Jedro

Ker je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo posameznih glavnic premalo izplačanih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za sporno obdobje z zapadlostjo v posameznem mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, bi moralo sodišče (glede na postavljeni pobotni ugovor) najprej ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke v okviru opisanega tožbenega zahtevka (in ne bi smelo samo računati zakonskih zamudnih obresti), nato ugotoviti obstoj (ali delni obstoj) terjatve tožene stranke, uveljavljane v pobot, ter nato v 3. členu izreka odločiti, da se terjatev tožeče stranke (ugotovljena v izreku sodbe) pobota s terjatvijo tožene stranke (ugotovljeno v izreku sodbe). Ni pravilno ravnanje sodišča, ki je samo računalo in pripisovalo zakonske zamudne obresti, saj je s tem prišlo do obrestovanja obresti, ki je prepovedano.

Ker tožena stranka ni dokazala, da bi izplačevala zneske tožeči stranki iz razlogov, v katerih zakon določa, da jih lahko zahteva nazaj (pridržanje pravice zahtevati vračilo, izogibanje sili), navedenih terjatev ne more uspešno uveljavljati v pobot. Vedela je, da je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati.

ZPOMZO je določal izračunavanje zakonskih zamudnih obresti po konformni metodi, saj je določal, da je temeljna obrestna mera letna obrestna mera za denarne obveznosti v domačem denarju, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti (revalorizacija). Ta zakon je veljal vse do 28.6.2003, ko je ZPOMZO-1 uveljavil linearni način izračunavanja obresti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke na dan 13.10.2000 v višini 7.926.765,00 SIT.

2. Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke na dan 13.10.2000 v višini 196.031,00 SIT.

3. Po medsebojnem pobotanju terjatev strank na dan 13.10.2000 se na ta dan ugotovi še obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 7.730.734,00 SIT.

4. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke na dan 28.6.2003 v višini 13.778.898,00 SIT.

5. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke na dan 9.7.2004: - glavnica v višini 8.133.335,00 SIT, - zamudne obresti 300.006,00 SIT.

6. Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke na dan 9.7.2004 v višini 279.481,00 SIT.

7. Po medsebojnem pobotanju terjatev strank na dan 9.7.2004 se na ta dan ugotovi še obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke: - glavnica v višini 8.133.335,00 SIT - obresti v višini 20.525,00 SIT.

8. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 8.153.860,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.133.335,00 SIT od 10.7.2004 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

9. Zavrne se pobotni ugovor tožene stranke v višini 833.656,90 SIT s pp.

10. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od neto zneskov razlik v plači v višini 780.213,00 SIT za obdobje junij 1992 - marec 1993 obračunati ustrezno bruto razliko in od slednje plačati ustrezne prispevke, ki se plačujejo od plač, vse zmanjšano za že plačane prispevke v višini 290.830,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

11. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 6.028.025,00 SIT s pp.

12. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 394.932,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo." Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena ZPP ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem delu sodbe zavrnilo zahtevek tožeče stranke za izplačilo razlik v plači za obdobje od 1.3.1993 dalje do konca vtoževanega obdobja, prav tako pa je delno ugodilo pobotnemu ugovoru tožene stranke. Odločitev je nepravilna, saj za toženo stranko Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93 in 17/93; v nadaljevanju "omejitveni zakon") ni veljal oziroma omejeval plač pri toženi stranki. V primeru, da bi se omejitev nanašala tudi na toženo stranko, pa je veljala zgolj v obdobju od 13.3.1993 do 31.5.1993, potem pa je znova v veljavo stopila kolektivna pogodba tožene stranke, vključno z višino izhodiščne plače, ki je pri toženi stranki veljala v februarju 1993, to je pred omejitvijo. V vsakem primeru je tožena stranka upravičena do razlike v plači za mesec marec 1993, saj je omejitveni predpis pričel veljati šele 13.3.1993. Pobotni ugovor tožene stranke je v celoti in ne le delno neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o plačilu razlik v plači za tožečo stranko za obdobje 1.3.1993 dalje sprejelo stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v istovrstnem delovnem sporu pod opr. št. I Pd 143/2005. Pritožnik meni, da je stališče višjega sodišča nepravilno, saj omejitveni zakon za toženo stranko ni veljal, podredno pa je tudi napačno stališče, kakšna je osnova za izračun in izplačilo plače za tožnika kot delavca tožene stranke od junija 1993 dalje. Da omejitveni zakon za toženo stranko ni veljal, izhaja po mnenju pritožnika iz določbe 20. člena zakona, ki taksativno navaja zakonske in druge predpise te kolektivne pogodbe, ki se v času veljavnosti omejitvenega zakona ne uporabljajo, pri čemer ni navedena kolektivna pogodba tožene stranke. Nepravilno pa je tudi stališče tožeče stranke in sodišč, da je potrebno, v kolikor je omejitveni zakon za toženo stranko veljal, izhajati iz izhodiščne plače, izplačane za maj 1993, to je v višini 23.833,00 SIT in ne v višini izhodiščne plače za februar 1993, ko je veljala pri toženi stranki njena kolektivna pogodba. V kolikor je omejitveni zakon veljal tudi za toženo stranko, je dejansko temeljno vprašanje iz tega spornega obdobja višina izhodiščne plače, ki bi jo morala tožena stranka upoštevati pri obračunu plače za tožečo stranko za mesec junij 2003, ko Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač ni več veljal. Tožeča stranka meni, da je zakonsko besedilo na ravni jezikovne razlage v določbi 21. člena popolnoma jasno in nedvoumno ter iskanje razlage s pomočjo kakršnekoli druge vrste interpretacije po namenu, kot jo uporablja višje sodišče, ni potrebno. 21. člen zakona v zvezi z 20. členom zakona namreč izrecno in jasno določa, da se določbe kolektivnih pogodb, ki se nanašajo na plače, ne uporabljajo do najdalj izplačila plač za maj 1993. Ne glede na razumevanje omejitvenega zakona pa je nepravilna odločitev prvostopnega sodišča, da je v celoti neutemeljena terjatev tožeče stranke iz naslova razlik v plači za obdobje po 1.3.1993, saj je zakon stopil v veljavo šele 13.3.1993, to je naslednji dan po objavi v uradnem listu. Ker je toženka v mesecu marcu 1993 izračunala tožeči stranki nižjo plačo od tiste, ki bi ji šla po kolektivni pogodbi, je tožeča stranka nedvomno upravičena do razlike v plači za mesec marec 1993. Tožena stranka je v tej pravdi v pobot uveljavljala tisto, kar bi tožeči stranki preveč izplačala iz naslova plač, regresa in 13. plače v obdobju od 1.2.1993 do 31.3.1994 ter dodatno še tisto, kar naj bi preplačala iz naslova plač za maj in junij 1993 ter pri regresu za letni dopust 1993 in 1995 ter 13. plači za leto 1995 od česar je prvostopno sodišče v pobot priznalo znesek 475.512,00 SIT, v preostalem delu pa pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo kot neutemeljenega. Po mnenju tožeče stranke bi bilo treba pobotni ugovor tožene stranke v celoti zavrniti. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je potrebno uporabiti določilo 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi tako, da mora tožeča stranka vrniti tisto, kar je pridobila brez pravne podlage. Tožeča stranka meni, da ni dolžna vrniti toženi stranki tisto, ker ji je tožena stranka sama prostovoljno izplačala, čeprav je vedela, da tega zneska ni dolžna plačati in ga celo ne bi smela plačati, ker je bilo to vsaj po stališču sodišča v tej zadevi in višjega sodišča v zadevi opr. št. I Pd 143/2005 zakonsko določeno. Posledično tožena stranka zneska preplačil tudi ne more uveljavljati v pobot. V tem smislu se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 139/2005, v kateri je Vrhovno sodišče odločalo o po vsebini povsem enakem vprašanju, kot je predmet obravnavanja v tej pravdi ter odločilo, da tisti, ki nekaj izplača, čeprav zaradi zakonskih določb ve, da nečesa ne bi smel izplačati, tega nima pravice zahtevati nazaj. Če pa tistega, kar je na ta način plača, ne more terjati nazaj, seveda tega tudi ne more uveljavljati v pobot. Tožeča stranka se sicer v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča glede ugovora zastaranja zamudnih obresti oziroma z razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče utemeljilo svojo odločitev o tem, zakaj ugovora zastaranja obresti dejansko sploh ni mogoče upoštevati. Zgolj dodatno pa meni, da je ugovor zastaranja tudi materialnopravno neutemeljen. Tožeča stranka meni, da triletni zastaralni rok ne velja za zakonske zamudne obresti, ampak zgolj za pogodbene obresti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo v 1., 3., 4. 5., 7., 8., 10. in 12. točki izreka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter temu ustrezno odmeri stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka v obdobju od junija 1992 do marca 1993 prikrajšana pri plači za 780.213,00 SIT. Tožena stranka je tožeči stranki celotno prikrajšanje in še več plačala 8.4.2004, ko je na njen račun iz tega naslova nakazala 827.749,80 SIT, hkrati pa z zneskom 6.464.330,00 SIT poravnala tudi zamudne obresti do 4.8.1995 obračunane po konformni metodi, od 5.8.1995 dalje pa na linearni način. Kljub temu, da je tožena stranka tožeči stranki plačati vse, kar ji je bila dolžna, pa je z izpodbijano sodbo obsojena še na plačilo zneska 8.153.560,00 SIT, tako da naj bi skupno iz naslova prikrajšanja pri plačah plačala skupaj z zamudnimi obrestmi 15.445.939,00 SIT. Tožeča stranka naj bi bila v devetih mesecih leta 1992 in 1993 prikrajšana za 780.213,00 SIT ali po 86.690,00 SIT mesečno. Taka ugotovitev sodišča je zmotna, saj tožeča stranka v tožbi za junij 1992 zahtevala