Jedro

Katera zemljišča so bila po planih stanovanjske in komunalne gradnje v času podržavljenja že opredeljena kot gradbena, je dejansko vprašanje, ki ga je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD), odločbo tožene stranke z dne 6.7.2001 odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo SOD zoper odločbo Upravne enote M. z dne 5.12.2000, s katero je bilo odločeno: da se upravičencema M.G. in N.G. določi odškodnina v obliki obveznic SOD v skupni vrednosti 124.797,14 DEM za podržavljeno nepremičnino parc. št. 391/1, njiva v izmeri 0,4658 ha, ob podržavljenju vpisano pri vl. št. 544 k.o. S.H.; da je zavezanec za plačilo odškodnine SOD; da je SOD dolžan izročiti obveznice v navedeni višini skrbniku za posebne primere V.G. v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe; da se za skrbnika za posebne primere postavi V.G. in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožena stranka pritrjuje odločitvi prvostopnega upravnega organa, da je bilo predmetno zemljišče ob podržavljenju stavbno zemljišče, ki ga je bilo možno komunalno opremiti z minimalnimi stroški. Glede na status navedenega zemljišča je bila zato tudi pravilno določena odškodnina v obveznicah SOD.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v obravnavani zadevi sporna določitev statusa zemljišča ob podržavljenju parc. št. 391/1 k.o. S.H., v tej posledici pa tudi višina določene odškodnine. Po proučitvi izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih se strinja s tožečo stranko, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Tožeča stranka je namreč vztrajala, da v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno, da je bilo navedeno zemljišče v času podržavljenja nezazidano stavbno zemljišče, saj za to ni podlage v Odloku o gradbenih okoliših v občini M.-T. iz leta 1957. Poleg tega, pa tudi če bi bilo ugotovljeno, da je šlo za nezazidano stavbno zemljišče, niso izpolnjeni pogoji za opredelitev, da je šlo za komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Predmetno zemljišče je bilo leta 1965 podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ), po katerem so se podržavljala kmetijska zemljišča zaradi izkoriščanja praviloma za kmetijsko proizvodnjo. Po TZIKZ pa se kot kmetijska zemljišča kljub temu, da so to v naravi bila, niso štela zemljišča, če so bila v ožjem gradbenem okolišu mesta ali naselja mestnega značaja. V takem primeru so se ta zemljišča štela ob podržavljenju kot nezazidana stavbna zemljišča in jih je treba v postopku denacionalizacije kot take tudi vrednotiti. Vendar pa je treba v postopku dokazati, da so bila taka zemljišča v času podržavljenja opredeljena kot gradbena zemljišča, bodisi s planskimi ali drugimi prostorskimi akti ali z nacionalizacijskimi predpisi ali s posamičnimi akti, s katerimi je bilo podržavljenje izvedeno ali ugotovljeno. Iz odloka o gradbenih okoliših iz leta 1957, ki je v upravnih spisih in na katerega se sklicuje tožena stranka in naj bi bil dokaz, da je predmetno zemljišče dejansko določeno v ožjem gradbenem okolišu, pa ne izhaja, da bi bila predmetna parcela vključena v osmi gradbeni okoliš kot to navaja tožena stranka. Zato tožena stranka v navedenem odloku ni imela podlage za svoje ugotovitve in je njena ugotovitev v nasprotju s podatki spisa, zaradi česar je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno ugotavljati status navedenega zemljišča ob podržavljenju. Če bo ponovno ugotovila, da je šlo za stavbno zemljišče, bo morala navesti razloge, zakaj šteje, da je bilo zemljišče komunalno opremljeno in bi se ga tako lahko opremilo brez večjih stroškov.

Stranka z interesom V.G. vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je območje, na katerem leži predmetno zemljišče, z Odlokom o gradbenih okoliših na območju Občine M. - T. iz leta 1957 opredeljeno kot osmi gradbeni okoliš. SOD ni nikoli ugovarjal temu dejstvu, niti ga ni prerekal v tožbi. Dejstvo, da je predmetno zemljišče res na tem območju, jasno izhaja iz situacijskega načrta, priloženega in objavljenega hkrati z navedenim odlokom.

