Jedro

Po drugem odstavku 48. člena SPZ lahko solastninsko pravico pridobi le graditelj, zato ta zakonska določba ne more biti materialnopravna podlaga za razsojo, saj tožnica ne zatrjuje, da je ona vlagala v nepremičnino.

Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe: da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožnici na podlagi dogovora o skupni gradnji zakoncev izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo skupne lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 11/0 k. o. ... z deležem tožnice na tem premoženju do ½ in toženca do ½, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka odločbe sodišča prve stopnje) ter tožencu naložilo v plačilo 1.590,00 EUR pravdnih stroškov tožnice (točka III. izreka prvostopenjske odločbe).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se je pritožil toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov. Izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ne gre za zahtevek iz naslova skupnega premoženja. Zahtevek, kakršnemu je sodišče delno ugodilo, je tožeča stranka postavila v vlogi „razširitev tožbe“ kot prvi podredni zahtevek. Gre za spremembo tožbe, o čemer sodišče ob postavitvi roka za podajanje novih navedb ni zavzelo stališča. Ta tožbeni zahtevek ni temeljil na novi trditveni podlagi, torej tožeča stranka uveljavlja skupno premoženje, kar izhaja tudi iz naslova tožbe in vsebine tožbenega zahtevka. V nasprotju s pravnim redom in institutom skupnega premoženja pa tožeča stranka in nato sodišče določita solastninski delež. To ne predstavlja le zmotne uporabe materialnega prava, temveč tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka zaradi nasprotij v odločilnih dejstvih znotraj izreka sodbe in med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo. Iz izreka sodbe izhaja, da naj bi šlo za skupno lastnino, iz obrazložitve pa, da ne gre za skupno lastnino. Gre za mešanje dveh različnih pravnih temeljev, ki se medsebojno izključujeta. Ni pojasnjeno, kako naj bi lastninska pravica iz toženca preko obojih staršev prešla na tožnico. Dogovor staršev ni dokazan. Pa tudi če bi bil, nima pravne posledice v zahtevku, kakršnemu je ugodilo sodišče. Obligatoren je dogovor tako glede skupne gradnje kot prenosa lastninske pravice. Dokazno breme za dogovor pa je na tožeči stranki. Ni nepomembno, da se za sklepanje pravnih poslov med zakonci predvideva oblika notarskega zapisa. Toženčeva trditvena podlaga in dokazna pobuda v zvezi z viri sredstev za obnovo hiše ni prepozna. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno zavrniti zaradi nesklepčnosti. Tudi po višini zahtevek ni utemeljen; ni nastala nova stvar, toženec je lastnik zemljišča in nedograjene hiše. Stroškovna odločitev ni pravilna, saj je tožeča stranka uspela le z delom enega od zahtevkov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje kakšne zahtevke in kdaj je postavila ter da ne uveljavlja več tožbenega zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja, pač pa zahtevek na podlagi dogovora o skupni gradnji po drugem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Priznava, da je tožbeni predlog nepotrebno obremenjen z navedbo „na podlagi dogovora o skupni gradnji zakoncev“, vendar pa zato še ni nepravilen. Prav tako ne zaradi navedbe „skupne lastninske pravice“, saj je s tem mišljena lastninska pravica več oseb, ne pa skupna lastnina. Ustrezna trditvena podlaga je bila podana najpozneje ob razširitvi tožbe, in sicer z navedbo, da sta se pravdni stranki kot izvenzakonska partnerja, ki sta si nameravala ustvariti nov dom in skleniti zakonsko zvezo, pred začetkom gradnje na toženčevi nepremičnini dogovorila, da bo to njuna skupna hiša tudi v lastninskem smislu, ker bo tožnica z vlaganji pridobila lastninski delež na nepremičnini. Brez tega dogovora k vlaganjem sploh ne bi pristopili.

