeta spora ni ocenljiva, zato je ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) uporabil drugi odstavek 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ob uporabi tarife za t.i. izvensodne storitve je upoštevajoč 30. člen ZOdvT nagrado odmeril skladno s tarifno št. 2200 tedaj veljavne tarife s količnikom 0,5 do 2,5. Ocenil je, da gre za povprečno težko zadevo in uporabil količnik 1. Višina nagrade za sestavo pritožbe z dne 1. 7. 2014, 22. 8. 2011, 15. 6. 2012 in 25. 10 2012 pri vrednosti predmeta 4.000 EUR za vsako znaša 159 EUR, za sestavo pritožbe z dne 23. 7. 2015 pa v skladu s prvo in peto točko tarifne št. 28 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) 114,75 EUR. Vsem postavkam v zvezi s sestavo pritožbe je prvostopenjski organ prištel še materialne stroške v znesku 20,00 EUR, pripadajočo upravno takso za pritožbo ter 20% DDV, kar skupaj znaša 1.113,82 EUR.

4. Ministrstvo za okolje in prostor je kot pritožbeni organ zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka) in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je delno za odločitev navedlo drugačne razloge kot prvostopenjski organ, in sicer, da ob pravilni uporabi določbe 22. člena ZOdvT količnik znaša 1,5, vendar pa je presodilo tudi, da to ne vpliva na odločitev, saj pritožbe z dne 22. 8. 2011, 15. 6. 2012, 25. 10. 2012 in 1. 7. 2014 po vsebini predstavljajo isto stvar, ker gre za pritožbene postopke zoper vsebinsko identične odločbe. Zato je ob upoštevanju drugega odstavka 14. člena ZOdvT za te pritožbe priznalo višino nagrade le enkrat. 5. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi ugovarja obračunu zahtevanih stroškov. Med drugim oporeka presoji, da gre zgolj za povprečno težko odvetniško storitev, da naj bi šlo pri pritožbah za isto zadevo, da gre za neocenljivo vrednost predmeta in da se z izpodbijanim sklepom odloči le o do datuma izdaje odpravljene odločbe priglašenih stroških postopka, ne pa o vseh stroških od leta 2009 dalje do 26. 11. 2018, ko je bil izpodbijani sklep izdan (pri čemer je treba ločiti med odločanjem o stroških postopka in odločanjem o povračilu upravnih taks). Trdi, da z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno niti o vseh do 9. 2. 2016 nastalih stroških. Uveljavlja, da je izpodbijani sklep neobrazložen in arbitraren, saj ne vsebuje navedbe okoliščin primera, da odločitev o povračilu stroškov pravnega zastopanja po sklepu št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016 ni nikoli postala pravnomočna, kot to napačno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ter da tekom postopka ni bila nikoli opozorjena na določbo 116. člena ZUP o tem, da je potrebno zahtevati povračilo stroškov postopka do izdaje odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ji prizna vse priglašene stroške postopka, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, odpravi pa naj tudi odločbo druge stopnje v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

6. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev o stroških v inšpekcijskem postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal pa z ustavitvijo postopka.

9. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V drugem odstavku istega člena določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem; če pa se je postopek končal za stranko ugodno, pa gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

10. Povračilo stroškov pravnega zastopanja v upravnem postopku ureja Pravilnik, ki v prvem odstavku 14. člena določa, da se za pooblaščence, ki so odvetniki, stroški odmerijo po odvetniški tarifi. Uradna oseba mora preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo. Povrnejo se le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, pa jih uradna oseba ustrezno zniža. 11. Po 13. členu ZOdvT se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

12. Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker ni bila opozorjena na določbo 116. člena ZUP. Po tej določbi mora povrnitev stroškov stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov, uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora stranko na to opozoriti. Iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik in torej ni prava neuka oseba. Po njem je stroške postopka ves čas (ob vložitvi posameznih vlog) redno tudi priglašala. Glede na navedeno organ ni imel razloga, da bi toženko posebej opozarjal na možnost priglašanja stroškov. Poleg tega pa tožnica niti ne navede, katerih stroškov zaradi neukosti ni uspela priglasiti. Prav tako je neutemeljen tožničin očitek, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva tako, da onemogoča njegov preizkus. Izpodbijani sklep po oceni sodišča vsebuje vse elemente, ki jih je toženka upoštevala pri odmeri stroškov, in njihovo podlago.

