Jedro

Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme; gre za tožnikovo dolžnost, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek.

Tožeča stranka bi lahko že ob izdaji vtoževanih računov, vsekakor pa v svoji trditveni podlagi, konkretno in po postavkah navedla obseg opravljenih del in njihovo ceno. Navesti bi morala, katerih del ji tožena stranka še ni plačala ter opraviti izračun, iz katerega bi bilo razvidno, kaj ji tožena stranka še dolguje.

Zgolj predložitev obsežne listinske dokumentacije ali sklicevanje nanjo, ne more nadomestiti trditev stranke. Tožeča stranka gradbene knjige, tj. obsežne listinske priloge, ni niti v grobem obrazložila, temveč je od prvostopenjskega sodišča neutemeljeno pričakovala, da bo iz številnih fotokopij na roke izpolnjenih obračunskih listov iskalo dejstva, ki utemeljujejo njen tožbeni zahtevek in s tem samo opravilo njeno dolžnost v postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki in stranska intervenientka krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 5. 2017, VL 43027/2017, razveljavi še v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek v celoti, tj. glede plačila: zneska 527,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2016 dalje do plačila in zneska 6.534,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2017 dalje do plačila, zavrne (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.381,28 EUR ter, da je tožeča stranka dolžna stranski intervenientki plačati stroške postopka v višini 1.130,56 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II in III izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje. V pritožbi v bistvenem navaja, da tožeča stranka ni mogla bolj natančno specificirati izvedenih storitev oz. del iz računa št. 210/16 ter, da je bila tožena stranka dolžna utemeljiti, zakaj izstavljenih računov ni plačala. Tožeča stranka je predračun gradbenih in obrtniških del izdelala na podlagi projekta gradbene dokumentacije, ki ga je priskrbela tožena stranka. Izhodišče za izračun izvedenih del je bil popis del iz gradbene knjige, v kateri je tožeča stranka specificirala količine opravljenega dela, porabljenega materiala in njegovih cen. V svoji trditveni podlagi vsebine gradbene knjige ni povzela, saj je ocenila, da bi bilo njeno povzemanje neracionalno, zaradi njene obsežnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je njen tožbeni zahtevek nesklepčen.2 Navaja tudi, da se je v svoji vlogi z dne 31. 1. 2020 sklicevala na priloženo gradbeno knjigo, v kateri je izpostavljena rekapitulacija vseh del v skupnem znesku 27.935,80 EUR. V njej so natančno razmejena tudi vsa opravljena dela. Navedeno bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati kot del trditvene podlage tožeče stranke. Nadalje še kot neživljenjskega označuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bila tožeča stranka od tožene stranke upravičena terjati največ ½ vtoževanega zneska. Meni, da od povprečnega obrtnika ni pričakovati, da bo pred izdajo računa opravljal poizvedbe o lastništvu nepremičnin. Sicer pa je s stališča plačila vtoževanih del irelevantno, kdo je bil lastnik nepremičnine.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Tudi stranska intervenientka je odgovorila na pritožbo in predlagala enako.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka opravljala določena dela na objektu v L. Vendar pa iz trditvene podlage tožeče stranke ni razvidno, kaj je bil predmet pogodbe (specifikacija del), kakšna je bila (prvotno) dogovorjena pogodbena cena za naročena dela po pogodbi, katera dela naj ni bila opravljena po pogodbi in katera dela v pogodbi niso bila predvidena in dogovorjena, pa so bila dodatno opravljena. Tožeča stranka je namreč samo pavšalno navajala vrsto del, ki jih je na podlagi ustnega naročila izvajala za toženo stranko. Nadalje tudi ni razvidno, katera dela po pogodbi tožena stranka še ni plačala in so predmet tega postopka oz. bi morala tožeča stranka v trditveni podlagi opraviti izračun, iz katerega bi bilo razvidno, zakaj tožena stranka dolguje še vtoževani znesek. Tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 210/16 v znesku 527,79 EUR, in celotni znesek iz računa št. 005/17. Tožeča stranka je sodišču res predložila gradbeno knjigo, vendar pa ni naloga sodišča, da iz obsežne listinske dokumentacije izlušči, kaj je predmet pravde ter ugotovi, do kakšnega plačila bi bila tožeča stranka še upravičena. Ker se ne ve, kaj je predmet računov in s tem obseg pravdanja, se toženi stranki odvzema pravica do obrambe. Sodišče je tožečo stranko na naroku dne 30. 1. 2020 opozorilo, da je njena tožba nesklepčna. Tožeča stranka je v spis predložila zgolj dva računa v skupni vrednosti 14.663,76 EUR, tožena stranka pa je neprerekano plačala že 22.843,23 EUR, torej več kot se glasita predložena računa in trditvena podlaga tožeče stranke. Glede pasivne legitimacije je ugotovilo, da sta tožena stranka in stranska intervenientka solastnika. Iz predložene gradbene knjige je razvidno, da sta bila naročnika del oba A. A. in B. A., na oba pa se tudi glasi predračun. Če bi bila terjatev sploh izkazana, bi bila tožeča stranka od tožene stranke upravičena terjati le ½ zneska.

6. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz trditvene podlage tožeče stranke ni razvidno, katera specifična dela je opravila ter kakšna je bila pogodbeno dogovorjena cena teh del. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da del obračunanih v računih ni mogla bolj natančno specificirati. Takšno stališče je zmotno, saj je bila namreč prav tožeča stranka tista, ki je dogovorjena gradbena dela izvajala ter nato na podlagi opravljenih del izdala vtoževana računa. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožeča stranka v pritožbi sama navedla, da je v gradbeni knjigi natančno specificirala izmere objekta, količine vgrajenih materialov in cene, po katerih je izvedena dela obračunala. Upoštevaje navedeno, tožeča stranka torej nedvomno razpolaga z vsemi potrebnimi podatki za specifikacijo obračunanih del. Tožeča stranka bi torej lahko - že ob izdaji vtoževanih računov, vsekakor pa v svoji trditveni podlagi, konkretno in po postavkah navedla obseg opravljenih del in njihovo ceno, vendar pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka v svoji trditveni podlagi navesti, katerih del ji tožena stranka še ni plačala ter opraviti izračun, iz katerega bi bilo razvidno, kaj ji tožena stranka še dolguje. Povsem neutemeljena so namreč pričakovanja tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pojasniti, katerih storitev iz vtoževanih računov ni plačala oz. utemeljiti, zakaj izstavljenih računov ni plačala. Pri čemer tožena stranka sploh ne more vedeti, katera dela ji je tožeča stranka v posameznem računu obračunala, saj kot že pojasnjeno – tožeča stranka postavk vtoževanih računov nikoli ni konkretizirala oz. pojasnila. S takšnimi navedbami tožeča stranka očitno poskuša svoje trditveno in dokazno breme neupravičeno prevaliti na toženo stranko.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj je bila njena tožba nesklepčna. Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (prvi odst. 7. člena ZPP). To je tožnikova dolžnost, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odst. 180. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da je sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage mogoče v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo neracionalno zaradi njegove obsežnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si tožeča stranka navedeno sodno prakso tolmači napačno in še dodaja, da iz priloženih sodnih odločb ne izhaja tisto, kar v postopku zatrjuje tožeča stranka. Zgolj predložitev obsežne listinske dokumentacije ali sklicevanje nanjo, ne more nadomestiti trditev stranke.3 Stranka mora torej jasno opredeliti, kaj sploh vtožuje, kaj konkretno predstavljajo posamezni vtoževani zneski, sicer tožba ni sklepčna.4 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v prvostopenjskemu postopku predložila kopijo obsežne gradbene dokumentacije (tj. gradbena knjiga - priloga A10), ki obsega predvsem na roko izpolnjene obračunske liste. Ob tem pa se je tožeča stranka v svojih vlogah le pavšalno sklicevala na priloženo dokumentacijo, ne da bi navedla, kaj je iz priloženega gradiva v zadevi sploh relevantno, oziroma kaj točno naj bi predstavljalo njeno trditveno podlago. Tožeča stranka torej gradbene knjige, tj. obsežne listinske priloge, ni niti v grobem obrazložila, temveč je očitno od prvostopenjskega sodišča neutemeljeno pričakovala, da bo iz številnih fotokopij na roke izpolnjenih obračunskih listov iskalo dejstva, ki utemeljujejo njen tožbeni zahtevek in s tem samo opravilo njeno dolžnost v postopku. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da bi bilo nedopustno, da bi stranka sodišče obremenjevala s tem, da se v tožbi kot na lastne navedbe (tj. ne kot na dokaz o resničnosti teh navedb) sklicuje na vsebino prilog tožbe.5

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke v delu, ki se navezujejo na rekapitulacijo izvedenih del. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je neprerekano ostalo, da sta toženec in stranska intervenientka tožeči stranki plačala že 22.843,23 EUR. Prav tako drži, da je tožeča stranka v postopku predložila le dva računa, katerih skupna vrednost znaša 14.663,76 EUR, torej manj kot sta ji toženec in stranska intervenientka že plačala. Tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da iz priložene gradbene knjige izhaja rekapitulacija izvedenih del – natančneje, da je na prvi strani gradbene knjige izpostavljena rekapitulacija. Kot že pojasnjeno v prejšnji točki te sodbe, je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji res kot dokaz priložila gradbeno knjigo, vendar pa v svoji trditveni podlagi sploh ni omenila oz. zatrjevala obstoja take rekapitulacije. Tožeča stranka se ponovno povsem pavšalno sklicuje na listino iz priložene dokumentacije, vsebine katere pa v svojih navedbah ni pojasnila. Pritožbeno sodišče vztraja pri že pojasnjenem, da takšnega pavšalnega sklicevanja na dokaz ni mogoče šteti kot del strankine trditvene podlage.

9. Če bi bila tožba sklepčna, je materialnopravno pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pasivni legitimaciji toženca. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Pri tem še opozarja, da je strankina dolžnost, da se pozanima o relevantnih dejstvih, izkaže, zakaj je tožila le toženca ter pojasni, zakaj je po njenem takšno postopanje pravilno.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi pritožbenega neuspeha tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovora na pritožbo nista pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek, tudi tožena stranka in stranska intervenientka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Pri tem se sklicuje na sodno prakso, in sicer na odločbe VSL sodba II Cp 3379/2012, sodba in sklep II Ips 126/2009 in sklep II Ips 489/2005. 3 Matjaž Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten, št. 2/2016 4 Ibidem 5 Sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 489/2005, 13. 9. 2007