Jedro

Razveljavitev sklepa o imenovanju direktorja d.o.o. ne more imeti učinkov za nazaj, v smislu, da bi se štelo, da tožena stranka v določenem obdobju sploh ni imela zastopnika oziroma, da so bile vse njegove odločitve avtomatično nezakonite. Ničnost pride v poštev le v izjemnih primerih najhujših kršitev. Določbo, da so sklepi skupščine nični, če te ne skliče upravičena oseba, je zato treba razlagati restriktivno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov, sprejetih na 8. seji skupščine družbe D. d. o. o. (I. točka izreka) in ugodilo podrednemu zahtevku na njihovo razveljavitev (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 222,78 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki – tožeča stranka izpodbija I. točko izreka, tožena pa II točko izreka. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlagata spremembo ali razveljavitev odločitve v izpodbijanem delu.

3. Tožeča stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožene in predlagala njeno zavrnitev.

4. Nobena od pritožb ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja, da A. A. ni nikoli bil direktor (poslovodja) družbe D. d. o. o. in je zato 8. sejo skupščine navedene družbe sklicala neupravičena oseba. Višje sodišče vztraja na že večkrat zavzetem stališču, da temu ni tako. Ključno je, da je A. A. v trenutku sklica 8. skupščine (povsem enako kot v trenutku sklica 4., 5., 6. in 7. skupščine) imel položaj poslovodje navedene družbe (v prvih dveh primerih na podlagi sklepa sodišča, v zadnjih dveh pa na podlagi skupščinskih sklepov) in s tem upravičenje za sklicevanje skupščin. Dejstvo je, da v času sklica 8. skupščine sklep, sprejet na 6. skupščini, s katerim je bil A. A. podaljšan mandat direktorja, še ni bil razveljavljen. Njegova kasnejša razveljavitev (dokončna odločitev o tem je bila sprejeta 11. 9. 2014 z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1072/2014) pa ne more imeti učinkov za nazaj, v smislu, da bi se štelo, da tožena stranka v določenem obdobju sploh ni imela zastopnika oziroma, da so bile vse njegove odločitve avtomatično nezakonite. Nasprotno (pritožbeno) stališče bi nasprotovalo pravni varnosti. Višje sodišče zato pritrjuje stališču, ki izhaja že iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju VSL) I Cpg 1057/2007, I Cpg 1397/2012 in I Cpg 1072/2014, da je bistveno, da so sklepi (sodišča ali skupščine(1)), čeprav so bili pozneje razveljavljeni, v času sklica skupščine, A. A. dajali podlago za takšno ravnanje.(2) Do sprejema drugačne odločitve ne more privesti niti okoliščina, da so bili v času odločanja sodišča prve stopnje v tem postopku, sklepi 6. skupščine že pravnomočno razveljavljeni. Kot je bilo že povedano je ključno, kakšno je bilo stanje ob sklicu same skupščine (sklepi, sprejeti na 4. in 6. skupščini so, kljub njihovi pendentnosti, A. A. dajali upravičenje za sklicevanje skupščin) in ne kaj se je v zvezi s tem dogajalo pozneje. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da so bili sklepi, sprejeti na 6. skupščini, razveljavljeni z učinkom ex tunc. Takšen zaključek ne izhaja ne iz prvostopenjske sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 358/2005, ne iz sodbe in sklepa VSL I Cpg 1072/2014, v katerih se je presojala ničnost in izpodbojnost teh sklepov (in je bilo, prav tako kot v obravnavanem primeru, zavzeto stališče, da so ti izpodbojni, ne pa nični in da razveljavitev ne učinkuje za nazaj).

6. Ponovno velja še izpostaviti, da sankcija ničnosti pride v poštev le v izjemnih primerih najhujših kršitev. Določbo, da so sklepi skupščine nični, če te ne skliče upravičena oseba, je zato treba razlagati restriktivno. Pravna teorija in sodna praksa namreč zavzemata enotno stališče, da so določbe glede sklica skupščine, katerih kršitev upravičuje uveljavljanje ničnosti, omejene na primere, ko je sklic tako pomanjkljiv, da je skoraj enako, kot če ga ne bi bilo.(3) V obravnavanem primeru takšna situacija ni podana. Vse navedeno pa je bilo tožeči stranki s strani sodišč različnih stopenj že večkrat pojasnjeno.

7. Zavzetih stališč ne morejo spremeniti niti pritožbena izvajanja o tem, da imenovanje poslovodje ni primerljivo s trajnimi razmerji civilnega prava, saj lahko družbeniki direktorja kadarkoli odpokličejo. Ta tudi sicer niso utemeljena, saj bistvo trajnih razmerij ni v tem, da jih ena ali druga stranka ne bi mogla odpovedati, temveč v tem, da kadar do takšne odpovedi ne pride, ta (določen ali nedoločen čas) trajajo (za razliko od drugih razmerij, ki se izpolnijo z enkratnim dejanjem). Prav tako pa na odločitev ne morejo vplivati pritožbeni očitki, da tudi izpodbojnost (lahko) učinkuje za nazaj (tožeči stranki je bilo že večkrat pojasnjeno, da takšna rešitev v zadevah, kakršna je obravnavana, ni primerna), da ni nujno, da družba ves čas ima direktorja in da je domneva o tem, da je v sodni register vpisan prav direktor družbe, izpodbojna.

