Jedro

263. oziroma 264. člen ZIZ urejata primere prenehanja predhodne odredbe glede na posebnosti zavarovanja, ne izključujeta pa možnosti za razveljavitev sklepa o predhodni odredbi v ugovornem postopku, oziroma ustavitve postopka s predhodno odredbo ob smiselni uporabi 76. člena ZIZ.

S tem ko je bila sodba, na kateri je v predmetni zadevi temeljil sklep o predhodni odredbi, razveljavljena, ni več pogoja za predhodno odredbo in torej ni več pravnega temelja za nadaljnji obstoj predhodne odredbe.

V teoriji in sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da se ugovor po izteku roka lahko vloži le iz tako imenovanih pravih opozicijskih ugovornih razlogov, kar pa ne izključuje uporabe 2. odstavka 55. člena ZIZ, ki zavezuje sodišče, da pri odločanju o ugovoru pazi po uradni dolžnosti na določene razloge iz 1. odstavka istega člena, med drugim tudi na razlog iz 4. točke, smiselno, če je odločba, na podlagi katere je izdan sklep o predhodni odredbi, razveljavljena oziroma spremenjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru po izteku roka z dne 21. 5. 2014, razveljavilo sklep z dne 14. 11. 2013 in zavrnilo predlog za izdajo predhodnih odredb.

2. Upnik se je po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 15. člena v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja. Po pritožbenem stališču smiselna uporaba 56. člena ZIZ ni mogoča in sodišče gradi povsem nova pravna pravila, zunaj namena in pomena posameznih določb ZIZ. Uveljavlja, da nepravnomočnost sklepa o predhodni odredbi ne pomeni, da lahko sodišče brez ustrezne zakonske podlage posega v svoje prejšnje odločitve, uveljavlja pa tudi prekluzijo navedb in dokazov s potekom ugovornega roka zoper sklep o izvršbi (pravilno: o predhodni odredbi). Nasprotuje argumentaciji sodišča glede uporabe 257. člena v povezavi s 55. in 56. členom ZIZ, češ da to pomeni uporabo materialnega prava in se lahko uveljavlja ugovorni razlog ves čas ugovornega postopka. Vztraja pri argumentaciji iz odgovora na ugovor in navaja, da ZIZ izrecno določa, v katerih primerih že izdana predhodna odredba preneha veljati (263. in 264. člen ZIZ), in zunaj tega okvira sodišče nima podlage za razveljavitev izpodbijanega sklepa. Glede razlage določb se sklicuje na načelo specialnosti in navaja, da je postopek mogoče ustaviti le v primeru, ko nastopi položaj iz 263. člena ZIZ (potek časa), ali pod pogoji iz 264. člena ZIZ. Uveljavlja tudi, da je sodišče v izpodbijanem sklepu odločilo o stroških, ki jih je dolžan povrniti dolžniku, s tem v zvezi pa ni nobene obrazložitve, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor zavrne in potrdi sklep z dne 14. 11. 2013. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, priglaša pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da veljavnost predhodne odredbe ne more prenehati zunaj okvira 263. oziroma 264. člena ZIZ in da zunaj tega okvira sodišče nima podlage za razveljavitev sklepa o predhodni odredbi. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, se v skladu z določbo 239. člena ZIZ, ki velja za vsa sredstva zavarovanja, opredeljena v tretjem delu ZIZ, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno. Nobena določba tretjega dela ZIZ ne predpisuje ohranitve v veljavi predhodne odredbe v primeru, ko je odločba, na podlagi katere je bila izdana, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena (to je ugovorni razlog iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ oziroma razlog za ustavitev izvršbe, smiselno zavarovanja, po uradni dolžnosti v skladu s 76. členom ZIZ). 263. oziroma 264. člen ZIZ urejata primere prenehanja predhodne odredbe glede na posebnosti zavarovanja, ne izključujeta pa možnosti za razveljavitev sklepa o predhodni odredbi v ugovornem postopku, oziroma ustavitve postopka s predhodno odredbo ob smiselni uporabi 76. člena ZIZ (1).

