Jedro

Po določbi 254. člena ZPIZ lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavljajo le osebe, ki so bile pri slovenskem nosilcu zavarovanja nazadnje zavarovane. Zato je za pridobitev pravice do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu, ki je umrl v Bosni in Hercegovini kot pripadnik tuje vojske, potrebno najprej ugotoviti, ali je bi zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ali pa je bil obvezno zavrovan v BiH. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, mora sodišče po uradni dolžnosti v skladu z 12. členom ZMZP ugotoviti vsebino tujega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izreklo: "I. Tožbenemu zahtevku tožnice H. H., da se razveljavita odločbi tožene stranke, izdani pod opr. št. P 839.324 z dne 29.1.1996 in 26.7.1995, ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje, se ugodi. II. Razveljavita se odločbi tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdani pod opr. št. P 839.324 z dne 29.1.1996 in 26.7.1995 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje". Takšno sodno odločbo je očitno izdalo ob uporabi 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter materialnopravnem razlogovanju, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne določa nobenih posebnih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine v zvezi z okoliščino smrti zavarovanca, torej da za odločitev o vtoževani pravici ni relevatno, da je zavarovanec umrl kot vojak tuje vojske v tuji državi. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Predlaga njeno odpravo. Povdarja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju sicer res ne določa posebnih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine v zvezi z okoliščino smrti zavarovanca, vendar v konkretnem primeru ni mogoče prezreti, da je bil zavarovanec v času smrti pripadnik tuje vojske. Ni namen slovenske zakonodaje, da bi splošni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pokrival vse primere ne glede na okoliščino smrti, torej tudi riziko za primer smrti, ali invalidnosti, do katere pride zaradi vojne v tuji državi. Po stališču sodišča bi Slovenija oz. slovenski pokojninski zavod prevzel vse posledice vojn v tujini, s čimer bi izplačila padla v breme Republike Slovenije za vse zavarovance, ki so bili kadarkoli zavarovani v Sloveniji. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju takšnih rizikov ne pokriva, pač pa mora ta riziko pokriti tista država, v kateri zavarovani primer nastane, v konkretnem primeru Bosna in Hercegovina, ki je s posebnim zakonom že uredila pogoje za uveljavljanje pravic. Povdarja tudi, da bi sodišče ob sprejetem materialnopravnem razlogovanju moralo samo meritorno odločiti o vtoževani pravici, ne pa zadeve vrniti v ponovno odločanje. Ne soglaša z obrazložitvijo, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, saj tožnica in njen pravni pooblaščenec prebivata v R Sloveniji. Pritožba je utemeljena. Sporna zadeva je, kljub razveljavitvi izpodbijanih konkretnih upravnih aktov toženca in vrnitvi v ponovno odločanje, ostala popolnoma nerazrešena. Izpodbijana sodba sploh ne vsebuje dejanskih razlogov za uporabo 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS). Po cit. določbi ZDSS sodišče lahko razveljavi odločbe pristojnih nosilcev zavarovanj in jim naloži izdajo nove le, kadar dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Po stališču pritožbenega sodišča takšni razlogi v konkretnem primeru sploh niso izkazani. Tudi če v sodnem postopku vtoževana denarna dajatev ne bi bila odmerjena in bi bila glede tega tožencu naložena izdaja posebne odločbe, bi ob razpoložljivi listinskih dokumentaciji sodišče lahko brez posebnih težav in v kratkem času samo razčistilo pogoje o sporni pravici do družinske pokojnine, tako na strani umrlega zavarovanca, kot zavarovanih družinskih članov po 71., 72. in 78. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). To bi glede na načelo polne jurisdikcije celo moralo storiti. Ker ni postopalo po 1. odst. 35. člena ZDSS, pač pa po 3. odst. istega člena, za kar ni navedlo, niti moglo navesti pravnorelevantnih dejanskih razlogov, je podana bistvena kršitev iz 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Tudi materialno pravo ni bilo v celoti pravilno uporabljeno. Po 1. odst. 71. člena cit. ZPIZ vzrok smrti umrlega zavarovanca sicer res ni bistven, ker ta pogoj, razen v primerih iz 2. odst. istega člena, ni diferencirano urejen. Vendar sama ta okoliščina za razrešitev sporne zadeve ni odločilna. Bistveno je eventualno zavarovanje za primer smrti ali invalidnosti za čas udeležbe v tuji vojski, v tuji državi, po pravni ureditvi tuje države, torej vprašanje, ali je sploh mogoče šteti, da bi bil tožničin pokojni mož nazadnje zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Na podlagi vpisov iz delovne knjižice o prenehanju delovnega razmerja v C. 12.2.1992 je tožena stranka očitno preuranjeno štela, da je bil pri njej nazadnje zavarovan. Kljub potrdilu Federacije Bosne in Hercegovine z dne 7.7.1994, da je padel kot borec .... brigade dne 11.6.1994, niti v sodnem postopku, ni bilo razčiščeno morebitno obvezno zavarovanje za primer smrti, ob udeležbi v vojski po predpisih te tuje države. Ostalo je torej odprto, ali so v konkretnem primeru sploh izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 254. člena ZPIZ, da lahko pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri slovenskem nosilcu zavarovanja uveljavljalo le osebe, ki so bile pri njem nazadnje zavarovane oz. ob smiselni uporabi pogoji iz 2. odst. istega člena. Iz tega razloga je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. Ker med Republiko Slovenijo in Federacijo Bosne in Hercegovine ni meddržavnega sporazuma o socialni varnosti in ko v obravnavani zadevi gre očitno za spor z mednarodnim elementom, je potrebno postopati po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS, št. 56/99; v nadaljevanju ZMZPP), ki glede na 1. odst. 1. člena vsebuje tudi pravila o določanju prava za delovnosocialna razmerja. Sodišče bo v skladu z 12. členom istega zakona moralo po uradni dolžnosti ugotoviti vsebino tujega prava, torej eventualno obvezno zavarovanje za primer smrti ali invalidnosti za udeležbo v tuji vojski. Le v primeru prepričljive ugotovitve, da je bil tožničin pokojni mož res nazadnje zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ker bodisi sploh ni bil pripadnik tuje vojske oz. naj bi umrl naravne smrti, kot je zatrjevano v tožbi, ali če Federacija Bosna in Hercegovina nima urejenega obveznega zavarovanja za primer smrti in invalidnosti za tovrstne primere, ter izpolnjevanju vseh nadaljnih predpisanih pogojev, tako na strani umrlega zavarovanca, kot zavarovanih družinskih članov, bo mogoče ponovno izdati ugoditveno sodbo in spor razrešiti po vsebini oz. v nasprotnem primeru zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrniti.