Jedro

Glede na ugovorne navedbe tožene stranke bi bilo od tožeče stranke pretirano pričakovati, da bi morala v svojo trditveno podlago vključiti še podatke o površini zemljevidov. Po prepričanju višjega sodišča bi morala tožena stranka najprej konkretizirano ugovarjati, da tožeča stranka katerega izmed zemljevidov, ki so vključeni v seznam, ni izdelala, ali da ni bil takšne površine, kot je navedeno v seznamu, ipd. Tako pa seznamu kart ni ugovarjala, niti ni zatrjevala, da zaračunani znesek (za osnovna dela) ne ustreza številu in/ali površini zaračunanih zemljevidov, zaradi česar je ocena sodišča prve stopnje o prešibki trditveni podlagi tožeče stranke zmotna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52570/2012 z dne 17. 4. 2012 razveljavi v celotnem še nerazveljavljenem delu – torej tudi v celotni 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) in se tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 71.198,43 EUR zavrne (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 2.424,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka za plačilo dalje (III. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo za znesek 2.801,12 EUR (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper I., II. in III. točko izreka sodbe vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki več let sodelovali na podlagi založniško avtorske pogodbe z dne 12. 12. 2008 (priloga A3 spisa - v nadaljevanju: pogodba), katere predmet je bila izdelava zemljevidov in načrtov za ... atlas, pri čemer sta se pravdni stranki v 3. členu pogodbe dogovorili, da znaša cena za izdelavo zemljevidov z reliefno podlago 246,20 EUR/dm², cena zemljevidov brez reliefne podlage pa 123,10 EUR/dm² (cene so brez DDV). Sodišče prve stopnje je zato izhajalo iz izhodišča, da je ključna površina zemljevidov, česar tožeča stranka ni izrecno navedla, zaradi česar je sodišče prve stopnje presodilo, da ni zmogla trditvenega bremena v zvezi z vtoževano terjatvijo, saj je zatrjevala le, da je izdelala 136 zemljevidov z reliefno podlago in 104 zemljevidov brez reliefne podlage, ni pa navedla njihove površine.

6. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je ta presoja sodišča prve stopnje zmotna. Tožeča stranka je sicer skopo, vendar zadostno substancirala vtoževano terjatev in je navedla dovolj trditev in predložila dovolj dokazov, da bi lahko tožena stranka konkretizirano ugovarjala (tudi) višini dela vtoževane terjatve, ki se nanaša na izdelavo zemljevidov (osnovna dela po pogodbi). Tožeča stranka je zatrjevala, da je končni obračun del z natančnimi specifikacijami posameznih postavk predala osebno v roke A. A., ki je rekel, da je višina obračuna skladna s pričakovanji. Ta obračun je tožeča stranka vložila v spis, del le-tega pa je tudi „seznam kart po straneh“ (priloga A8 spisa), kateremu je tožena stranka ugovarjala na način, da je navedla, da prereka število in velikost zemljevidov in da bo njihovo dejansko število, velikost in okoliščino, ali je šlo za reliefno ali nereliefno podlago, še preverila, iz česar izhaja njeno zaznavanje, da je mogoče iz seznama kart izračunati površino zemljevidov. Vendar tožeča stranka pravilno opozarja, da tožena stranka v nadaljevanju postopka seznamu kart ni več v ničemer ugovarjala, temveč je zatrjevala le, da obračuna ni potrdila, ker je napačen in se z njim ne strinja, in da razen izrisanih kart, zemljevidov in skic, drugih stroškov ne priznava, ker so le-ti upoštevani v dogovorjeni ceni na m2 zemljevida. Ugovarjala je še, da naj tožeča stranka natančno pojasni, koliko zemljevidov z reliefno podlago, in koliko zemljevidov brez reliefne podlage je izdelala, pri čemer je v nadaljevanju vloge sama navedla, da je tožeča stranka izdelala 135 zemljevidov z reliefno podlago in 104 zemljevide brez reliefne podlage, in nadalje še, da je velikost posameznega zemljevida v dm2 navedena na „Seznamu kart po straneh“, in da lahko vrednost izdelanih zemljevidov izračuna izvedenec (prim. njene trditve na list. št. 69 spisa). Glede na ugovorne navedbe tožene stranke bi bilo od tožeče stranke pretirano pričakovati, da bi morala v svojo trditveno podlago vključiti še podatke o površini zemljevidov. Po prepričanju višjega sodišča bi morala tožena stranka najprej konkretizirano ugovarjati, da tožeča stranka katerega izmed zemljevidov, ki so vključeni v seznam, ni izdelala, ali da ni bil takšne površine, kot je navedeno v seznamu, ipd. ... tako pa seznamu kart ni ugovarjala, niti ni zatrjevala, da zaračunani znesek (za osnovna dela) ne ustreza številu in/ali površini zaračunanih zemljevidov, zaradi česar je ocena sodišča prve stopnje o prešibki trditveni podlagi tožeče stranke zmotna.