13. Tožnica zmotno uveljavlja, da gre v tej zadevi za ocenljivo zadevo. Sodišče v zvezi s tem pritrjuje toženki, da v inšpekcijskem postopku ne gre za denarno terjatev ali premoženjski zahtevek. To ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarju (pravici do prejema določenega zneska ali v obveznosti plačati določen znesek), saj ukrepa gradbenega inšpektorja ni mogoče ovrednotiti v denarju, ne glede na morebitne finančne posledice, ki jih lahko prinese zavezancu. Predmet inšpekcijskega postopka je odločanje o skladnosti gradnje s predpisi, to je o vprašanju, ali je investitor pri gradnji spoštoval vse zakonske in podzakonske zahteve. Ne gre torej za odločanje o investitorjevem civilnopravnem premoženjskem upravičenju (nedenarni terjatvi, ki bi bila vrednostno ocenljiva), temveč za oblastveno odločanje (ex iure imperii) o skladnosti gradnje. Vrednosti spora zato ni mogoče enačiti z vrednostjo investicije, stroški rušenja objekta oziroma zmanjšano vrednostjo parcele zaradi ukrepa inšpektorja (prim. sodbe tega sodišča U 1778/2008 z dne 16. 4. 2009, U 1893/2007 z dne 22. 5. 2008). Ker glede na navedeno inšpekcijsko odločanje v zadevah neskladne gradnje po naravi stvari ne more imeti denarnega ekvivalenta, vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Iz enakih razlogov tudi višanje ali nižanje tega zneska v smislu drugega odstavka 22. člena ZOdvT v tej zadevi ne pride v poštev (tudi višanje in nižanje je namreč mogoče le z uporabo inštituta prostega preudarka, sicer bi šlo za poljubno oziroma arbitrarno določanje vrednosti spora). Zato je toženka po presoji sodišča obravnavano zadevo pravilno štela za neocenljivo ter kot vrednost spora uporabila znesek 4.000,00 EUR iz navedene določbe ZOdvT.

14. Tožnica tudi nima prav, ko navaja, da gradbeni inšpektor nima diskrecije niti ni strokovno podkovan, da bi lahko ocenjeval zahtevnost zadeve. Ko organ odloča o stroških postopka, mora namreč storiti prav to in tako v skladu s pooblastili iz 14. člena Pravilnika preveriti utemeljenost priglašenih stroškov. V zvezi s tem tožnica v tožbi navaja dolžino vlog (npr. pritožba z dne 22. 8. 2011 na 11 straneh, pritožba z dne 15. 6. 2012 na 16 straneh, pritožba z dne 25. 10. 2012 na 19 straneh itd.), obseg spisa, trajanje samega postopka, zahtevno dejansko stanje in kompleksna pravna vprašanja. Teže postopka pa ne definira dolžina pritožb, obseg dokumentacije zadeve, trajanje postopka, niti večkratno odločanje sodišča o zakonitosti odločitev, pač pa le vsebinska zahtevnost same zadeve. Ker tako tožnica navaja razloge, ki za oceno zahtevnosti niso pomembni, je ta njen tožbeni ugovor neutemeljen.

15. Je pa utemeljen tožbeni očitek tožnice, da je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom odločil le o stroških, ki so bili predmet odločanja po odpravljenem sklepu št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016, torej le o stroških, ki so nastali do izdaje odpravljene odločbe z dne 9. 2. 2016, ne pa tudi o vseh ostalih stroških, o katerih do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno. Navedena odločba je bila s sodbo sodišča I U 742/2016-7 z dne 31. 8. 2017 odpravljena, posledično kot akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo odločitve o glavni stvari, pa tudi sklep o stroških št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016. V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan, torej v stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Prvostopenjski organ bi zato moral z izpodbijanim aktom odločiti o vseh do dneva izdaje izpodbijanega akta nastalih stroških postopka, o katerih še ni bilo odločeno. Kot v tožbi uveljavlja tožnica, pa ni bilo odločeno vsaj o stroških pritožbe, ki jo je tožnica po svojem pooblaščencu vložila dne 18. 3. 2016 zoper sklep št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016, zato je treba tožbi ugoditi že iz tega razloga. Glede na povedano se sodišče ni spuščalo v nadaljnjo presojo, kateri so še ostali priglašeni stroški postopka, o katerih še ni bilo odločeno in bi zato o njih moralo biti odločeno v izpodbijanem aktu, saj mora to presojo opraviti prvostopenjski organ v ponovljenem postopku.

16. Tožnica utemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo 22. člena ZOdvT, ko oporeka uporabi količnika 1 za izračun višine nagrade. Ker gre v tej zadevi za povprečno težko zadevo, se pri določanju količnika nagrade glede na določbo 13. člena ZOdvT uporabi srednja vrednost nagrade, kar pri razponu količnika od 0,5 do 2,5 (tarifna številka 2200 tedaj veljavne Tarife) pomeni količnik 1,5. Srednja vrednost ali mediana namreč pomeni, da je polovica vrednosti manjša ali enaka, polovica pa večja ali enaka. Med vrednostjo 0,5 in vrednostjo 2,5 je mediana 1,5. 17. Enako je v obrazložitvi svoje odločbe navedel tudi drugostopenjski organ, ki pa je drugače presodil utemeljenost tožničine zahteve, da se ji priznajo stroški za pritožbe z dne 22. 8. 2011, 15. 6. 2012, 25. 10. 2012 in 1. 7. 2014. Takšni presoji tožnica ugovarja. Ker drugostopenjski organ te presoje ni pojasnil, trdi namreč le, da gre za vsebinsko identične odločbe, obrazložitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožba je zato utemeljena tudi iz tega razloga.

18. Upravni organ je v ponovnem postopku skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V skladu s stališči te sodbe bo moral odločiti o vseh do dneva izdaje izpodbijanega akta nastalih stroških postopka, o katerih še ni bilo odločeno, ter pri tem uporabiti materialno pravo na način, kot ga je v tej sodbi pojasnilo sodišče. 19. Ker po navedenem zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Glede na razlog odprave izpodbijanega akta sodišče ni presojalo ostalih tožbenih ugovorov, ki za odločitev niso pomembni. Odločilo je na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji odmerilo stroške postopka na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v znesku 15 EUR.