O pritožbi tožene stranke:

8. Tudi toženi stranki je bilo z različnimi odločbami sodišča prve in druge stopnje, kot tudi Vrhovnega sodišča RS, že večkrat pojasnjeno, da družbenikom glasovalne pravice ni mogoče omejiti ali odvzeti ter da je v primeru, da to namesto njih izvaja pooblaščenec, treba predložiti pisno pooblastilo (drugi odstavek 440. člena Zakona o gospodarskih družbah – v nadaljevanju ZGD). Napačno je tako njeno stališče, da ima zastopnik družbenikov, podpisnikov Sporazuma s pravili programa notranjega odkupa v postopku lastninjenja (v nadaljevanju Sporazum), avtomatično 60% glasov (ne glede na to, ali so družbeniki, podpisniki sporazuma, na skupščini prisotni (in morda želijo glasovati drugače) in ali so izvoljenemu predstavniku dali (pisno) pooblastilo za glasovanje). Posledično je pravilna odločitev, da zgolj zato, ker je bil na skupščini prisoten tako imenovani zastopnik družbenikov, ni mogoče šteti, da je bilo prisotnih 60% kapitala. Zastopnik je namreč lahko zastopal le družbenike, ki so ga za to pisno pooblastili.(4) To pomeni, da se je z njegovo prisotnostjo lahko štelo le, da je prisoten tolikšen odstotek kapitala, kolikor je bilo danih pooblastil (v obravnavanem primeru 25,5% oziroma 620 glasov od skupno 2432).

9. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi s prenosom poslovnega deleža družbe M. na toženo stranko. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je v obravnavanem primeru ključno, ali sta bili veljavno sklenjeni (in s tem učinkoviti) pogodbi o prenosu poslovnih deležev in ne ali je tožena stranka pravilno pridobila lastne deleže.(5) Sodišče prve stopnje je tako odločitev pravilno (in skladno z že sprejeto sodno prakso) oprlo na določila 5. člena družbene pogodbe ter 416. in 417. člena ZGD, ne pa na določila o pridobitvi lastnega poslovnega deleža (435. člen ZGD), na katera se zmotno sklicuje tožena stranka (čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo tudi to določbo; nikakor pa odločitve ni oprlo na v času odločanja veljavne zakone, kot mu očita pritožba). Pritožbene navedbe glede pogojev za pridobitev lastnega deleža so glede na navedeno povsem irelevantne. Prav tako za odločitev v zadevi ni pomembno vprašanje plačila kupnine, saj sta pogodbi o prenosu poslovnih deležev neveljavni že zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 5. člena družbene pogodbe (ni podano soglasje skupščine k prenosu). Plačilo kupnine tako na njuno veljavnost ne more vplivati.

10. Višje sodišče namreč tudi v obravnavanem primeru vztraja pri že večkrat zavzetem stališču (med drugim s strani Vrhovnega sodišča RS v odločbi III Ips 149/2009), da poslovni delež družbe M. vse do sprejema skupščinskega sklepa, s katerim bi slednja dala soglasje k prenosu poslovnega deleža, ni mogel biti prenesen na družbo D. d. o. o. in zato ni mogel postati njen lastni delež. Do zasedanja 8. skupščine takšen sklep o soglasju ni bil sprejet (sprejem sklepa, ki bi potrdil sklepe 3. skupščine, na kateri je bilo izglasovano (in kasneje razveljavljeno) takšno soglasje, je bil predlagan šele na tej skupščini). Ker pogodba o prenosu premoženja v času, dokler soglasje ni dano, ne ustvarja nobenih pravnih posledic oziroma je v tem času začasno neučinkovita,(6) bi delež glasov družbe M., pri sprejemanju skupščinskih sklepov, moral biti upoštevan. Zaslišanje predstavnika družbe M. o tem, ali se je navedena družba štela za družbenico družbe D. d. o. o., na odločitev ne bi moglo vplivati in posledično ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je zato njegovo izvedbo pravilno zavrnilo.

11. Da ni res, da bi bilo soglasje skupščine o prenosu premoženja družbe potrebno le v primeru, če bi v družbo kot družbenica vstopila kašna tretja oseba (ne pa družba sama), je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 149/2009. Zapisalo je, da soglasje, predvideno v 5. členu družbene pogodbe, brez dvoma („toliko bolj“) velja kadar v vlogi „tretjega“ (prevzemnika poslovnega deleža) nastopa sama družba, katere poslovni delež je predmet prenosa. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem soglaša in se nanj tudi sklicuje.

Sklepno:

12. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stranki, niso utemeljeni. Ker ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

13. Ker ne tožeča ne tožena stranka s pritožbo nista uspeli, morata sami kriti vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožeča stranka, ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben. Tožeča stranka mora zato sama kriti tudi stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Ni razloga, da bi imela razveljavitev sodnega imenovanja direktorja drugačne učinke kot razveljavitev sklepa skupščine, s katerim je bil direktor imenovan – posledica enega in drugega je namreč enaka: razveljavljen je akt, s katerim je bil postavljen oziroma imenovan direktor.

Op. št. (2): Višje sodišče je že zavzelo stališče, da izpodbijani akt ni sam po sebi neveljaven, ampak je v času, dokler ni izpodbit, le pendenten.

Op. št. (3): Npr. Dr. Saša Prelič: Dopustnost preklica sklicane skupščine delniške družbe s strani uprave, Pravna praksa, 2009, št. 9, str. 6-8 in sodba in sklep VSL I Cpg 1072/2014 Op. št. (4): Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 1018/2005, VS RS v sodbi III Ips 189/2007 Op. št. (5): Šele, če bi bilo ugotovljeno, da sta pogodbi o prenosu poslovnega deleža učinkoviti, bi bilo treba preverjati ali so bili izpolnjeni tudi pogoji za pridobitev lastnih deležev.

Op. št. (6): Tako tudi dr. S. Prelič: Soglasje skupščine k pogodbi o prenosu premoženja, Podjetje in delo, letnik 2007, št. 1 ter VSL v sodbi I Cpg 1057/2007