plačilo zneska 50.303,00 SIT, pri tem je v tem znesku zajet tudi prvi del plače za maj 1992, do česar pa tožeča stranka ni upravičena, za julij 1992 plačilo zneska 49.511,00 SIT, za avgust 1992 znesek 50.556,00 SIT, za februar 1993 pa 61.971,00 SIT, skupno 697.196,00 SIT, pri čemer je upoštevano zmanjšane zahtevka za junij 1992 za 24.364,00 SIT, ker je vseboval tudi zahtevek za plačo maja 1992. Sodišče je tako tožeči stranki priznalo več kot je zahtevala v tožbi, kar pomeni, da je ob zmotno ugotovljenem dejanskem stanju kršen tudi Zakon o pravdnem postopku, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Temeljni problem, na katerega je tožena stranka opozarjala med postopkom, se nanaša na uporabo zakonov, ki so od leta 1992 dalje urejali vprašanje zamudnih obresti. Zakon o obligacijskih razmerjih je v 279. členu uzakonil načelo, da od zapadlih zamudnih obresti ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Pooblastilo iz 279. člena ZOR je bilo v pogojih visoke inflacije izrabljeno z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (UR. l. SFRJ, št. 57/89). Konformno metodo pri izračunu zamudnih obresti, uveljavljano leta 1989 z zakonom tedanje zveze države, je ohranil tudi Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92). Odredba o načinu obračunavanja zamudne obrestne mere (Ur. l. RS, št. 14/92), izdana na podlagi Zakona o obrestni meri zamudnih obresti, je sama po sebi vsebovala pravilo pripisa letno natečenih obresti glavnici, s tem povečanje osnove za obračun v naslednjem letu in tako naprej do plačila. S tem ko je Zakon o obrestni meri zamudnih obresti prenehal veljati, je prenehala veljati tudi odredba. TOM ne glede na kakšen način se obračunava znotraj leta, prinese po linearni in konformni metodi obračuna enak znesek zamudnih obresti, razlika je torej samo v upravičenosti pripisa natečenih obresti glavnici. Za pripis je bilo potrebno zaradi določb ZOR o prepovedi obrestnega obrestovanja imeti jasno in nedvoumno zakonsko osnovo. Po treh letih je bil sprejet Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - Ur. l. RS, št. 45/95), ki je natančno določil način obračunavanja zamudnih obresti, pri čemer pa ni več vseboval določbe o konformni metodi. Z uveljavitvijo tega zakona 5.8.1995 je prenehala pravna podlaga z uporabo konformne metode. Tako pravno stališče izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 259/2004 z dne 9.6.2004. Sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, ampak se je oprlo na predavanje sodnika vrhovnega sodišča, kar pa ni pravilno, saj pravna stališča zavzemajo sodišča pri sojenju, ali pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije v obliki načelnih mnenj. Sodišče pa sodi po zakonu in ni vezano na komentarje. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izvedencu in od 13.10.2000 dalje tožeči stranki priznalo od seštevka glavnice in dotlej nateklih zamudnih obresti ponovne zamudne obresti, tako da so bile te obračunane dvakrat, in sicer najprej od zapadlosti posameznega mesečnega obroka do 13.10.2000, potem pa so bile od seštevka glavnice in zamudnih obresti zmanjšanega za znesek uveljavljan v pobot, znova obračunane najprej po konformni metodi nato pa na linearni način. Gre za zidanje terjatve oziroma dolga, ki se nadaljuje še tudi od 10.7.2004 dalje, kar ni v skladu z določbo 279. člena ZOR, po kateri je obrestovanje obresti prepovedano. Tožena stranka je tožeči stranki v sporočilu natančno razložila podlage za nakazilo zneska 7.387.140,10 SIT na njen račun dne 8.4.2000, saj je ločeno prikazala plačano glavnico, in sicer za daljše časovno obdobje, kot ga je upoštevalo sodišče in ločeno zamudne obresti. Tožeča stranka je denarno nakazilo sprejela in molčala. Sodišče prve stopnje načina obračunavanja plačila navedenega zneska ni posebej obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in iz sodbe je razvidna le računska operacija odštetja plačanega zneska od skupaj ugotovljenega dolga 15.520.474,00 SIT. Sodišče je tako smiselno štelo, da so bile s plačanim zneskom plačane le zamudne obresti, pri čemer je prezrlo določbo 312. člena ZOR, po kateri se v primeru delne izpolnitve obveznosti le-te vračunajo po tistem vrstnem redu, kot ga določi dolžnik. Po določbi 372. člena ZOR zastarajo obresti od občasnih dajatev v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Če bi sodišče pravilno uporabilo zakon, bi moralo ugotoviti, da je terjatev tožeče stranke iz naslova obresti zastarala, saj je bila tožba vložena šele po poteku treh let od zapadlosti zadnjega mesečnega prikrajšanja pri plači. Sodišče je odločitev tožene stranke, da tožeči stranki plača znani znesek, ocenilo kot pripoznavo dolga, ki ima za posledico pretrganja zastaranja, kar pa je napačno. Tožena stranka je iz naslova obresti in glavnice priznala samo toliko, kolikor je plačala. Kadar dolžnik plača upniku določen znesek in mu pojasni, da je plačal celoten dolg, tedaj njegove odločitve ni mogoče enačiti s pripoznavo bistveno višjega dolga, kot je storilo to sodišče. Nerazumljiva je tudi odločitev sodišča prve stopnje v 10. točki sodbenega izreka, po kateri mora tožena stranka od neto zneska ponovno obračunati bruto razliko in od nje plačati prispevke. Tožena stranka je v aprilu 2004 obračunala in plačala vse prispevke od poračuna plače in je tako obveznosti v celoti izpolnila in sodišče prve stopnje ni imelo podlago za svojo odločitev v pravnem redu. Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in sodišče tudi o bistvenih vprašanjih ni zavzelo lastnih stališč, ampak se je zateklo k sklicevanju na avtoritete, ni sodilo v okviru postavljenega zahtevka, saj je priznalo več in drugače kot je zahteval tožnik, kar vse predstavlja bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala razliko v plači za čas od 15.8.1991 do 3.6.1997 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tožbo, vloženo dne 3.6.1997. Tožena stranka je zahtevkom nasprotovala in tudi podala ugovor zastaranja tako za plačilo glavnic v petletnem zastaralnem roku po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), kot tudi ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti v triletnem roku po določbi 372. člena ZOR. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je upoštevalo ugovor zastaranja glavnice po 371. členu ZOR in glede na datum vložitve tožbe, da so zastarane terjatve zapadle v plačilo do 3.6.1992. Da je sodišče odločilo tako, pa ni razvidno iz izreka sodbe. Prav tako tudi ni mogoče preizkusiti pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče razsojalo preko tožbenega zahtevka, saj iz izreka ni razvidno, v kakšni višini je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku glede glavnice in glede zakonskih zamudnih obresti.

