Jedro

Tudi po presoji sodišča druge stopnje je List A veljavno pooblastilo tožnika A. A. za razpolaganje z obveznicami na trgovalnem računu. Na njem so navedeni vsi osebni podatki A. A., podpisana je kot pooblaščenec, tožnik pa kot lastnik (tj. imetnik računa). Podpisano je bilo v okviru tožnikovega pogodbenega odnosa s toženko (v zvezi z njegovim računom), zato je njegov predmet povsem določljiv. Pooblastilo ureja le upravičenja pooblaščenke v zunanjem razmerju (do tretjih), ne pa notranje razmerje med pooblaščenko in naročiteljem (tožnikom).

Sodišče prve stopnje je res zmotno zapisalo, da se od italijanskega državljana zahteva povečana skrbnost. Vendar pa običajna skrbnost dobrega gospodarja od osebe, ki posluje z banko v tuji državi in v jeziku, ki ga ne razume, zahteva, da (tudi) sam ravna posebej previdno, še posebno pri izbiri pooblaščenca in podpisovanju listin v tujem jeziku. Povprečno skrben človek podpiše listino le, če točno ve, kaj podpisuje, zato se pred podpisom prepriča v vsebino. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, mu toženka ni bila dolžna omogočiti poslovanja v italijanskem jeziku, saj ne gre za območje Republike Slovenije, kjer bi bila italijanščina uradni jezik. To velja ne glede na to, da je tožnika šteti za potrošnika (glede na navedene izkušnje in vrednost posameznih transakcij gre po 46. členu ZTFI sicer za dobro poučenega vlagatelja). Več prič je potrdilo, da so tožniku sproti prevajali dokumentacijo, to izhaja tudi iz njegove izpovedi. Zato ni mogoče slediti njegovi trditvi, da ni vedel, kaj podpisuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 8.324,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka tožniku dolžna plačati 2.110.493,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 8.333,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, pri čemer pritožbeni stroški predstavljajo nadaljnje stroške postopka.

Navaja, da za zaključek sodišča prve stopnje, da se od njega kot italijanskega državljana zahteva povečana stopnja skrbnosti, ni nobene pravne podlage. List A ne predstavlja pooblastila, saj iz njega ne izhaja podelitev upravičenja A. A. za zastopanje tožnika na trgovalnem računu. Po 34. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora biti obveznost določena oziroma določljiva, predmet spornega pooblastila pa ni ne določen ne določljiv, zato je takšno pooblastilo nično. Po takrat veljavnem Zakonu o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) v povezavi s 75. členom OZ se za veljavnost pooblastila zahteva pisna oblika. List A ni namenjen pooblastitvi osebe, temveč za uporabo v primeru, če se poslovno razmerje sklepa po pooblaščencu. Ne more biti splošno pooblastilo. Preklic pooblastila sta pripravila predstavnika banke in tožnik ga je podpisal, ker jima je zaupal. Splošni pogoji toženke dopuščajo možnost oddaje naročil preko telekomunikacijskih sredstev zgolj za primer nakupa ali prodaje finančnih instrumentov, ne za njihov prenos. Sodišče se je ob prepisovanju navedb toženke sklicevalo na ZTFI-2, ki je začel veljati šele 15. 12. 2018 in torej za transakcijo, izvedeno v začetku leta 2017, ni veljal. Toženka je nalog samovoljno predrugačila in uporabila za drug namen, kar je protipravno in v neskladju z zahtevano skrbnostjo. Sicer pa nalog za prenos vrednostnih papirjev in naročilo za posredovanje z dne 27. 1. 2017 nista vsebovala minimalnih zahtev iz 22. člena Splošnih pogojev, saj ni izpolnjena rubrika 3. Tožnik na več mestih pritožbe uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče do določenih njegovih navedb ni opredelilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je s tožbo od toženke (banke, s katero je podpisal pogodbo o borznem posredovanju in vodenju računov nematerializiranih finančnih instrumentov na tujih trgih) zahteval povrnitev premoženjske škode (navadne škode in izgubljenega dobička), ki naj bi mu nastala zaradi domnevno protipravnega ravnanja toženke. Ta naj bi brez njegove vednosti oziroma soglasja prenesla njegove vrednostne papirje na Banko B. in nato naprej v malteška sklada D. Found in C. Fund. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja elementa protipravnosti. Presodilo je, da toženka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti.

