Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sicer v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 res poudarilo, da v primeru, če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo tvega, da trditvenemu in dokaznemu bremenu zakonitega delovanja v okviru predkazenskega postopka ne bo moglo zadostiti. Tega zapisa pa ni mogoče razumeti tako, da je tožilstvu onemogočeno dokazovanje zakonitosti zasega. Okoliščine zasega je namreč vendarle mogoče ugotavljati tudi z zaslišanjem prič tj. policistov in same osebe, ki so ji bili predmeti zaseženi, saj odsotnost zapisa o danem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo, samo po sebi ne pomeni, da tak pravni pouk osebi ni bil dan oziroma, da oseba predmeta dejansko ni prostovoljno izročila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom po uradni dolžnosti iz sodnega spisa izločilo v I. točki izreka izpodbijanega sklepa naštete dokaze, ki so bili pridobljeni z zasegom predmetov A. A. in B. B. ter reprodukcije teh dokazov v spisovnem gradivu in odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa ti dokazi in nepobeljene listine zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje okrožno državno tožilstvo iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugim odstavkom 371. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, t.j. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Višje sodišče v Celju pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na vloženo pritožbo je podal odgovor obdolženčev zagovornik, ki se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je predsednik senata po pravnomočnosti obtožnice, ki jo je tožilstvo vložilo zoper obtoženega C. C., po opravljenem predobravnavnem naroku 27. 11. 2023, po uradni dolžnosti odločil o izločitvi dokazov, ker da se v spisu nahajajo dokazi, ki bi morali biti izločeni, stranke pa izločitve niso predlagale. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila A. A. in B. B. pred izročitvijo prepovedane droge, ki naj bi jima jo prodal obtoženi C. C., ustrezno poučena o svojih pravicah, čeprav je bil v času zasega predmetov sum, bodisi storitve kaznivega dejanja bodisi prekrška, že osredotočen nanju, dejansko pa tudi na obtoženega C. C. Osredotočenost suma pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zgolj na podlagi predloženih listin, kot to v pritožbi povsem pavšalno navaja pritožnica, pač pa tudi na podlagi okoliščin zasegov prepovedane droge A. A. in B. B., ki sta jih pojasnila v preiskavi zaslišana policist Č. Č. in D. D. 6. Ne glede na to pa pritožba, sklicujoč se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Kp 29337/2021 z dne 5.10.2023, stoji na stališču, da gre v primeru zasežene prepovedane droge za fizični dokaz, ki je obstajal neodvisno od osumljenčeve volje, obstoj katerega so policisti zaznali pred ukazom za izročitev in se je ukaz nanašal prav na ta predmet, zaradi česar naj ne bi imela izročitev predmetov nobene lastne sporočilne vrednosti, torej značilnosti testimonialnih dokazov. Poleg tega pa po stališču pritožbe, ukaz policista, ki ni podkrepljen z grožnjo, tudi ne predstavlja prisile ali pritiska, ki bi izničila bistvo privilegija zoper samoobtožbo.

7. Glede slednjega sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim prvostopenjskim zaključkom v 9. in 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ukaz že sam po sebi izključuje možnost osebe, da se prostovoljno odloča o izročitvi predmetov, zaradi česar v tem primeru, brez ustreznega pravnega pouka, svobodno ravnanje posameznika sploh ni mogoče. Predpogoj za spoštovanje privilegija zoper samoobtožbo je namreč odsotnost kakršnekoli prisile ali neinformiranosti glede pravnega pouka po 4. odstavku 148. člena ZKP, ki zagotavlja prostovoljno izročitev.

8. Sodišče druge stopnje pa zavrača tudi pritožbeno stališče, da v primerih kot sta obravnavana, A. A. in B. B. privilegij zoper samoobtožbo naj ne bi ščitil, ker je zasežena droga fizičen dokaz, ki je obstajal neodvisno od osumljenčeve volje, njegov obstoj pa so policisti zaznali pred ukazom za izročitev. Izročitev predmetov je namreč (enako kot pri podajanju izjav) ravnanje, ki ga tisti na katerega je osredotočen sum, voljno obvladuje, saj je predmet v njegovi posesti in utegne biti zanj obremenilen. Do predmetov, ki jih ima osumljenec v posesti, pa lahko organi pregona pridejo na podlagi odredbe sodišče za opravo osebne ali hišne preiskave, ki omogočata osumljenčevo pasivnost ali na način, da osumljenec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. V tem primeru izročitev predmetov nedvomno pomeni aktivno sodelovanje osumljenca pri zagotavljanju dokaznega gradiva zoper sebe. Da je to prostovoljno pa je ključno, da je osumljenec pred tem ustrezno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo.