Tožena stranka je podala tudi pobotni ugovor v višini zneskov, ki jih je izplačala iz naslova plač, regresa in 13 plače v obdobju od 1.2.1993 do 31.3.1994 ter kar naj bi preplačala iz naslova plač za maj in junij 1993 ter regresa za letni dopust za leto 1993 in 1995 ter 13 plačo za leto 1995. Sodišče prve stopnje je pobotnemu ugovoru delno ugodilo, pri čemer je izrek sodbe sodišča prve stopnje popolnoma nerazumljiv in se ga zato tudi ne da preizkusiti.

V postopku v individualnih delovnih sporih sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, kot je to določeno v 2. členu ZPP, ki velja tudi v postopku v individualnih delovnih sporih glede na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004). Pritožbeno sodišče je pregledalo spis prve stopnje in ugotovilo, da je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo posameznih zneskov glavnice iz naslova premalo izplačanih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za sporno obdobje z zapadlostjo v posameznem mesecu z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila. Sodišče prve stopnje takemu tožbenemu zahtevku ni sledilo in je samo opravljalo obračune zakonitih zamudnih obresti na različne datume, tako da je povsem nepregledno o čem je dejansko razsojalo. Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 32/97 z dne 19.5.1998, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da pripis zamudnih obresti glavnici brez ustrezne podlage v tožbenem zahtevku, ni v skladu s prepovedjo obrestovanja obresti po 1. in 2. odstavku 279. členu ZOR. Ob pravilni uporabi določb ZPP bi tako sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke, seveda v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in ne bi smelo samo računati zakonskih zamudnih obresti, nato ugotoviti morebitni obstoj (oziroma delen obstoj) terjatve, uveljavljane v pobot ter v 3. členu izreka odločiti, da se terjatev tožeče stranke, ki je ugotovljena v izreku sodbe, pobota s terjatvijo tožene stranke, ugotovljeno v izreku sodbe in ne samo računati in pripisovati zamudnih obresti glavnici, ker tako pride do obrestovanja obresti, ki je prepovedano, kot je bilo že zgoraj obrazloženo.

Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka in oblikovalo nerazumljiv in verjetno tudi nepravilen, kar pa se zaradi nerazumljivosti ne da preizkusiti, izrek sodbe, je moralo pritožbeno sodišče že iz tega razloga sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Gre za tako procesno napako, ki je pritožbeno sodišče ne more sanirati v okviru določbe 30. člena ZDSS-1, saj nekaj, kar se ne da razumeti, ni možno popraviti na pritožbeni obravnavi. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Glede na zapletenost in dolgotrajnost reševanja tega individualnega delovnega spora, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v zvezi z večino odprtih pravnih vprašanj v tem individualnem delovnem sporu že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije in jih pritožbeno sodišče povzema v nadaljevanju.

Utemeljeno opozarja pritožba tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage v materialnem pravu, da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke. Tožena stranka je preveč izplačane zneske uveljavljala od tožeče stranke na podlagi določbe 210. člena ZOR, ker naj bi tožeči stranki izplačala nekaj, do česar ni bila upravičena. V takem primeru pa je potrebno upoštevati, da je tožena stranka tožeči stranki plačala v pobot uveljavljane zneske iz naslova plač, regresa za letni dopust in 13 plače, čeprav je vedela, da tega ne bi smela oziroma celo, da je zakon prepovedoval ta plačila. V tem primeru pa je potrebno uporabiti določbe 211. člena ZOR, ki je veljal v času preplačil, ki je določal, da tisti, ki je kaj plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan, tega zneska nima pravice terjati nazaj, razen če si tako pravico pridrži ali bi znesek plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka ni nikoli navajala, seveda zato tudi ne dokazovala, da bi izplačala te zneske iz razlogov, v katerih zakon daje možnost, da jih zahteva nazaj. Ker je torej tožena stranka zaradi zakonskih določb vedela, da tožeči stranki ne bi smela plačati zneskov, katere sedaj uveljavlja v pobot, jih po določbi 211. člena ZOR ne more uspešno uveljavljati v pobot, ker je plačala nekaj kar je vedela, da ni dolžna plačati. Da je tako razlogovanje določb 210. in 211. člena ZOR pravilno, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 139/2005, na katero se tudi sklicuje pritožba. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem obravnavanju tega individualnega delovnega spora upoštevati zgoraj navedene zakonske določbe in o pobotnem ugovoru odločiti na njihovi podlagi.