6. S tem ko je bila sodba, na kateri je v predmetni zadevi temeljil sklep o predhodni odredbi, razveljavljena, ni več pogoja za predhodno odredbo, določenega v prvem odstavku 257. člena ZIZ, in torej ni več pravnega temelja za nadaljnji obstoj predhodne odredbe. Pogoj je odpadel v fazi postopka, ko sklep o predhodni odredbi z dne 14. 11. 2013 še ni postal pravnomočen, saj je dolžnik 26. 11. 2013 vložil ugovor, o katerem pa sodišče prve stopnje ni odločilo. Po izteku roka za ugovor je dolžnik z vlogo z dne 21. 5. 2014 sodišču sporočil, da je bila razveljavljena sodba, ki je podlaga za predhodno odredbo, to sporočilo pa je bilo obravnavano kot ugovor po izteku roka. Upnik takšni obravnavi ugovora in postopanju sodišča ni nasprotoval niti v ugovornem postopku niti v pritožbi, dolžnik pa je v pritožbenem roku zoper sklep z dne 12. 6. 2014 vložil predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ker sodišče ni odločilo o stroških ugovora, vloženega že 26. 11. 2013, in podrejeno pritožbo zgolj s predlogom, da pritožbeno sodišče odloči o priglašenih stroških dolžnika in jih naloži v plačilo upniku. Višje sodišče ob tem pojasnjuje, da podrejeno vložene pritožbe ne obravnava, saj noben zakon ne predvideva podrejenega vlaganja pravnega sredstva. Nobena izmed strank tudi ne uveljavlja nepravilnosti postopanja sodišča prve stopnje glede vrstnega reda obravnavanja vlog dolžnika, torej da je odločilo o vlogi, ki jo je obravnavalo kot ugovor po izteku roka, preden je odločilo o ugovoru, vloženem v roku. Ker višje sodišče v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ na navedeno postopkovno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, tudi ni imelo podlage za poseg v sklep v tem obsegu. Višje sodišče pa zgolj pripominja, da odločitev sodišča prve stopnje tudi ob obravnavi rednega ugovora z dne 26. 11. 2013 po seznanitvi z razveljavitvijo sodbe, ki je bila podlaga za izdajo predhodne odredbe, ne bi mogla biti drugačna, kot je v izpodbijanem sklepu.

7. Glede na določbo 239. člena in ureditev zavarovanja s predhodno odredbo v tretjem delu ZIZ višje sodišče ne vidi razloga, da se tudi v tem postopku ne bi mogle smiselno uporabiti določbe 56. v zvezi s 55. členom ZIZ (2). V teoriji in sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da se ugovor po izteku roka lahko vloži le iz tako imenovanih pravih opozicijskih ugovornih razlogov (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), kar pa ne izključuje uporabe drugega odstavka 55. člena ZIZ, ki zavezuje sodišče, da pri odločanju o ugovoru (pri čemer zakon ne določa vrste ugovora dolžnika) pazi po uradni dolžnosti na določene razloge iz prvega odstavka istega člena, med drugim tudi na razlog iz 4. točke, smiselno, če je odločba, na podlagi katere je izdan sklep o predhodni odredbi, razveljavljena oziroma spremenjena. Ker na navedeni ugovorni razlog pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče brez ustrezne zakonske podlage poseglo v svojo prejšnjo odločitev (še posebej, ker sklep o predhodni odredbi še ni postal pravnomočen), prav tako pa je tudi neutemeljeno uveljavljanje prekluzije navedb in dokazov.

8. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb postopka, češ da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o stroških postopka. Te odločitve namreč izpodbijani sklep sploh ne vsebuje. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku obravnavati dolžnikov predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in odločiti o stroških tega postopka zavarovanja.

9. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, dolžnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ti niso bili potrebni. V njem namreč ni navedel nobenega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo poznano, in zato k odločitvi ni prispeval. Odgovor na pritožbo pa ni obvezna vloga za varovanje pravic stranke in opustitev vložitve zanjo nima negativnih zakonskih posledic.

(1) Do tega vprašanja se je tudi že opredelilo Ustavno sodišče v sklepu Up-1270/09 z dne 25. 2. 2010. (2) Ustavno sodišče se je v prej navedenem sklepu Up-1270/09 opredelilo, da je do zaključka, da je treba zavarovanje razveljaviti in ustaviti postopek tudi v primeru, ko je odločitev, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, razveljavljena, zadeva pa vrnjena v ponovno odločanje nižjemu sodišču, mogoče priti na podlagi smiselne uporabe pravil o ugovoru zoper sklep o izvršbi po izteku roka (239. člen v zvezi s 56. členom ZIZ), ki bi ga bilo mogoče vložiti tudi po pravnomočnosti sklepa o predhodni odredbi.