Jedro

Preiskovalni sodnik sme odrediti pripor samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja in osumljenca, kot je predlagal državni tožilec, ni pa preiskovalni sodnik izključno vezan na dejstva in dokaze, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper D. O. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik osumljenega dne 14. 7. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma „iz vseh pritožbenih razlogov“. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem dne 23. 7. 2015, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako osumljeni kot njegov zagovornik, slednji se je o njem izjavil z vlogo z dne 24. 7. 2015. B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica, s presojo katere je v 4. točki sklepa soglašal tudi zunajobravnavni senat, predvsem na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov (z obrazložitvijo v točki 6 na straneh 5 do 27 obrazložitve sklepa o odreditvi pripora), sprejela razumen zaključek, da obstoji utemeljen sum, da je osumljeni D. O. skupaj s S. M. in D. M., sodeloval v hudodelski združbi, ki je imela namen storiti kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot tri leta zapora, na podlagi dokazov, obsežno utemeljenih na straneh 27 do 49 sklepa o odreditvi pripora pa tudi zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni skupaj s S. D., N. Č., S. M., V. D., ki se je izdajal za D. H., D. M., D. S. in S. A. sodeloval pri organizaciji transporta kokaina iz Brazilije in nastopal v vlogi posrednika med S. M. in N. Č. ter dne 6. 6. 2014 posredoval naročilo S. M. N. Č., da naj pokliče določeno osebo z vzdevkom „m.“, na podlagi posredovanega naročila pa je N. Č. organiziral srečanje bolgarskega skiperja D. H. s kolumbijskim državljanom A. M. 6. Vrhovno sodišče zavrača zagovornikove navedbe, da preiskovalna sodnica osumljenega v zvezi s presojo, ali so podani utemeljeni razlogi storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, ni obravnavala individualno in nepristransko, kar naj bi potrjevali dejstvi, da se osumljeni tako v predlogu za odreditev pripora kot tudi v sklepu o odreditvi pripora omenja le na petih od skupno štiriinštiridesetih straneh, tako obsežen sklep o odreditvi pripora pa je preiskovalna sodnica utegnila pripraviti že v štiridesetih minutah. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je preiskovalna sodnica osumljenčevo vlogo pravilno ocenjevala v okviru delovanja hudodelske združbe kot celote, saj so bile posamezne naloge in zadolžitve pripadnikov medsebojno razdeljene, na ravni za to fazo potrebnega dokaznega standarda pa tudi izkazane. Glede na dejanske ugotovitve, obsežno pojasnjene na straneh 31 do 35 in 40 do 41 obrazložitve sklepa o odreditvi pripora, pa ni nerazumno niti sklepanje preiskovalne sodnice, da je imel D. O. v združbi pomembno vlogo, kar je bilo ustrezno upoštevano tudi v zvezi s presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja.

7. Ni res, da zunajobravnavni senat ni presodil pritožbenih navedb, saj je v 4. točki sklepa argumente preiskovalne sodnice v zvezi z utemeljenostjo suma storitve kaznivih dejanj sprejel kot ustrezne (tudi zato, ker je obrazložitev sklepa o odreditvi pripora obsežna in izčrpna) in se v izogib ponavljanju glede teh razlogov ustrezno(1), skliceval na obrazložitev sklepa o odreditvi pripora. Tudi sicer je v primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP), ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna samo, če vložnik izkaže njen vpliv na zakonitost sklepa (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), česar pa zagovornik v konkretnem primeru niti ne zatrjuje. Skladen z že večkrat pojasnjenim stališčem Vrhovnega sodišča(2) pa je tudi zaključek zunajobravnavnega senata, da se sodišče v fazi odrejanja pripora ne spušča v kontradiktorno presojo dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je osumljenec izvršil kaznivo dejanje. Takšno presojo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo in ocenilo, da osumljeni utemeljenosti teh zaključkov ne more omajati z zanikanjem storitve očitanih kaznivih dejanj in ponujanjem svoje plati zgodbe, ki zaenkrat še ni potrjena oz. izkazana (4. točka obrazložitve sklepa senata).

8. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bila osumljenemu prekršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave RS. Zagovornik namreč zatrjuje, da je imel za pregled spisa na voljo le eno uro, kar pa je ob obsežnosti zadeve po njegovem mnenju absolutno premalo, da bi se lahko podrobno seznanil z vsebino in se z osumljenim pripravil na zagovor. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah(3) že večkrat pojasnilo, da imata osumljeni in njegov zagovornik tudi v postopku odločanja o odreditvi pripora, skladno z določbami 73. in 128. člena ZKP nedvomno pravico do pregleda spisovne dokumentacije, da se seznanita z dejstvi in dokazi, ki osumljenca obremenjujejo, vendar pa mora obramba v tem primeru ravnati aktivno, sicer se na kršitev svojih pravic na tej podlagi ne more uspešno sklicevati. Zagovornik je pred izdajo sklepa o odreditvi pripora (po lastnih navedbah) pregledal spisovno dokumentacijo, iz podatkov spisa obravnavane zadeve pa ne izhaja, da bi obramba pred preiskovalnim sodnikom pred vročitvijo sklepa o odreditvi pripora izpostavila, da ni imela dovolj časa za pregled spisa ali kasneje v postopku na sodišče podala zahtevo za (ponovni) vpogled v spis, niti tega v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje vložnik. Zato po presoji Vrhovnega sodišča osumljenčeva pravica do obrambe v konkretnem primeru ni bila v ničemer prekršena.

9. Zahteva napada tudi razlage izpodbijanih sklepov o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in v zvezi s tem v prvi vrsti uveljavlja kršitev 202. člena ZKP, saj predlog tožilstva za odreditev pripora naj ne bi bil vsebinsko obrazložen, saj v zvezi s subjektivnimi okoliščinami, ki kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja nepojasnjeno izpostavlja, da je odreditev pripora utemeljena tudi na podlagi osumljenčevega prejšnjega življenja, okolja in razmer, v katerih živi in drugih okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Preiskovalna sodnica je po stališču obrambe v tem delu vstopila v vlogo tožilstva in sklep o obstoju subjektivnih okoliščin utemeljila s tem, da osumljeni ni z ničemer izkazal svoje zaposlitve in prihodka, ni pa v zvezi s premoženjskim stanjem osumljenemu postavila nobenega vprašanja. Zaključek, da je osumljeni z izvrševanjem kaznivega dejanja pridobival dodaten vir dohodka pa po mnenju zagovornika tudi ni podprt z nobenim dokazom. Zagovornik navaja še, da so tudi sicer razlogi sklepa o odreditvi pripora v tem delu povsem nekonkretizirani, saj ni jasno, katera dejanja naj bi osumljeni, ob dejstvu, da je bila mreža razbita, ponovil, prav tako kot tudi očitek, da je imel v združbi pomembno vlogo. Po mnenju zagovornika sodišče ni konkretno pojasnilo niti zakaj istega namena ne bi bilo mogoče doseči že z odreditvijo milejšega ukrepa.

10. Ni mogoče pritrditi zagovorniku, ko uveljavlja kršitev 202. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah

(4)

že večkrat pojasnilo, da iz vsebine obtožnega načela izhaja, da sme preiskovalni sodnik odrediti pripor samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja in osumljenca, kot je predlagal državni tožilec, ni pa preiskovalni sodnik izključno vezan na dejstva in dokaze, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti na tem mestu ni odveč pripomniti, da je predmet presoje oz. napaden sklep o odreditvi pripora in ne predlog Specializiranega državnega tožilstva.