5. Zakon o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), ki je veljal v času spornega prenosa, v 257. členu določa, da borznoposredniška družba ne sme vnesti naloga stranke za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev na račun drugega imetnika oziroma naloga za vpis pravic tretjih na nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je stranka, brez ustreznega pisnega naloga te stranke (drugi odstavek 257. člena ZTFI). Kadar izdaja nalog pooblaščenec stranke, sme borznoposredniška družba opraviti tak vnos samo, če pooblaščenec predloži notarsko overjeno pooblastilo stranke ali če imetnik osebno pri borznoposredniški družbi pooblasti neko osebo za razpolaganje z vrednostnimi papirji na njegovem računu (tretji odstavek 257. člen ZTFI). Smiselno podobno določajo Splošni pogoji toženke v petem odstavku 60. člena, po katerem lahko banka vnese nalog le, če pooblaščenec predloži notarsko overjeno pooblastilo ali če stranka osebno pri banki pooblasti določeno osebo za razpolaganje s finančnimi instrumenti na njenem računu.

6. Iz citiranih določb izhaja, da se za prenos obveznic zahteva pisni nalog. Zmotno pa je tožnikovo prepričanje, da mora pooblaščenec v vsakem primeru predložiti overjeno pooblastilo. To ni potrebno, če ga je stranka pooblastila osebno pri banki. Zato je treba v zadevi najprej ugotoviti, ali se je v obravnavanem primeru to zgodilo. Med strankama ni sporno, da se je tožnik dne 27. 1. 2017 osebno zglasil na banki, da je bila na sestanku prisotna tudi A. A. in da je tožnik podpisal List A. Sporno pa je, ali je List A pooblastilo A. A. za trgovalni račun.

7. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je List A veljavno pooblastilo tožnika A. A. za razpolaganje z obveznicami na trgovalnem računu. Na njem so navedeni vsi osebni podatki A. A., podpisana je kot pooblaščenec, tožnik pa kot lastnik (tj. imetnik računa). Podpisano je bilo v okviru tožnikovega pogodbenega odnosa s toženko (v zvezi z njegovim računom), zato je njegov predmet povsem določljiv. Pooblastilo ureja le upravičenja pooblaščenke v zunanjem razmerju (do tretjih), ne pa notranje razmerje med pooblaščenko in naročiteljem (tožnikom). Prepričanje, da se nanaša tudi na trgovalni račun, utrjuje dejstvo, da je bilo podpisano ravno na dan, ko se je tožnik na banki osebno zglasil zaradi priprave naloga za nakup oziroma prenos obveznic (po njegovih trditvah za nakup obveznic Azija) - ko je šlo torej za posel povezan s trgovalnim računom. Poleg tega je za posle v zvezi s transakcijskim računom podpisal druge obrazce (vloga za izdajo kartice Activa Maestro, pristopnica). Tudi preklic (priloga B21) se izrecno nanaša tako na transakcijski kot trgovalni račun. Tožnik sicer trdi, da so izjavo o preklicu pripravili zaposleni na banki, ki jim je zaupal - tega zaupanja pa po prepričanju višjega sodišča ne bi bilo, če bi tožnik menil, da je bil na njegovem trgovalnem računu opravljen nepooblaščen prenos. Na njegovo strinjanje s prenosom kaže tudi dejstvo, da ni ugovarjal računu za storitve, ki mu jih je nudila toženka. Račun (B37) obsega storitve vodenja računa za tuje trge in ležarino za tuje depoje, izrecno se nanaša na trgovalni račun. Če tožnik ne bi soglašal s prenosi, katere je zanj opravila toženka, tega računa ne bi plačal oziroma bi mu prej vsaj (pisno) ugovarjal (nesporno dejstvo je, da je bil o prenosu obveščen najkasneje konec meseca marca 2017). O vsem tem je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge - pri tem, ko je pojasnilo, zakaj je bila A. A. veljavno pooblaščena za trgovalni račun, ni bilo treba, da odgovori na vse tožnikove pomisleke.

8. Sodišče prve stopnje je res zmotno zapisalo, da se od italijanskega državljana zahteva povečana skrbnost. Vendar pa običajna skrbnost dobrega gospodarja od osebe, ki posluje z banko v tuji državi in v jeziku, ki ga ne razume, zahteva, da (tudi) sam ravna posebej previdno, še posebno pri izbiri pooblaščenca in podpisovanju listin v tujem jeziku. Povprečno skrben človek podpiše listino le, če točno ve, kaj podpisuje, zato se pred podpisom prepriča v vsebino. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, mu toženka ni bila dolžna omogočiti poslovanja v italijanskem jeziku, saj ne gre za območje Republike Slovenije, kjer bi bila italijanščina uradni jezik. To velja ne glede na to, da je tožnika šteti za potrošnika (glede na navedene izkušnje in vrednost posameznih transakcij gre po 46. členu ZTFI sicer za dobro poučenega vlagatelja). Več prič je potrdilo, da sta A. A. in E. E. tožniku sproti prevajali dokumentacijo, to izhaja tudi iz njegove izpovedi. Zato ni mogoče slediti njegovi trditvi, da ni vedel, kaj podpisuje.