V zvezi s terjatvami iz naslova plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja po kolektivni pogodbi X do 13.3.1993, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v tem obdobju za toženo stranko ni veljala omejitvena zakonodaja in da je bila dolžna spoštovati določbo 119. člena svoje kolektivne pogodbe, ki je določala mesečno valorizacijo z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji. To vprašanje tudi med strankama ni več sporno, spor je le o tem, ali je tožena stranka iz tega naslova tožeči stranki že vse poplačala z izplačilom 8.4.2004, kateremu je priložila pojasnilo, kaj vplačuje, pri čemer je navedla posebej višino plačane glavnice in posebej višino plačanih obresti, za katere je pojasnila, da jih je do 5.8.1995 obračunala po konformni metodi, od tedaj dalje po linearni metodi. Pri navedenem poplačilu bo moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevati, da je tožena stranka to izplačala tekom sodnega spora, v katerem je predhodno uveljavljala zastaranje plačila glavnic v roku 5 let pred vložitvijo tožbe in zastaranja plačila zakonskih zamudnih obresti v roku tri leta pred vložitvijo tožbe. Glede teh vprašanj je uporaba materialnega prava jasna, saj zahtevki iz naslova glavnice tudi v delovnih sporih zastarajo v petih letih, kot je bilo to določeno v času nastanka terjatev v 371. členu ZOR. Uporaba te določbe med strankama tudi ni sporna. Po določbi 372. člena ZOR pa občasne terjatve, med katere spadajo tudi terjatve iz naslova obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Torej je v primeru ugovora zastaranja zamudnih obresti potrebno ta ugovor upoštevati. Da je razumevanje določbe 372. člena ZOR, da se nanaša tudi na zakonske zamudne obresti, pravilno, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot izhaja to npr. iz sodbe opr. št. VIII Ips 172/99 in so pritožbene navedbe tožeče stranke v tej smeri neutemeljene.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tako ugotoviti, kaj je tožena stranka plačala v letu 2004 glede na to, da je določila, kaj plačuje. Stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno najprej poračunati obresti in šele nato glavnice, je zmotno, saj je potrebno upoštevati vrstni red vračunavanja, kot ga je določil dolžnik, kot je bilo to v spornem obdobju določeno v 287. členu Obligacijskega zakonika (OZ-A - Ur. l. 40/2007) (določba je enaka določbi 312. člena ZOR). Glede na to, da upnik, to je tožnik v tem individualnem delovnem sporu temu ni ugovarjal, je potrebno upoštevati vrstni red vračunavanja kot ga je določila tožena stranka. V kolikor iz tega izhaja, da je poplačala tudi zakonske zamudne obresti, v zvezi s katerimi je postavila ugovor zastaranja v sodnem postopku, bo seveda sodišče to moralo upoštevati pri odločanju o ugovoru zastaranja zakonskih zamudnih obresti, enako pa velja tudi za ugovor zastaranja zahtevka iz naslova dela glavnice.

