Jedro

Sodna praksa je odškodnine določala predvsem upoštevajoč oddaljenost bivališč oškodovancev in čas trajanja emisij. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo, da spada primer tožnikov med najhujše primere, saj živita tik ob cesti in je promet s težkimi tovornjaki tekel mimo njunih oken. Ker sta bila takrat že upokojenca, sta bila pretežno doma in zato še bolj izpostavljena emisijam, predvsem hrupu, ki je močno presegal mejne in celo kritične vrednosti. Z odškodnino 2.000,00 EUR vsakemu je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo čas 18. mesecev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. odstavku izreka delno spremeni tako, da se začetek teka zamudnih obresti 11. 11. 2006 nadomesti z datumom 19. 2. 2007 ter se tožbeni zahtevek za zamudne obresti pred tem datumom zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem obsodilnem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnikoma vsakemu 2.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2006 do plačila in jima povrniti skupaj 577,76 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnika sta v upoštevnem času, od 19. 2. 2007 do 14. 8. 2008, trpela prekomeren hrup zaradi povečanega prometa po cesti mimo njune hiše. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka, ki jo izpodbija v obsodilnem delu in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožnikoma glede na ugotovljeno jakost hrupa in čas izpostavljenosti 18 mesecev priznana previsoka odškodnina. Izrecno izpodbija odločitev o zamudnih obrestih pred datumom 19. 2. 2007, od katerega je tožnikoma nastajala upoštevna škoda.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem jo je toženka izpodbijala (glede višine odškodnine in zamudnih obresti) ter iz uveljavljanih pritožbenih razlogov. Pritožba očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni pojasnila, medtem ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

5. Tožena stranka ni nasprotovala dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta tožnika upokojenca, ki živita v hiši 2-4 m od pločnika ceste G-1-3, na kateri je v obravnavanem času potekal prekomeren promet in povzročal čezmerne emisije, predvsem hrup, ki je presegal mejne in kritične vrednosti po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. V sodni praksi so bili obravnavani številni podobni primeri odškodninskih zahtevkov za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do življenja v zdravem okolju. Sodna praksa je odškodnine določala predvsem upoštevajoč oddaljenost bivališč oškodovancev in čas trajanja emisij. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo, da spada primer tožnikov med najhujše primere, saj živita tik ob cesti in je promet s težkimi tovornjaki tekel mimo njunih oken. Ker sta bila takrat že upokojenca, sta bila pretežno doma in zato še bolj izpostavljena emisijam, predvsem hrupu, ki je močno presegal mejne in celo kritične vrednosti. Z odškodnino 2.000,00 EUR vsakemu je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo čas 18. mesecev. Glede na to, da primer spada med najtežje, odškodnina 111,00 EUR/mesec ni v nasprotju s sodno prakso. Je primerno individualizirana in objektivizirana. Z njeno določitvijo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in prvega odstavka 179. člena OZ. Glede višine odškodnine je pritožbeno sodišče po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

6. Pritožba je utemeljeno nasprotovala teku zamudnih obresti od 11. 11 .2006 do 18. 2. 2007. Tožnika sta z izvenpravdnim odškodninskim zahtevkom 11. 11. 2006 lahko zahtevala odškodnino za že nastalo škodo. Odškodninski zahtevek za škodo pred 19. 2. 2007 je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo, z zastaranjem glavnice pa so po 344. členu OZ zastarale tudi zamudne obresti od tega dela odškodnine. Od priznane odškodnine za škodo, ki je nastajala od 19. 2. 2007 dalje, ne morejo teči zamudne obresti za čas pred nastankom škode. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje po 5. alineji 358. člena ZPP spremenilo.

7. Tožena stranka je s pritožbo uspela samo v manjšem delu, glede katerega niso nastali posebni stroški, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.