7. Iz trditvene podlage tožeče stranke, v povezavi z obračunom na prilogi A8 spisa, izhaja, da znaša vrednost osnovnih del po pogodbi 107.455,00 EUR, za dodatna dela po točkah a. b. c. in d. obračuna pa tožeča stranka zahteva plačilo 13.249,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe z dodatnimi deli ni ukvarjalo, ker je ocenilo, da se tudi ta lahko vrednotijo le glede na površino. Sprva višje sodišče pojasnjuje, da je mogoče glede na trditveno podlago tožene stranke sklepati, da slednja ni docela prepoznala, da vtoževana terjatev temelji na obračunu z dne 23. 10. 2011 (priloga A8 spisa). Tožeča stranka je namreč v spis vložila dva obračuna - enega z dne 23. 10. 2011 (priloga A8 spisa), v katerem so skupaj obračunana osnovna in dodatna dela, in drugega, ki je precej višji (63.248,46 EUR brez DDV) in so v njem obračunana le dodatna dela (priloga A9 spisa). Tožeča stranka je pojasnila, da je bil projekt zapleten in da je višina realiziranih dodatnih del znašala 63.248,45 EUR (kot izhaja iz obračuna na prilogi A9 spisa), vendar pa višina obračunanih in s strani tožene stranke potrjenih del znaša le 10.369,00 EUR brez DDV. Vendar pa se je tožena stranka opredeljevala predvsem do postavk iz obračuna na prilogi A9 spisa, ki za konkretni primer ni pravno relevanten. Je pa sicer tudi konkretizirano nasprotovala dodatnim delom iz relevantnega obračuna z dne 23. 10. 2011 (priloga A8 spisa – b. c. in d.), vendar se do tega sodišča prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča, da bi morala tožeča stranka tudi za dodatna dela navesti, kolikšna je bila površina zemljevidov, ni ukvarjalo (prim. trditve tožene stranke na list. št. 45, 71 in 72 spisa).

8. Tožeča stranka utemeljeno opozarja tudi na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da je zakoniti zastopnik tožene stranke potrdil obračun z dne 23. 10. 2011 (priloga A8 spisa), kakor tudi ne do predložene izjave z dne 13. 2. 2012 (priloga A6 spisa), ki jo tožeča stranka ocenjuje kot „kronski“ dokaz in iz katere po njenih trditvah izhaja, da vsebuje izjavo zakonitega zastopnika, da bo poskrbel, da bo račun (račun št. 1-12 z dne 13. 2. 2012, ki ga je prejel istega dne) plačan v skladu s pogodbo in sprejetim obračunom z dne 23. 10. 2011 (ki se nahaja na prilogi A8 spisa). Utemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronskih sporočil zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 17. 9. 2012, iz katerih naj bi izhajalo, da je slednji tožeči stranki obljubil, da bo prejela plačilo svojega honorarja (priloga A18-A20 spisa).

9. Izpodbijana sodba je tako po oceni višjega sodišča obremenjena s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z vtoževano terjatvijo, in ker se ni opredelilo do njenih pravno pomembnih trditev, da je zakoniti zastopnik tožene stranke potrdil obračun z dne 23. 10. 2011 (priloga A8 spisa) in obljubil, da bo prejela plačilo, za kar je tožeča stranka predložila tudi dokaze. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

10. V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje opredeli do trditev tožeče stranke, da je zakoniti zastopnik tožene stranke potrdil obračun z dne 23. 10. 2011 (priloga A8 spisa), in predloženih dokazov. V kolikor bo sodišče prve stopnje ocenilo, da se je potrebno ukvarjati s posameznimi postavkami obračuna na prilogi A8, naj se opredeli do ugovornih navedb tožene stranke, s katerimi izpodbija dodatna dela po točkah b., c. in d. obračuna na prilogi A8 (trditve na list. št. 45, 71 in 72 spisa) oziroma naj glede na trditveno in dokazno breme strank presodi, ali je tožeča stranka upravičena do plačila dodatnih del. Ne glede na rezultat te presoje o opravljenih delih se bo moralo sodišče prve stopnje glede na to, kaj v nominalnem smislu predstavlja vtoževano terjatev(1) opredeliti tudi do ugovornih navedb tožene stranke, da ni bilo podlage za revalorizacijo in da tožeča stranka ni pojasnila, kako je obračunala zakonske zamudne obresti (list. št. 69 spisa), ugotoviti pa bo moralo tudi, koliko je tožena stranka plačala na račun projekta (tožena stranka je namreč zatrjevala, da je tožeči stranki vsega skupaj nakazala 66.150,00 EUR - list. št. 7 spisa, oziroma 71.198,43 EUR - list. št. 45 spisa, oziroma 67.250,00 EUR - list. št. 70 spisa, oziroma 72.850,00 EUR - list. št. 99 spisa).

11. Glede na sprejeto odločitev o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka je navedla, da vrednost del po končnem obračunu z dne 23. 10. 2011 (priloga A8 spisa) znaša 144.844,80 EUR, pri čemer je za znesek v višini 74.700,00 EUR že izdala račune v letu 2008 - 2011 (priloga A10), za preostanek pa je izdala račun št. 1-12, h kateremu je priložena specifikacija (priloga A12 spisa), iz katere izhaja, da ta znesek vključuje tudi revalorizacijo, zakonske zamudne obresti in prevzem 16 knjig s popustom (prim. njene trditve na list. št. 40 spisa).