Jedro

Odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji, temveč na ugotovitvi, ali so podani predpisani pogoji.

Presoja nevarnosti pobega mora biti opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ je tako izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2, pri tem da se lahko uporabijo zgolj tisti razlogi, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe (EU) št. 604/2013. Te okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega pa so zlasti tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja, posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine, navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku.

Presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi s 5. alineo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v I. točki izreka odločilo, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Vaziristan, državljan Pakistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. V II. točki izreka izpodbijanega sklepa je navedeno, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 3. 6. 2016 od 11:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je prosilec dne 3. 6. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo prosilcu ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, saj je bilo po preverjanju v bazi EURODAC ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji dne 4. 4. 2016 in na Madžarskem dne 24. 4. 2016. 3. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravi, da iz dokumentacije izhaja, da je prosilca dne 13. 5. 2016 obravnavala policijska postaja Kozina skupaj s še 12 osebami. Iz policijske depeše z dne 14. 5. 2016 izhaja, da je bil obravnavan s strani policistov PPU Koper dne 13.5.2016 ob 06.00, ko so bili vrnjeni na sedež enote PPU Koper. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prosilec skupaj z 12 državljani različnih držav ilegalno prestopil v Italijo iz Slovenije. V policijskem postopku je prosilec opisal pot, po kateri je pripotoval do Slovenije in navedel, da je iz Pakistana odšel meseca februarja 2016. Do Madžarske je potoval tako, da je peš ilegalno prečkal iransko, turško, bolgarsko in srbsko mejo. Na Madžarskem so prosilca skupaj z ostalimi pridržali in nastanili v center Bicske, kjer je bil približno petnajst dni, vendar na Madžarskem ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Dne 12. 5. 2016 je odšel z vlakom do Budimpešte, od tam pa s kombijem v smeri proti Italiji. Vozili so se približno osem ur, kje ni vedel, saj je bil kombi zaprt brez stekel. Ko se je kombi zaustavil, je prosilec z ostalimi izstopil na nekem parkirišču, voznik pa je odpeljal proč. Iz parkirišča so pot nadaljevali peš mimo bencinske črpalke in do manjše avtobusne postaje, kjer je policija prijela prosilca in ostale tujce. Dne 19. 5. 2016 je prosilec podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, vendar je tožena stranka od Centra za tujce dne 25. 5. 2016 prejela lastnoročno izjavo prosilca in ostalih tujcev, da odstopajo od namere za podajo mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 26. 5. 2016 si je prosilec premislil in podal ponovno namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, dne 3. 6. 2016 pa ob prisotnosti pooblaščenke PIC prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil prosilec s strani uradne osebe soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil, je prosilec izjavil, da je za mednarodno zaščito zaprosil samo v Bolgariji ter, da so mu na Madžarskem vzeli samo prstne odtise, kljub temu, da ni zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi z umikom namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito z dne 19. 5. 2016, je prosilec izjavil, da si je želel priti v odprti center, a so mu povedali, da se ne bo nič spremenilo. Glede ponovne namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito z dne 26. 5. 2016 pa je prosilec povedal, da si je premislil po tem, ko je videl, da so ljudje v Sloveniji dobri in da si tukaj želi zaprositi za azil. 4. Tožena stranka se nato sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013. Navaja, da iz tega določila med drugim tudi izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Pristojni organ pa nikakor ni prekoračil meje prostega preudarka, ko se je odločil za izrek ukrepa o omejitvi gibanja prosilcu, saj je prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Madžarskem, a ga to ni zadržalo, da bi državi zapustil in odšel v Slovenijo. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel že spet v Italijo, od koder je bil že vrnjen. Na podlagi navedenega je pristojni organ utemeljeno prepričan, da je prosilec izrazito begosumen. Ker obstaja velika verjetnost, da bi prosilec samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, je za nadaljevanje postopka prosilcu potrebno omejiti gibanje.

5. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Glede na navedeno je potrebno presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013. 6. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja, zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma, le tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le ta bil na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

7. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, opr. št. 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). O tem je odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je prosilec prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, ter ob upoštevanju, da je prosilec že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Madžarskem, vendar ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil azilni dom že po nekaj dneh in na nedovoljen način prišel v Slovenijo ter pot nadaljeval v Italijo, od koder so ga vrnili, pristojni organ ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013. 8. Tožnik je vložil tožbo zaradi odprave sklepa tožene stranke. V tožbi navaja, da mora sodišče v vsakem primeru posebej odločati, zakaj prosilcu ne more biti izrečen ukrep omejitve gibanja le na prostore azilnega doma. Sklicevanje na operativne težave, ki jih ima tožena stranka v azilnem domu, ne pride v upoštev, saj mora tožena stranka ocenjevati okoliščine, ki so na strani tožnika. Po mnenju tožnika v njegovem primeru niso podani pogoji za begosumnost po 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Skupaj s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik se namreč v prostoru azilnega doma počuti izredno slabo, zato mu bo bivanje v centru prizadejalo nepopravljivo škodo.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožeče stranki in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne. Hkrati je sodišče obvestila, da ne more zagotoviti predstavnika na glavni obravnavi zaradi kadrovskih razlogov.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. 12. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu zapisala, da iz drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 med drugim tudi izhaja, da pristojni organ v primerih izreka ukrepa pridržanja odloča po prostem preudarku ter da v konkretnem primeru organ ni prekoračil prostega preudarka. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. I Up 26/2016(1) z dne 15. 3. 2016 (15. točka obrazložitve) jasno odločilo, da „odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji /.../ temveč na ugotovitvi, ali so podani z Dublinsko uredbo predpisani pogoji, kar tudi terja ustrezno vsebinsko presojo njihove uporabe v upravnem sporu.“ Ne glede na to, je izpodbijani sklep pravilen in zakonit kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13. Tako iz zapisnika o ustni seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja št. 2142-888/2016/7 (1313-20) z dne 3. 6. 2016 kot iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil ukrep omejitve gibanja izrečen na podlagi 2. in 3. točke 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi s 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 na prostore Centra za tujce. Kljub temu, da je pravna podlaga za izrek ukrepa pridržanja v obravnavani zadevi 5. alinea prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 v zvezi z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit, saj je skladen s predpisi, ki pa so podlaga za ukrepanje v obravnavanem primeru. Za vsebinsko presojo izpodbijanega sklepa je bistveno, da so izpolnjeni zahtevani pogoji za odreditev ukrepa omejitve gibanje(2).

14. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz navedenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (5. alinea prvega odstavka). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko v skladu z drugim odstavkom navedene določbe prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. 28. člen Uredbe (EU) št. 604/2013 pa določa „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov“. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. I Up 26/2016 (12. in 15. točka obrazložitve) zapisalo, da mora biti presoja nevarnosti pobega opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, pri čemer pa je skladno s točko (n) 2. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli te objektivne kriterije. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ je tako izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2, pri tem, da se lahko uporabijo zgolj tisti razlogi, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe (EU) št. 604/2013. Te okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega pa so zlasti, tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

15. Sodišče je na podlagi upravnega in sodnega spisa ugotovilo, da je v primeru obravnavanega tožnika v teku postopek določanja odgovorne države članice skladno z Uredbo (EU) št. 604/2013, saj je dne 4. 4. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Madžarskem dne 23. 4. 2016 in 24. 4. 2016, ker so bili za tožnik podani zadetki v sistemu EURODAC. Tožena stranka je poslala zahtevo za sprejem tožnika pristojnemu organu v Bolgarijo in na Madžarsko, na kar je Madžarska z dopisom z dne 10. 6. 2016 odgovorila, da tožnika ne bodo sprejeli medtem, ko je Bolgarija z dopisom z dne 13. 6. 2016 odgovorila, da bo tožnika sprejela.