4. Višje sodišče je z odločbo II Cp 712/2013 toženčevi pritožbi ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila „za vknjižbo skupne lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 11/0 k. o. ..., z deležem tožnice na tem premoženju do 71/100, toženca pa do 29/100“, v stroškovnem delu pa sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo zaradi odločitve o podrednem tožbenem zahtevku in stroških postopka vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek za dovolitev vknjižbe skupne lastninske pravice po točno določenih deležih nesklepčen, vendar ne neodpravljivo. Ker pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, da sta se pravdni stranki pred gradnjo dogovorili za velikost solastninskih deležev na nepremičnini, morebitni dogovor o nastanku solastninske pravice po deležih, ki se bodo šele določili glede na velikost vložkov v nepremičnino, pa ne zadostuje za dogovor o prenosu (so)lastninske pravice na graditelja na podlagi drugega odstavka 48. člena SPZ, je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo.

5. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom II Ips 109/2014 ugodilo reviziji tožeče stranke ter razveljavilo sodbo drugostopenjskega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Pritrdilo je reviziji, da sta oba nosilna razloga sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Kot je obrazloženo že v odločbi II Cp 712/2013, je tožeča stranka tekom pravde spremenila prvotno tožbo, s katero je uveljavljala ugotovitev skupnega premoženja zakoncev in vknjižbo skupne lastnine, in sicer je primarni tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, gradila na dogovoru o skupni gradnji po 48. členu SPZ. Sodišče prve stopnje je o spremembi tožbe odločilo, saj je na naroku 10. 11. 2011 spremembo tožbe dovolilo (list. št. 64 spisa). Da ima tožbeni zahtevek pravno poslovno podlago, je presodilo tudi Vrhovno sodišče. 8. Za tožbo je bistveno, da tožeča stranka v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. To stori z navedbo dejanske podlage tožbe ter postavitvijo tožbenega zahtevka, ki mora biti konkretno opredeljen (prvi odstavek 180. člena ZPP). Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe: da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe.(1) Pritožbeno sodišče še vedno pritrjuje pritožbi, da zahtevek, kakršnega primarno v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka in mu je prvo sodišče delno ugodilo, nasprotuje samemu sebi. Z njim namreč tožeča stranka hkrati zahteva vknjižbo skupne lastninske pravice in solastninske pravice. Solastninska (65. člen SPZ) in skupna lastninska pravica (72. člen SPZ) se med seboj izključujeta. Skupna lastninska pravica se ne more vknjižiti po določenih deležih. Izrek izpodbijane sodbe je zato obremenjen z notranjim protislovjem. Podana je uradoma upoštevna in tudi v pritožbi uveljavljena procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že zato je treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti ter vrniti v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč ne more ob obravnavanju pritožbe tožene stranke pravilno oblikovati tožbeni zahtevek zaradi prepovedi reformacije in peius (359. člen ZPP).

9. Utemeljeno pritožba opozarja tudi, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kako naj bi lastninska pravica iz toženca, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot izključni lastnik nepremičnine, prešla ravno na tožnico. Po drugem odstavku 48. člena SPZ namreč lahko solastninsko pravico pridobi le graditelj, zato ta zakonska določba glede na zatrjevane okoliščine obravnavanega primera ne more biti materialnopravna podlaga za razsojo, saj tožnica ne zatrjuje, da je ona vlagala v nepremičnino. Materialnopravna izhodišča je obrazložilo Vrhovno sodišče v točki 9 obrazložitve sklepa II Ips 109/2014. Glede na ta, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh za razsojo relevantnih dejstev. Ker pritožbeno sodišče ne more samo prvič ugotavljati celih sklopov pravnorelevantnih dejstev, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), je treba pritožbi ugoditi tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava (355. člen ZPP).

10. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju vse trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank, raziskati vsa dejstva, ki so glede na stališče Vrhovnega sodišča o materialnopravni podlagi spora relevantna za razsojo. Pravilno je stališče tožene stranke, da so dokazi, ki jih je navedla oziroma predložila v vlogi z dne 25. 10. 2011, pravočasni. Tožeča stranka se je šele v vlogi z dne 27. 9. 2011 opredeljeno izrekla o zatrjevanih vlaganjih tožničinih in toženčevih staršev, zato je morala imeti tožena stranka možnost, da se do teh navedb opredeli in jih izpodbija s predložitvijo dokazov, čeprav že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej komentar A. Galiča k 180. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, II. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba, v Ljubljani leta 2006.