9. Poudariti je treba, da toženka tožniku za obravnavani prenos ni nudila storitev investicijskega svetovanja. Odločitev o prenosu (izbiro tuje banke in skladov) je opravil sam, toženka pri tem ni igrala nobene vloge. Tudi pooblaščenko A. A. si je izbral sam. Kolikor v pritožbi namiguje, da sta ga oškodovala pooblaščenka oziroma F. F. (direktor družbe, v kateri je bila pooblaščenka zaposlena), lahko povrnitev škode zahteva od njiju. Ne gre za ravnanje, ki bi izviralo iz toženkine sfere.

10. Ob zaključku, da je bila A. A. veljavno pooblaščena (tudi) za tožnikov trgovalni račun, je potrebno ugotoviti še, ali je bil prenos opravljen na podlagi veljavnega naloga. Kot je bilo zgoraj navedeno, se za prenos obveznic zahteva pisni nalog stranke (oziroma pooblaščenca). Nalog, kot ga je tožnik podpisal 27. 1. 2017 (A9), ni ustrezen, saj se ne nanaša na obveznice, ki so bile prenesene. Za veljaven pisni nalog kot podlago za prenos obveznic tudi ni mogoče šteti naloga, kot ga je potem, ko je bil s strani tožnika že podpisan, dopolnila oziroma predrugačila bančna uslužbenka (B16, B19). Vendar je veljaven pisni nalog elektronsko sporočilo pooblaščenke A. A. z dne 2. 2. 2017, v katerem je toženki posredovala natančna navodila za izvedbo prenosov. Iz njega jasno izhaja, da naj se tožnikove obveznice (točno določeni vrednostni papirji in število lotov) kot vložek v sklade prenesejo na Banko B. Čeprav ZTFI za razliko od trenutno veljavnega ZTFI-1 ni izrecno določal, da lahko stranka odda naročilo za trgovanje tudi preko drugih komunikacijskih sredstev1, je po presoji pritožbenega sodišča naročila, podana po elektronski pošti, tudi še pred uveljavitvijo ZTFI-1 mogoče šteti za pisna, torej veljavna. Oddajo naročil po elektronski pošti je izrecno predvideval tudi 21. člen Splošnih pogojev toženke. Čeprav določba govori o nakupu oziroma prodaji finančnih instrumentov, smiselno enako velja za njihov prenos.2

11. Toženka je bila v pogodbenem odnosu (samo) s tožnikom. Prenos je opravila na podlagi pooblaščenkinega naloga. Iz tega razloga so za presojo protipravnosti njenega ravnanja povsem nepomembne pritožbene navedbe o tožnikovem odnosu z Banko B. 12. Glede prepisovanja toženkinih trditev v obrazložitev sodbe pritožbeno sodišče izpostavlja, da čeprav to morda ni najbolj primeren način pisanja odločbe, ne gre za kršitev določb postopka, niti samo po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Če je toženka sodišče prve stopnje uspela prepričati v svoj prav, je to lahko njene argumente povzelo (prepisalo). Takšno ravnanje tožniku ne odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem.

13. Neutemeljeno je tudi tožnikovo izpodbijanje odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodna praksa dopušča sklicevanje na specificiran stroškovnik v spisu.3 Toženko je na naroku dne 20. 12. 2021 zastopal odvetnik, zato ne drži, da so ji bili odvetniški stroški v zvezi s tem narokom priznani neutemeljeno.

14. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženki je v roku 15 dni dolžan povrniti povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 11.250 točk oziroma 6.750,00 EUR (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), administrativne stroške v višini 73,50 EUR (po tretjem odstavku 11. člena OT) in DDV v višini 1.501,17 EUR (22 %), skupno 8.324,67 EUR. V primeru zamude ji je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 Šesti odstavek 238. člena ZTFI-1 določa: „Stranka lahko odda naročilo za trgovanje tudi prek drugih komunikacijskih sredstev, če je to sredstvo trajni nosilec podatkov, na primer pismo, telefaks, elektronsko sporočilo ali podpisani zapisnik sestanka, na katerem je stranka oddala naročilo. Naročila stranke, ki so bila oddana v osebnem pogovoru s stranko, se pisno evidentirajo v podpisanem zapisniku. Vsa naročila iz tega odstavka so enakovredna.“ 2 Ker je tožnik A. A. pooblastil osebno na banki, ko je bila tudi sama prisotna, uporaba identifikacijskega gesla ni bila potrebna, saj sta bila tožnik in njegova pooblaščenka bančni uslužbenki osebno znana. 3 Glej npr. VSL Sklep I Cp 1008/2020, VSL Sodba I Cpg 156/2021, VSL Sodba I Cpg 682/2021.