Jedro

Ker koncesija za rabo in izkoriščanje vode ni bila in ne bo podeljena, tožnik ni izkazal upravičenosti za rabo in izkoriščanje vode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 64/98-6 z dne 25.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.2.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 29.11.1995, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo male hidroelektrarne v dolini Z., na zemljišču s parcelno št. 480/21 k.o. Ž., ker ni predložil dokazila o podelitvi koncesije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na določbi 50. in 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 2/90, 18/93 in 47/93, ZUN) ter na določbi 16. in 21. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, ZVO). Med drugim navaja, da ZVO v 16. členu opredeljuje javno dobro in določa, da se javno dobro lahko uporablja le tako, da s tem ni ogrožena njegova substanca in izključena njegova naravna vloga. Iz določbe 21. člena ZVO pa izhaja, glede na to, da si mora investitor od lastnika pridobiti dovoljenje za uporabo javnega dobra, da je raba in izkoriščanje vode s strani pravnih in fizičnih oseb možna le na podlagi podeljene koncesije, če so izpolnjeni vsi okoljevarstveni pogoji, ki so za posege v prostor in za zavarovanje naravnega bogastva določeni s tem zakonom. Glede na to, da iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da predlagana gradnja male hidroelektrarne s stališča varstva narave in naravne dediščine ni sprejemljiva in zato koncesija za rabo in izkoriščanje vode na desnem bregu Z. za gradnjo male hidroelektrarne ni bila in ne bo podeljena, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal upravičenosti za rabo in izkoriščanje vode.

Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je imel tožnik kot investitor prekratek rok za predložitev potrebne dokumentacije. Zavrnitev ugovora je utemeljilo z dejstvom, da navedeno ni relevantno, saj koncesija za rabo in izkoriščanje vode ni podeljena. Zato tudi po presoji sodišča prve stopnje niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene trditve, da mu je upravna enota dodelila zadnji rok za dostavo dokumentacije 30.5.1995. S tem pa mu je bila onemogočena pritožba na dopis Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz N.G. z dne 8.8.1995. Šele z navedenim dopisom je bil namreč obveščen, da se zoper odločitev zavoda lahko pritoži na Sektor za varstvo narave pri Upravi RS za varstvo narave na Ministrstvu za okolje in prostor. Nadalje navaja, da se je leta 1994 v K. udeležil posveta na temo gradenj in podeljevanja koncesij za koriščenje vode. Obljubljeno mu je bilo, da bo njegovi zahtevi za dodelitev koncesije ugodeno. S tem se je strinjala tudi tedanja lokalna skupnost. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Ti razlogi so skladni z, v upravnem postopku ugotovljenim dejanskim stanjem in z določbami ZUN in ZVO, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane sodbe. Za odločitev v tem postopku je pomembno samo, da si tožnik ni pridobil dovoljenja za uporabo javnega dobra, to je ekosistema voda. Zato razlogi, zakaj ni vložil pritožbe na dopis z dne 8.8.1995 ne morejo vplivati na odločitev v obravnavani zadevi, prav tako ne tožnikovo zatrjevanje, da mu je bila podelitev koncesije obljubljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.