11. Vrhovno sodišče v konkretnem primeru v zvezi z obstojem nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ugotavlja, da dežurna preiskovalna sodnica v 7. točki sklepa o odreditvi pripora izhaja iz ugotovitev predloga Specializiranega državnega tožilstva za odreditev pripora, da se osumljenemu očita storitev težkih kaznivih dejanj, za katere je zagrožena visoka zaporna kazen, dejanje je bilo storjeno v dobro organizirani hudodelski združbi, v kateri je osumljeni zasedal pomembno vlogo, vloge posameznih članov pa so bile tudi sicer točno določene, izdelane so imeli dobro premišljene metode delovanja, ki so temeljile na visoki stopnji zaupanja, velikih denarnih vložkih in pričakovanih dobičkih, in dodaja, da njihovo posebno previdnost potrjuje ugotovitev, da so pri medsebojnem komuniciranju uporabljali tudi spletne aplikacije (skype, viber...), ki jih policija zaradi neustrezne opreme ne more nadzirati, in dejstvo, da so nekateri še neugotovljeni sostorilci člani hudodelske združbe še na prostosti. Vse te okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno (in ki jih je v svojem predlogu izpostavilo že Specializirano državno tožilstvo), predvsem ugotovitev, da je bilo izvrševanje kaznivega dejanja dobro organizirano, vztrajno in premišljeno, osumljenčeva vloga pa pomembna, saj je med drugim skrbel za prenos informacij med S. M. in N. Č., tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo sklepanje, da osumljenec spričo velike stopnje vpletenosti v kriminalno dejavnost ter tesnih vezi z drugimi člani združbe izvrševanja kaznivega dejanja ne bo opustil(5). Na strani subjektivnih okoliščin je preiskovalna sodnica poudarila še dejstvo, da je osumljeni brez premoženja, navedb, da je zaposlen v lastnem podjetju, kjer zasluži 800,00 EUR mesečno, pa obramba sodišču ni z ničemer izkazala. Tej obrazložitvi v 5. točki obrazložitve pritrjuje tudi zunajobravnavni senat in dodaja, da tudi če je mogoče sprejeti navedbe pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, da ima osumljeni urejeno življenje ter neko premoženje, je očitno, da si je s kriminalno dejavnostjo pridobival dodaten vir dohodka. Tak zaključek je ob splošno znanem dejstvu, da nedovoljeni promet s prepovedanimi drogami prinaša velike zaslužke (po dejanskih ugotovitvah naj bi hudodelska združba v konkretnem primeru zaslužila 10 do 20 milijon EUR), tudi po presoji Vrhovnega sodišča popolnoma na mestu. Vrhovno sodišče po navedenem zaključuje, da je preiskovalna sodnica pri odreditvi pripora v dovoljenih okvirih izhajala iz predloga Specializiranega državnega tožilstva in pri tem ni prekoračila svojih pooblastil. Če se zahteva z razlogi ne strinja in navaja, da osumljeni kaznivega dejanja ne more ponoviti, ker je bila združba razbita in podobno, podaja svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev, s čimer pa ne more uspeti, saj Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve presoja le v okviru ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Tudi sklepanje o neogibni potrebnosti pripora je razumno, saj že navedene okoliščine (velika količina prepovedane droge, dobra organizacija, vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, uporaba komunikacijskih sredstev, katerih policija ne more nadzirati) kažejo na to, da bi, če bi prišlo do ponovitve kaznivega dejanja, lahko bila povzročena velika škoda za človekovo zdravje in je pripor zato sorazmeren poseg, glede na že navedene okoliščine, ki so relevantne tudi za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti, pa pripora tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče. 13. Takšen zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa(6).

C.

14. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka, kazenskega zakona in Ustave RS niso podane, ostale trditve zahteve za varstvo zakonitosti pa očitno niso take, da bi iz njih izhajala nezakonitost izpodbijanih sklepov, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Če bo za osumljenega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Prim. na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007 in druge.

(2) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013. (3) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 44415/2010-267 z dne 22. 6. 2010 in XI Ips 65944/2012-710 z dne 11. 4. 2013 tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996. (4) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 327/2006 z dne 28. 9. 2006 ter druge in mag. Horvat, Š. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem.

GV založba: Ljubljana, 2004, str. 466. (5) Podobno tudi odločbe Vrhovnega sodišča XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012, XI Ips 675/2013 z dne 7. 2. 2013 in XI Ips 56749/2013 z dne 16. 1. 2014. (6) Tako tudi sodba I Ips 41/99 z dne 18. 2. 1999 in druge.