16. Glede „znatne nevarnosti pobega“ pa sodišče ugotavlja, da je tožnik nedovoljeno prehajal meje med državami, da je zaprosil za mednarodno pomoč tako v Bolgariji kot na Madžarskem, pri čemer je ob podaji prošnje na vprašanje uradne osebe, da naj opiše svojo pot tožnik povedal, da ga je policija v Bolgariji „ustavila, ob prevajalcu sem dal prošnjo za azil. Za azil sem zaprosil ker sem želel biti v odprtem kempu. Na madžarskem sem bil cca 20 dni nato pa šel naprej v Italijo od tam pa so me vrnili v Slovenijo. Na Madžarskem sem imel prevajalca v postopku“ (5. in 6. stran zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito). Na vprašanje uradne osebe zakaj je prekinil postopek na Madžarskem in v Bolgariji je tožnik povedal „nisem dobil hitrega odgovora in sem odšel naprej“ (6. stran zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito). Na vprašanje glede stanja na Madžarskem in v Bolgariji pa je tožnik povedal, da ima slabe izkušnje z ljudmi v Bolgariji, počutil se je nezaželenega, policija je bila z njim groba, in sicer ga je pretepla s palico, poleg tega pa je imel v centru malo hrane in tam ni bil zadovoljen medtem, ko na Madžarskem ni imel večji težav (6. stran zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito). V zvezi s podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno pomoč in umikom ter vložitvijo ponovne namere je tožnik povedal „želel sem oditi v odprti center a so mi potem povedali, da se ne bo nič spremenilo. Sedaj pa sem videl da so ljudje v Sloveniji dobri in želim tukaj azil“ (5. stran zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito). Na zaslišanju z dne 16. 6. 2016 pa je tožnik povedal, da je bil na Madžarskem nastanjen v zbirnem centru, kjer so mu bili odvzeti prstni odtisi, prošnje pa ni podal. Podpisal je določene dokumente, saj mu je bilo pojasnjeno, da če jih bo podpisal, bo poslan v odprti oddelek. Glede Bolgarije je povedal, da je bil tudi tam zaprt. Rekli so mu, da če bo dal prošnjo za azil, bo v odprtem centru, kar se je res tudi zgodilo, vendar, ko je videl, da z njimi grdo ravnajo in ni bil zadovoljen, se je odločil, da bo zapustil Bolgarijo na lastno pest. V zvezi s tem je tožnik na izrecno vprašanje svoje pooblaščenke „ali so v Bolgariji z vami ravnali grdo ali z drugimi“, je odgovoril, da njemu niso nič naredili, da je on to le videl in slišal. Tožnik je tudi povedal, da si je ob odhodu iz Pakistana želel oditi v Nemčijo, vendar se je nato premislil in se odločil za Italijo, ker je slišal od znancev, da v Nemčiji ni tako dobro. Ko pa je prišel v Italijo, je bil prejet in poslan v Slovenijo. V zvezi s ponovno namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa je povedal, da so mu sprva dejali, da bo vrnjen v Pakistan, ko je rekel, da bo raje šel na Madžarsko, vendar si je po pogovoru s starši premislil in podal prošnjo za mednarodno zaščito tu, v Sloveniji. To je storil tudi zato, ker ve, da bo na Madžarskem zaprt 6 mesecev. Na izrecno vprašanje sodišča „bi želeli še sam kaj povedati“ je tožnik povedal le, da ima samo prošnjo, da se ga premesti v odprti oddelek, ker je sedaj mesec ramazan, ki je njemu sveti mesec.

17. Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje glede podane tožnikove „znatne nevarnosti pobega“. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi z dne 16. 6. 2016 povedal, da si je ob odhodu iz Pakistana želel oditi v Nemčijo, nato pa si je premislil in odločil za Italijo, pri tem, da njemu v Bolgariji niso nič naredili, da je on to [opomba: na zaslišanju je povedal, da je videl kako z njim ravnajo in ni bil zadovoljen, slišal je, da so v Bolgariji ljudje slabi, kradejo, z nožem bodejo] le videl in slišal. Glede stanja na Madžarskem pa je tožnik povedal že ob podaji prošnje, da tam ni imel večjih težav. Odločilen razlog, ki kaže na tožnikovo znatno nevarnost pobega je njegovo nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite v Bolgariji in na Madžarskem (5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), saj je (bila) tožnikova ciljna država Italija, iz katere je tudi bil vrnjen v Slovenijo, hkrati pa v nobeni izmed teh držav tožnik ni imel utemeljenih razlogov, da ju je zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Niti v Bolgariji niti na Madžarskem se njemu osebno ni zgodilo nič, kar bi lahko predstavljajo prepričljive razloge za njegov odhod, ki bi kazali na to, da je v postopkih v teh državah nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Poleg tega pa je ob podaji prošnje tožnik povedal, da je Bolgarijo in Madžarsko zapustil zato, ker ni dobil hitrega odgovora ter je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil, ker bi bil na Madžarskem zaprt, kar vse še dodatno izkazuje njegovo nesodelovanje in utemeljuje znatno nevarnost pobega. Na slednje dodatno kažeta tudi dejstvi, da je tožnik „prehajal meje držav na nedovoljen način“ ter da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za azil, ampak šele, po tem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce. Tožnik je bil s strani Italije predan Sloveniji dne 13. 5. 2016, dne 19. 5. 2016 pa je podal prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Obe individualni okoliščini tožnika lahko subsumiramo pod milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca skladno s 1. alineo in 4. alineo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 18. Iz 84. člena ZMZ-1 izhaja, da prvi in drugi odstavek določata dva ukrepa omejitve gibanja. V prvem odstavku je predviden milejši ukrep, ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ter v drugem odstavku strožji ukrep, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pri odreditvi slednjega je potrebno presoditi: - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ali; - prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Vrhovno sodišče je v sodni odločbi opr. št. I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016(3) (13. točka obrazložitve) odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. V obravnavanem primeru, kot je že bilo zgoraj izpostavljeno, je tožena stranka ugotovila subjektivne okoliščine na strani tožnika. Vsled navedenega je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala razlogov na strani tožnika ter da so v izpodbijanem sklepu izpadli razlogi, ki utemeljujejo, zakaj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma v obravnavanem primeru ni dovoljšni ukrep za zagotovitev cilja ukrepa, tj. zaradi namena predaje odgovorni državi članici skladno z Uredbo (EU) št. 604/2013. 19. Na tej podlagi je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Obrazložitev k drugi točki izreka:

20. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, upoštevaje določbe 71. člen ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, ker sodišče v obravnavani zadevi ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. ga ni drugače ugotovilo (kljub zaslišanju tožnika) ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oz. odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo pa ni dopustna. Zatorej procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, do pravnomočne sodne odločbe, tako, da se izrečeni ukrep omejitve gibanja tožnika preneha izvajati. Vsled navedenega je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

opomba (1) : Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 je izdana glede odločanja o pridržanju v zvezi z Uredbo (EU) št. 604/2013 v zvezi z Zakonom o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/2007, 111/2008 – odl. US, 58/2009, 99/2010, 98/2011 – odl. US, 83/2012, 114/2013 – odl. US, 111/2013, 6/2015 – odl. US, 82/2015 – odl. US, v nadaljevanju ZMZ). Dne 24. 4. 2016 pa je začel veljati nov zakon na področju mednarodne zaščite in sicer ZMZ-1. V sodbi gre za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (2) : ibidem, 14. točka obrazložitve.

opomba (3) :Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 je izdana glede odločanja o pridržanju zaradi vložitve prošnje samo zato, da bi prosilec odložil ali onemogočil odstranitev iz države v zvezi z ZMZ. Dne 24. 4. 2016 je začel veljati nov zakon na področju mednarodne zaščite in sicer ZMZ-1. V sodbi gre za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.