Jedro

Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da se glede spornega dejstva, od kdaj dalje je pri tožnici podano takšno zdravstveno stanje, da ji gre pravica do pomoči in postrežbe, zaslišita dve priči in postavitev izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje teh predlaganih dokazov ni izvedlo. V okviru dokaznega postopka je zaslišalo patronažno sestro in osebno zdravnico tožnice. Na glavni obravnavi je ostale dokazne predloge tožeče stranke zavrnilo kot nepotrebne. V sodbi ni navedlo vsebinskih razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov. Zato tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku oz. kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 24. 5. 2013 in da se v prvostopni odločbi tožene stranke z dne 28. 12. 2013 odpravi datum priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo 25. 8. 2012 in se tožnici pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, v višini 145,08 EUR mesečno, prizna že od 1. 4. 2012 in ji je tožena stranka zneske zapadlega dodatka za pomoč in postrežbo dolžna izplačati v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje. Sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu. Meni, da je sodišče ostale dokazne predloge podane s strani tožnice brez posebne obrazložitve zavrnilo, kar je v nasprotju z določbo 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj sodišče tožnici ni omogočilo, da bi zatrjevana dejstva - obstoj in obseg potrebe po pomoči in postrežbi že od 2. 11. 2010 dalje, torej tudi od 1. 4. 2012 dalje, dokazala z zaslišanjem predlaganih prič A.A. in B.B., ki sta za tožnico v tem obdobju neprestano skrbeli in ji pomagali pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, ki jih sama ni zmogla opravljati. Sodišče je zavrnilo tudi predlagani dokazni predlog o postavitvi izvedenca medicinske stroke. Sodišče je tako kršilo tudi načelo materialne resnice iz 62. člena ZDSS-1. Sodišče se je po zaslišanju prič, ki naj ne bi vedele ničesar izpovedati o spornih dejstvih, zadovoljilo zgolj z medicinsko dokumentacijo in to kljub temu, da sporna dejstva očitno niso bila ugotovljena in je s tem kršilo določbe postopka. Sodišče je tudi napačno povzelo izpoved zaslišane patronažne sestre, ki res ni izpovedovala o obdobju za čas od 1. 4. 2012 dalje, pač pa za obdobje do leta 2011, torej za obdobje, za katerega tožnica trdi, da so pogoji za upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo že obstajali. Tudi zaslišana zdravnica je izpovedala, da je bil na podlagi njenega mnenja že podan predlog za uveljavitev pravice do dodatka v letu 2010 in je bila torej že takrat mnenja, da je njeno zdravstveno stanje tako slabo, da bi bila do dodatka upravičena. Po tem datumu izboljšanja ni bilo, kar izhaja iz izpovedi obeh zaslišanih prič. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo pred sodiščem prve stopnje do kršitve pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ne v samem sklepu na glavni obravnavi, niti v sodbi ni navedlo razlogov za takšno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. točko 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 24. 5. 2014, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote C. št. ... z dne 28. 12. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 145,08 EUR na mesec od 25. 8. 2012 dalje. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, da tožnica zatrjuje, da je bilo njeno stanje že 1. 4. 2012 takšno, da bi ji pravica do dodatka za pomoč in postrežbo šla.

Tožeča stranka je že v tožbi predlagala, da se glede spornega dejstva, od kdaj dalje je pri tožnici takšno zdravstveno stanje, da ji gre pravica do pomoči in postrežbe, predlagala, da se zaslišita hčerki A.A. in B.B., prav tako pa je predlagala, da se postavi izvedenec medicinske stroke, saj iz mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje ni razbrati razlogov, zakaj naj bi tožnici šla pravica zgolj od 25. 8. 2012 dalje.

Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov s strani tožnice ni izvedlo. V okviru dokaznega postopka je zaslišalo D.D. - patronažno sestro in E.E. - osebno zdravnico tožnice do njenega sprejema v Dom starejših občanov. Na glavni obravnavi dne 28. 2. 2014 je sodišče sprejelo dokazni sklep, s katerim je: „ostale dokazne predloge tožeče stranke zavrnilo kot nepotrebne.“ Vsebinskih obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov ni podalo. Vsebinskih razlogov ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. Navedlo je zgolj to, da je tožena stranka na podlagi predložene medicinske dokumentacije pravilno ugotovila datum nastanka upravičenosti tožnice do dodatka za pomoč in postrežbo in, da je glede na to sodišče ostale dokazne predloge zavrnilo.

Ob takšni obrazložitvi zavrnitve substanciranih dokaznih predlog za zaslišanje prič in postavitve izvedenca medicinske stroke, tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku oz. kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oz. ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa morajo biti razvidni, bodisi iz obrazloženega sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga, bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oz. očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in ji z morebitno vložitvijo pritožbe napade (tako VSRS v sklepu VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2014).

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje osebne zdravnice in patronažne sestre) ni moglo zaključiti, da bi pri tožnici bilo podano takšno zdravstveno stanje, da bi bila tožnica že od 1. 4. 2012 dalje upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo, za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Enako izhaja, po mnenju sodišča prve stopnje, iz navedb v poročilu bolnišnice F. o epikrizi, da se je tožnici zdravstveno stanje slabšalo in da je bila hospitalizirana zaradi akutnega stanja, ko je obležala, postala slabo odzivna, prenehala je govoriti in ne zmore niti osnovnih aktivnosti.

Pritožba pravilno poudarja, da je iz izpovedi D.D. razvidno, da je glede stanja tožnice pripravila poročilo o samooskrbi tožnice, kar je kot priča tudi potrdila (Poročilo o stopnji samooskrbe z dne 22. 10. 2010, kakor se nahaja v upravnem spisu tožene stranke). Tudi iz izpovedi osebne zdravnice tožnice izhaja, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnice že konec leta 2010, to pa deloma izhaja tudi iz njenega predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo (iz vprašalnika izpolnjenega dne 19. 10. 2010, ko je bila tožnica pri osebni zdravnici v ambulanti tudi osebno pregledana in se je ugotavljalo, da se zavarovanka sama hrani in sama hodi po stanovanju, nobenega od ostalih osnovnih življenjskih opravil pa ne zmore narediti več sama). Izvedenci tožene stranke tožnice osebno niso pregledali, izvedenka IK I. stopnje je s tožnico govorila le skozi okno ter pri tem ugotovila, da je lepo pogovorljiva in delno orientirana v času in prostoru. Tožnica je bila v času od 15. do 25. avgusta 2012 tudi hospitalizirana v bolnici F., zaradi vnetja sečil ter splošne oslabelosti, somnolence in dehidracije. Že navedeni dokument kaže, da je stanje tožnice bilo torej vsaj 10 dni pred odpustom iz bolnišnice slabše, kakor na dan odpusta, ki ga je toženka štela, kot tisti presečni datum od katerega je pri tožnici podana potreba po dodatku za pomoč in postrežbo za večino življenjskih opravil. Pritožnik tako v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka in sicer, po stališču pritožbenega sodišča, pravico do izjave v postopku oz. načela kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), saj kršitev postopka glede na naravo kršitve ne more samo odpraviti. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bodisi izvesti predlagane dokaze, bodisi njihovo neizvedbo ustrezno obrazložiti.

Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ne opredeljuje. V skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.