Pri poplačilu v letu 2004 pa je nastopila še nova pravna okoliščina, in sicer odločitev Ustavnega sodišča v odločbi opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/06), da se razveljavi 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih nastalih pred 1.1.2002 uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Tako je potrebno upoštevati določbe 376. člena OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico oziroma v primerih kot so v tem individualnem delovnem sporu, ko so obresti dosegle in presegle glavnico že zdavnaj pred uveljavitvijo OZ s 1.1.2002. Tako je bila glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova glavnic, ki so vse zapadle v plačilo pred uveljavitvijo OZ 1.1.2002 in so tudi zakonske zamudne obresti do tega datuma že presegle glavnico, plačati le glavnice in zakonske zamudne obresti, natekle do 1.1.2002. Da je taka uporaba materialnega zakona pravilna, izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 117/2007 z dne 25.10.2007. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke, da je obstajala pravna podlaga za obračun zakonskih zamudnih obresti po konformni metodi le do uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - Ur. l. RS, št. 45/95), to je do 5.8.1995 in da bi se po tem datumu morale zakonske zamudne obresti obračunavati po linearni metodi. Tudi navedeni zakon, to je ZPOMZO, je v 3. členu določal izračunavanje obresti po t.i. konformni metodi, saj je določal, da je temeljna obrestna mera letna obrestna mera za denarne obveznosti v domačem denarju, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti (revalorizacija). Ta zakon je veljal vse do 28.6.2003, ko je stopil v veljavo Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-1 - Ur. l. RS, št. 56/2003), ki je določil, da z dnem začetka uporabe tega zakona prenehajo veljati določbe ZPOMZO (3. člen). Da je navedena uporaba materialnega prava pravilna, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (primerjaj zadevi opr. št. II Ips 370/2005 in VIII Ips 117/2007). Glede na navedeno bo torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo ugotoviti koliko je znašal dolg tožene stranke na dan 1.1.2002, pri čemer bo moralo na vtoževane glavnice od zapadlosti posameznih glavnic obračunati zakonske zamudne obresti po konformni metodi do 1.1.2002, pri čemer pa bo moralo tudi upoštevati in odločiti o ugovoru zastaranja iz naslova glavnic in zakonskih zamudnih obresti. Pri ponovnem odločanju o zahtevku za plačilo prispevkov za sporno obdobje, bo sodišče prve stopnje tudi moralo ugotoviti dejansko stanje ali so bili prispevki, kot zatrjuje tožena stranka, plačani ob samem izplačilu v letu 2004, kar je tudi dolžnost izplačevalca prejemkov iz delovnega razmerja in tako tudi ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.

Utemeljeno pa tožeča stranka graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevki tožeče stranke za obdobje po 1.3.1993 dalje. Zmotno je sicer njeno stališče, da za toženo stranko ni veljal Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93, 17/93), pravilno pa opozarja, da je navedeni zakon začel veljati 13.3.1993 in ne že 1.3.1993. Navedeni zakon je imel namreč značaj prisilnega predpisa in je določal način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust, jubilejnih nagrad in nadomestil stroškov pravnih oseb s področja negospodarstva ter v državnih organih (področja dejavnosti 12 - 14 enotne klasifikacije dejavnosti). Tožena stranka je bila razvrščena v področje 14 enotne klasifikacije dejavnosti, kamor so razvrščeni državni organi, torej je veljal tudi zanjo. Da je tako stališče sodišča pravilno, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer iz sodbe opr. št. VIII Ips 177/99 z dne 21.3.2000, kjer je Vrhovno sodišče obravnavalo prav to pravno vprašanje. Zato so pritožbene navedbe tožeče stranke, da omejitvena zakonodaja v letu 1993 za toženo stranko sploh ni veljala, neutemeljene. Utemeljeno pa je stališče pritožbe, da je po prenehanju omejitvene zakonodaje v letu 1993 potrebno kot osnovo plače za junij 1993 upoštevati plačo obračunano za februar 1993 in ne maj 1993, ko je še veljala omejitvena zakonodaja. S 1.6.1993 se je vzpostavilo namreč stanje, ki je veljalo pred začetkom veljavnosti zakona, torej februarja 1993 in je treba kot osnovo za izračun plače za junij 1993 upoštevati plačo določeno za februar 1993, upoštevajoč koeficient po 1. odstavku in valorizacijo po 4. odstavku 119. člen kolektivne pogodbe tožene stranke, to je plačo določeno za februar 1993, revalorizirano z indeksom življenjskih stroškov za maj 1993. Da je potrebno tako razumeti določbe 119. člena kolektivne pogodbe tožene stranke in določbe omejitvene zakonodaje ZNOIP, izhaja iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 117/2007, kjer se je opredelilo do navedenega pravnega vprašanja. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, kakšno plačo bi morala tožena stranka tožniku izplačati v času od 1. do vključno 12. marca 1993 in od 1.6.1993 dalje, upoštevaje določbe 119. člena Kolektivne pogodbe X. Glede na vse navedeno je moralo pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo le-to po novi glavni obravnavi in dopolnjenem dokaznem postopku lahko o zahtevku zakonito odločilo.

Pritožbeno sodišče sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.