Jedro

Ker v konkretnem primeru upnik ni upravnik večstanovanjske hiše, temveč upravnik poslovne stavbe, določba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ za presojo ugovora zastaranja ni uporabna.

Namen določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ je (bil) namreč v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (in njihove obveznosti zastarajo v enem letu po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ). Uporaba določbe 6. točke 355. člena OZ v situacijah, kot je obravnavana, pa bi, nasprotno, v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva, te terjatve ne zastarajo v enem letu). Za takšno razlikovanje ni utemeljenega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206534/2012 z 28. 12. 2012 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 586,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2012. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.084,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2012 in zakonske zamudne obresti od 586,24 EUR od 24. 10. 2012 do 26. 12. 2012, je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je štelo, da za vtoževane terjatve upravnika velja enoletni zastaralni rok v smislu 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), napačna. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se terjatev nanaša na poslovne prostore ter da upnik ni upravnik večstanovanjske stavbe, ampak upravnik poslovne stavbe. Zato ne gre za tako imenovane gospodinjske terjatve, ampak za terjatve, ki zastarajo v 5 letih.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka, ki je upravnik poslovne stavbe, v kateri je tožena stranka lastnica treh poslovnih prostorov, od tožene stranke zahteva plačilo založenih obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja.

6. Pri presoji ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ, po kateri terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da ni upravnik večstanovanjske hiše temveč upravnik poslovne stavbe, kar med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Zato določba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ za presojo ugovora zastaranja ni uporabna (1). To izhaja tako iz jezikovne razlage 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ, ki govori o terjatvah upravnika večstanovanjskih (in ne poslovnih) stavb, kot iz sistematične razlage.

Opisano stališče potrjuje tudi namenska razlaga določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ. Namen določbe je (bil) namreč v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (in njihove obveznosti zastarajo v enem letu po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ (2)) (3). Uporaba določbe 6. točke 355. člena OZ v situacijah, kot je obravnavana, pa bi, nasprotno, v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva te terjatve ne zastarajo v enem letu). Za takšno razlikovanje ni utemeljenega razloga.

7. Nazadnje višje sodišče dodaja, da predstavlja institut zastaranja izjemo od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ). Zato ga je treba razlagati restriktivno in uporaba analogije na način, kot je to (molče) storilo sodišče prve stopnje, ni dopustna.

8. Uporaba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v zvezi s presojo ugovora zastaranja v obravnavani zadevi je torej materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o podanem ugovoru zastaranja, pri tem pa upoštevati da gre v obravnavanem primeru za (občasne) terjatve upravnika poslovne stavbe, za katere ne velja zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Če bo ugotovilo, da terjatev ni zastarala, se bo moralo ukvarjati tudi z drugimi ugovori tožene stranke, s katerimi se v dosedanjem postopku ni.

10. Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za odločitev v zadevi, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo (360. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

(1) Tako tudi odločbi Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 330/2013 in I Cp 420/2014. (2) Gre za terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oz. storitev izvršena za potrebe gospodinjstva.

(3) Prim.: Kranjec, V. v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 488 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014.