Jedro

Namen določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom v zaprtem zavodu ali oddelku, v katere se lahko začasno namestijo obsojenci, je zagotovitev varnosti obsojencev in delavcev zavoda ter zagotovitev reda in miru v zavodu. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožeči stranki obstajajo razlogi za podaljšanje namestitve v bivalnih prostorih s strožjim režimom, sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku uporabljeno pravilno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 98.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) odločila, da tožeča stranka ostaja še naprej nameščena v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 5. 1. 2016, najpozneje 2. 1. 2016 pa bo ponovno preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev, s tem da pritožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi odločbe kot razlog podaljšanja ukrepa navaja grožnje, ki jih je izrekla tožeča stranka pravosodnim policistom, kakor tudi ustrahovanje in grožnje namenjene soobsojencem. Pri tem se sklicuje na več uradnih zaznamkov (18. 8. 2015, 16. 9. 2015, 18. 9. 2015, 30. 11. 2015).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil in ugotovil, da uradni zaznamki z dne 18. 8. 16. 9. in 18. 9. 2015 ne morejo biti podlaga za izrečen ukrep v obravnavanem primeru, saj je bil na tej podlagi tožeči stranki že izrečen ukrep namestitve oz. podaljšanja tovrstne namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Pritožbeni organ je zato v konkretnem primeru upošteval dejstva in dokaze, ki izhajajo iz dogodkov opisanih v uradnem zaznamku z dne 27. 10. 2015, iz katerega izhaja, da sta tožeča stranka in obsojenec Kovačič grozila posameznemu obsojencu in uradnem zaznamku z dne 30. 11. 2015, iz katerega je razvidno neprimerno obnašanje tožeče stranke v času obiska do pravosodnega policista. Iz predmetnih uradnih zaznamkov po oceni pritožbenega organa izhaja moteče obnašanje in ravnanje tožeče stranke tako do drugih obsojencev, kot do delavcev zavoda, to pa je nedvomno negativno vplivalo na varnost, disciplino in red v zavodu. Glede navajanja uradnih zaznamkov z dne 18. 8. 2015, 28. 8. 2015 in 16. 9. 2015 pa pritožbeni organ pojasnjuje, da gre v postopku na prvi stopnji sicer za pomanjkljivosti, ki pa niso bistvene oz. po oceni organa druge stopnje niso take, da bi lahko vplivale na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Pritožbeni organ se tako strinja z vsebinsko oceno prvostopenjskega organa in meni, da je bila namestitev tožeče stranke v bivalni prostor s strožjim režimom utemeljena.

3. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je na podlagi domnevnega dogodka dne 13. 9. 2016 prišlo do domnevnega ustrahovanja soobsojencev, ko naj bi v času kosila v napol odprti oddelek prišla tožeča stranka in še trije drugi soobsojenci, vendar zgolj zaradi tega, da bi si postregli s kavo na kavnem avtomatu, ki ga na zaprtem oddelku ni. Zaradi navedene kršitve je bil zoper tožečo stranko že izrečen disciplinski ukrep oz. disciplinska kazen oddaje v samico brez pravice do dela za devet dni. Z izpodbijano odločbo pa naj bi bil za isto kršitev kaznovan še drugič. Zatrjuje, da se z ukrepom namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom kazni zapora na podlagi uradnih zaznamkov pravzaprav prikrito uporablja disciplinski ukrep – „samica“. Tožeča stranka je bila od začetka osamitve od dne 15. 9. 2015 do 27. 11. 2015 le enkrat na skupnem sprehodu z drugimi obsojenci, prav tako je bila ves čas nameščena v sobi sama. Tako je tožeča stranka dejansko bila v režimu „samice“ ves ta čas, prav tako ji ni bila zagotovljena psihiatrična pomoč. Zapadla je v depresijo, pojavljajo se neobvladljivi izbruhi agresije, zato dopušča možnost, da je izrekla kakšno žalitev zoper pravosodnega policista kot je to navedeno v izpodbijani odločbi. Predlaga, da se izpodbijani odločbi odpravita oz. podrejeno, da se izrečeta izpodbijani odločbi za nezakoniti. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov navedenih v drugostopenjski odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišče je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve tako organa prve stopnje kot organa druge stopnje strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja. Glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da za tožečo stranko še vedno obstajajo razlogi za bivanje v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Iz prvega odstavka 98.a člena ZIKS-1 izhaja da se v zaprtem zavodu ali oddelku lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namestijo obsojenci, ki so izrazito begosumni oz. s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda in obsojence, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Namestitev lahko traja največ en mesec in se lahko podaljša vsakokrat za en mesec, če še obstajajo navedeni razlogi. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke, s katero je dopolnila obrazložitev prvostopenjske odločbe izhaja, da je razlog za odreditev (podaljšanje) spornega varnostnega ukrepa tožeči stranki grožnja soobsojencu (uradni zaznamek z dne 27. 10. 2015) ter neprimerno obnašanje tožeče stranke do pravosodnega policista v času obiskov (uradni zaznamek z dne 30. 11. 2015). Glede na to, da je namen določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom v zaprtem zavodu ali oddelku, v katere se lahko začasno namestijo obsojenci, zagotovitev varnosti obsojencev in delavcev zavoda ter zagotovitev reda in miru v zavodu, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožeči stranki obstajajo razlogi za podaljšanje namestitve v bivalnih prostorih s strožjim režimom, sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku uporabljeno pravilno. Organa sta svojo odločitev utemeljila na dejstvu, da je zaradi ustrahovanja in ogrožanja soobsojencev celoten zavod talec odkritih groženj ter da je bilo treba najbolj ogroženo osebo premestiti v oddelek zapora v Murski Soboti.

8. Glede na to, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na uradna zaznamka z dne 27. 10. 2015 in 30. 11. 2015, sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede tega, da je bil za iste kršitve tožeči stranki že izrečen disciplinski ukrep oddaje v samico in da je s podaljševanjem namestitve v bivalnih prostorih s strožjim režimom šlo za prikrito uporabo disciplinskega ukrepa „samice“.

9. Po povedanem je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve obeh upravnih organov prve in druge stopnje v obravnavanem primeru pravilen, prav tako pa sta pravilni in na zakonu utemeljeni tudi obe sporni upravni odločbi, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

10. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.