Dejanska lega predmetnega zemljišča izhaja iz odločbe arondacijske komisije, zemljiškoknjižnega izpiska, delilnega načrta, urbanističnega mnenja Zavoda za prostorsko načrtovanje Mestne Občine M. z dne 3.2.1999, izvedenskega poročila sodnega izvedenca E.M. z dne 5.10.1999 in drugih listin v spisu. V času podržavljenja je predmetno zemljišče ležalo v gradbenem okolišu in bi upravičenec mogel uporabiti predmetno zemljišče za gradnjo. Še posebej je to razvidno iz urbanističnega mnenja z dne 3.2.1999. Sklicuje se tudi na odločbo ustavnega sodišča, št. U-I-42/93-15, saj je njegov primer glede uporabe materialnega prava v bistvu enak. Prvostopno sodišče navaja, da iz odloka o gradbenih okoliših ne izhaja, da bi bila predmetna parcela vključena v osmi gradbeni okoliš. Odlok opredeljuje meje območja, ki ga osmi gradbeni okoliš zajema. Da se navedeno zemljišče nahaja znotraj tega območja, pa potrjujejo listine v spisu. V skladu z 51. členom ZUS je sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, v katerem je bila lega predmetnega zemljišča ugotovljena in tudi ni bila prerekana. SOD tudi v tožbi ni zatrjeval, da je lega predmetnega zemljišča sporna. Meni, da je tožena stranka imela v odloku in drugih listinah v spisu podlago za svojo odločitev. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je bilo predmetno zemljišče mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Očitno je glede možnosti komunalnega opremljanja sporen samo vodnjak, ki ga SOD ni pripravljen sprejeti kot vir pitne vode, kljub splošno znanemu dejstvu, da na takratnem ruralnem območju sploh ni bilo drugih virov pitne vode. Zaradi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 77. člena ZUS spremeni in potrdi odločbo tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v tej zadevi je pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v upravnem postopku ni bilo popolno in v zadostni meri ugotovljeno, ali je bilo obravnavano zemljišče v času podržavljanja, to je v letu 1965, res nezazidano stavbno zemljišče. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz Odloka o gradbenih okoliših na območju Občine M. - T., ki jih določa vodilni regulacijski načrt mesta M. (Uradni vestnik, št. 3/57) ne izhaja, da bi bilo zemljišče, ob podržavljenju parc. št. 321/1 k.o. S.H., vključeno v osmi gradbeni okoliš. Navedeni odlok z dne 24.1.1957 namreč določa le mejo, obod posameznih gradbenih okolišev, ne navaja pa parcel, ki so ležale znotraj teh okolišev.

Urbanistično mnenje Zavoda za prostorsko načrtovanje Mestne Občine M. z dne 3.2.1999, na katero se pritožnik sklicuje in ki naj bi dokazovalo, da je predmetno zemljišče v času podržavljenja ležalo znotraj gradbenega okoliša, pa temelji na podatkih drugega, kasnejšega odloka iz leta 1972. Navedeno urbanistično mnenje temelji na Odloku o zazidalnih načrtih delov naselij izven M. (H.-MUV, št. 10/72), ki mu je priložen izsek iz navedenega zazidalnega načrta iz leta 1972. Sklicevanje na zazidalni načrt, ki je bil sprejet nekaj let po podržavljenju, pa za ugotovitev statusa predmetnega zemljišča ni upoštevno.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor stranke z interesom, da tožeča stranka ni prerekala pomanjkljivi ugotovitvi statusa predmetnega zemljišča. V tožbi se je izrecno sklicevala na svoje pritožbene navedbe, da bi moral prvostopni upravni organ v ustreznih predpisih preveriti, ali je bilo obravnavano zemljišče res vključeno v osmi gradbeni okoliš, česar pa upravni organ ni upošteval. Tudi tožena stranka se do tega ugovora tožeče stranke ni opredelila.

Stranka z interesom se v pritožbi sklicuje tudi na odločbo št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994. V navedeni odločbi je ustavno sodišče zapisalo, da za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so po planih stanovanjske in komunalne graditve že bila opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, da se odškodnina odmerja v skladu z navodili kot za nezazidana stavbna zemljišča, čeprav so bila v odločbah in drugih pravnih aktih, s katerimi so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska ali gozdna. Katera zemljišča pa so bila po planih stanovanjske in komunalne gradnje v času podržavljenja že opredeljena kot gradbena, pa je dejansko vprašanje, ki ga je treba ugotoviti v posameznem denacionalizacijskem postopku. Prav vprašanje statusa predmetnega zemljišča v času podržavljenja, pa v obravnavanem primeru ni bilo dovolj razčiščeno.

Prvostopno sodišče je zato svojo odločitev pravilno oprlo na 2. točko 1. odstavka 60. člena ZUS in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka istega člena ZUS. V izpodbijani sodbi pa je dalo toženi stranki tudi pravilne napotke. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo stranke z interesom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.