Jedro

Ker je tožnik vsebinsko enak zahtevek v preteklosti pred sodiščem že uveljavljal, bi bila zaradi načela „ne bis in idem“ vložitev nove zahteve očitno nerazumna. Za vložitev zahtevka zato tožniku brezplačne pravne pomoči, za katero je zaprosil, ni bilo mogoče dodeliti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da se tožniku odobri brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in dopolnitev vložene tožbe z zastopanjem na prvi stopnji na Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, opr. št. PD 53/2010, zoper delodajalca A.A. d.o.o. Slovenj Gradec, zaradi izplačila odškodnine 25.000,00 EUR (1. in 2. točka izreka). S 3. točko izreka (ki je sporna) pa je odločil, da se zavrne njegova prošnja za pravno svetovanje in popravo oziroma dopolnitev vložene tožbe z zastopanjem na prvi stopnji zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) zaradi izplačila odškodnine 25.000,00 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da prosilec izpolnjuje finančne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj njegov mesečni povprečni dohodek ne dosega zakonsko določenega praga dohodka, ki od 1. 7. 2010 dalje znaša 459,04 EUR. Tožnik prejema pokojnino v višini 557,71 EUR in plačuje preživnino za svojo mladoletno hčer v višini 200,00 EUR na mesec, po lastni izjavi pa nima nobenega premoženja ali prihrankov, ki bi dosegalo ali presegalo višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka po 23. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur, list RS št. 3/07- UPB2 s spremembami). Organ za brezplačno pravno pomoč je zato prosilcu dodelil brezplačno pravno pomoč za zastopanje na prvi stopnji na Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelku v Slovenj Gradcu, opr. št. Pd 53/2010 zoper delodajalca A.A. d.o.o., zaradi izplačila odškodnine 5.000,00 EUR. V skladu z določbami četrtega in petega odstavka 28. člena ZBPP je bila prosilcu navedena redna brezplačna pravna pomoč dodeljena pod pogojem, da soglaša z izvedbo postopka mediacije in da v njem dobronamerno sodeluje. Prosilčevo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje, dopolnitev vložene tožbe in zastopanje na prvi stopnji zoper ZPIZ zaradi izplačila odškodnine 25.000,00 EUR, pa je zavrnil kot nerazumno po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08), ker je iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 94/2007 z dne 21. 6. 2010 razvidno, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek nasproti isti toženi stranki (ZPIZ) že zavrnjen, ker ni podanega temelja za ugotavljanje odškodninske odgovornosti ZPIZ. Tožnik je namreč tam že zahteval odškodnino 690.000,00 EUR, ker bi naj tožena stranka ravnala malomarno v obeh predhodnih invalidskih postopkih. Upoštevajoč načelo „ne bis in idem“ („ne dvakrat isto“) je zaključiti, da je zadeva očitno nerazumna, saj je prosilčevo pričakovanje oz. zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Zato tožniku brezplačna pravna pomoč iz 3. točke izreka ni bila priznana.

Iz tožnikove laično napisane tožbe izhaja, da se ne strinja z zavrnilnim delom izpodbijane odločbe, ker si je pridobil nove dokaze, s katerimi želi doseči izplačilo odškodnine od ZPIZ. Gre za dejstvo, da je s strani ZPIZ opuščena pravočasna ocenitev I. kategorije invalidnosti povzročila prekinitev delovnega razmerja in da je moral posledično deset let opravljati mukotrpno delo ter trpeti fizično in psihično nasilje. Organ za brezplačno pravno pomoč mu ne more očitati, da je on kriv za napačne odločitve in presoje Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo v 3. točki izreka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na določbe 24. člena ZBPP. Navaja, da želi tožnik v tožbi zoper ZPIZ uveljavljati zahtevek, ki temelji na istem dejanskem stanju za isto časovno obdobje kot v zadevi Ps 94/2007, kjer je že neuspešno zahteval izplačilo odškodnine v znesku 690.000,00 EUR, kar zajema tudi sedaj zahtevan znesek 25.000,00 EUR. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, da se zoper isto stranko postopka ne vodi isti postopek za isto zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je zaključek postopka že vnaprej znan. Zato je Organ za brezplačno pravno pomoč presodil, da je zadeva v tem delu očitno nerazumna, ker so pričakovanja oziroma zahteve prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali povedano drugače, ni pričakovati uspeha v postopku. Glede na navedeno predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik v odgovoru na ta odgovor ponavlja svoje (že v tožbi navedene) tožbene ugovore.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v obravnavani zadevi strinja s presojo organa za brezplačno pravno pomoč, da je tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi, obravnavani pod 3. točko izreka izpodbijane odločbe nerazumna v smislu določb 24. člena ZBPP, da nima dobrih možnosti za uspeh in da je zato nima smisla sprožati oziroma financirati sodni postopek z javnimi sredstvi, saj je tožnik ob istem dejanskem stanju in za isto časovno obdobje pred sodiščem že neuspešno tožil ZPIZ. Njegova prejšnja tožba je bila pravnomočno zavrnjena, ker po razsoji sodišča ni podan temelj za ugotavljanje odškodninske odgovornosti ZPIZ. Tukajšnje sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje organ za brezplačno pravno pomoč in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/2010).

Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna in da ima verjeten izgled za uspeh, zaradi česar je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva in nanje odgovarjati. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

V obravnavanem primeru gre torej za situacijo, ko želi tožnik zoper ZPIZ uveljavljati vsebinsko enak zahtevek, kot ga je enkrat že vložil in z njim ni uspel. Ker velja v sodnih postopkih načelo „ne bis in idem“, tožnik ponovne tožbe za isto zadevo ne more več vložiti oziroma glede tega voditi ponovnega sodnega spora (274. člen Zakona o pravdnem postopku- ZPP, Ur. list RS, št. 73/2007-UPB3 s spremembami). Pa tudi sicer tožnik ne navaja nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi v novem sodnem postopku (če bi sodišče tožbo sprejelo v vsebinsko obravnavo) lahko upravičeno pričakoval uspešnost svoje zahteve za izplačilo odškodnine s strani ZPIZ, ker da naj bi bil navedeni zavod odškodninsko odgovoren, da je tožnik nekoč v preteklosti ostal brez redne zaposlitve oziroma mu je bilo odpovedano delovno razmerje.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.