9. Zaključek o tem, da niti A. A. niti B. B. nista dobila pravnega pouka pred zasegom prepovedanih drog, je sodišče prve stopnje gradilo na okoliščini, da pravni pouk ni zabeležen niti v uradnih zaznamkih, niti v zapisnikih o zasegu predmetov, poleg tega pa tudi na podlagi izpovedb v preiskavi zaslišanih policistov, ki so opravili zaseg predmetov, iz katerih izhaja, da so policisti postopka z A. A. in B. B.opravili na podlagi 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki v drugem odstavku policistu nalaga, da pred začetkom pregleda ukaže osebi naj sama izroči predmete. Kot že navedeno, pa tak ukaz že sam po sebi izključuje možnost osebe, da se prostovoljno odloča o izročitvi predmetov in svobodno ravnanje posameznika v situaciji, kjer je podan ukaz uradne osebe, sploh ni mogoče. Sodišče prve stopnje je pri tem v 8. točki obrazložitve še posebej poudarilo, da ni prav nobenega razumnega razloga, da se pri aktu izročitve oziroma pri predhodnem pravnem pouku ne bi uporabljalo določilo šestega odstavka 148. člena ZKP, ki predvideva obveznost zapisa oziroma protokolacije pravnega pouka, in poudarja, da odsotnost zapisa pravnega pouka v relevantni dokumentaciji iz predkazenskega postopka, vodi v izvotlitev spoštovanja privilegija zoper samo obtožbo ter odpira možnost različnim manipulacijam tako glede trenutka podaje pravnega pouka, kot tudi glede njegove točno določene vsebine.

10. Po presoji sodišča druge stopnje, pa določbe šestega odstavka 148. člena ZKP tega ni mogoče razumeti tako, da odsotnost zapisa o tem, da je bil obdolžencu dan pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo, to že samo po sebi pomeni, da je tak zaseg predmetov nezakonit. Nenazadnje tožilstvo v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v zapisniku vendarle navedeno tudi, da je bil zaseg opravljen v skladu z določili 148. člena ZKP in 220. člena ZKP.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sicer v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 res poudarilo, da v primeru, če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo tvega, da trditvenemu in dokaznemu bremenu zakonitega delovanja v okviru predkazenskega postopka ne bo moglo zadostiti. Tega zapisa pa ni mogoče razumeti tako, da je tožilstvu, v primeru odsotnosti ustrezne protokolacije v listinah, onemogočeno dokazovanje zakonitosti zasega, zlasti ob upoštevanju dejstva, da pred spremembo sodne prakse obrazci zapisnikov o zasegu predmetov še niso vsebovali teh pravnih poukov. Okoliščine zasega je namreč vendarle mogoče ugotavljati tudi z zaslišanjem prič tj. policistov in same osebe, ki so ji bili predmeti zaseženi, saj odsotnost zapisa o danem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo, samo po sebi ne pomeni, da tak pravni pouk osebi ni bil dan oziroma, da oseba predmeta dejansko ni prostovoljno izročila.

12. Ker tekom preiskave zaslišani policisti niso bili izrecno vprašani o vseh okoliščinah zasega oziroma o tem ali so pred prostovoljno izročitvijo predmetov, ki so jih zasegli A. A. in B. B., slednja poučili o njuni pravici do molka oziroma privilegiju zoper samoobtožbo, bi pred sprejemom odločitve o izločitvi dokazov, sodišče prve stopnje moralo ponovno zaslišati policiste, ki so opravljali zaseg predmetov, pa tudi B. B. in A. A., da bi zanesljivo ugotovilo ali je izročitev predmetov dejansko bila prostovoljna. Tako so utemeljeni pritožbeni očitki tožilstva, da je sodišče v predmetni zadevi o izločitvi dokazov odločilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej preuranjeno.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14. Pred ponovnim odločanjem bo moralo sodišče prve stopnje z zaslišanjem policistov ter prič A. A. in B. B, natančno preveriti okoliščine zasega predmetov, zlasti kakšne pravne pouke sta prejela in kaj sta v zvezi s tem izjavila ter šele na podlagi tehtanja prepričljivosti izpovedb oceniti, ali je v točki I. izreka izpodbijanega sklepa naštete dokaze potrebno izločiti.