Jedro

Vsake spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ, četudi gre pri postavitvi ovire za ravnanje brez pooblastila/dovoljenja drugega etažnega lastnika. Zmotno je pritožbeno stališče, da vsaka minimalna sprememba dejanskega ali posestnega stanja že vodi v ugoditev zahtevku, pravno varstvo upravičuje le tisto dejanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti.

Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. V primeru, kot je obravnavani, ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sedež/okrožje sodišča, je mogoče sporne stroške pooblaščenca (potni stroški, odsotnost iz pisarne za čas potovanja) naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, ki so povezane z vsebino same zadeve: na primer zapletenost, obsežnost, zahteva po specifičnem znanju. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje na nepremičnini z ID znakom: del stavbe 0000 – 5593 -1, last tožnikov, ki v naravi predstavlja pritlično stanovanje na naslovu A. ulica 1, s pripadajočim atrijem, ki je v izključni uporabi tožnikov, tako da preneha uporabljati vrtna vrata, ki jih je sama montirala in nanje namestila ključavnico, tako da bo vstopala v atrij le enkrat mesečno za potrebe odčitka vodomera po predhodni najavi ter da se ji v bodoče prepoveduje, da vstopa v atrij, ki ga imata tožnika v izključni uporabi, več kot enkrat mesečno in s tem ne posega v posest tožnikov (I. in II. točka izreka). Tožnikoma je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v višini 1.714,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki, toženka le zoper stroškovno odločitev. Tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), toženka pa razlog zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnika predlagata spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, toženka pa spremembo stroškovne odločitve tako, da se ji dodatno priznajo še določeni priglašeni odvetniški stroški, ki jih sodišče ni priznalo.

3. Tožnika navajata, da ni sporno, da imata v posesti pritlično stanovanje na naslovu A. ulica 1. Poudarjata, da sta z nakupom stanovanja pridobila tudi pravico do izključne uporabe atrija, na katerem izvršujeta posest. Ponavljata, s čim naj bi toženka spornega dne 30. in 31. 12. 2021 motila njuno posest. Nasprotujeta oceni sodišča prve stopnje, da zatrjevana dejanja ne predstavljajo ravnanj, ki bi upravičevala zahtevano posestno varstvo. Toženkina ravnanja predstavljajo nedovoljene in neupravičene vstope v atrij, ki ga imata tožnika v izključni posesti. Toženka je večkrat prevrnila njuni kolesi, ju prestavljala, premikala v atriju kosilnico, puščala odprta vrtna vrata. Tožnika sta navedeno potrdila s svojim zaslišanjem. Motenje posesti ni zgolj oviranje posesti, temveč poskus uporabe nepremičnine, kar vodi v kršitev osebnostnih pravic. Tožnika imata atrij v izključni uporabi, zato dejstvo, da svoje stvari v atriju položita na določeno mesto, zanju predstavlja način izvrševanja posesti nad atrijem, v katerega je toženka z določenimi ravnanji posegla. Toženka svoja upravičenja izvršuje preko dovoljenega. Edini dopusten način toženkinega izvrševanja je enkratni mesečni vstop v atrij zaradi popisa števcev za vodo in elektriko. Napačen je zaključek izpodbijanega sklepa, da do motenja posesti ni prišlo. Motilno je vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Z opisi toženkinih ravnanj se je spremenilo izvrševanje posesti tožnikov, saj morata vsakič znova pospraviti stvari. Da je bilo izvrševanje posesti spremenjeno, izkazuje tudi dejstvo, da je toženka prebarvala okno, zaradi česar je bil onemogočen dostop dnevne svetlobe v sobo stanovanja. Dejstvo, da se toženka v atriju zadržuje, predstavlja stres. Tožnika sta negotova, kdaj bo toženka ponovno vstopila v atrij in jima omejila uživanje atrija v skladu z njegovim namenom. Omenjata odločbo VSL I Cp 3476/2013, v kateri je zavzeto stališče, da tožnik nima koristi od uporabe stvari, ker je zaradi ravnanj toženke prostor skoraj neuporaben. Tožnika sta izpovedala, da toženka vstopa v atrij, nad katerim ne izvršuje soposesti, kar zanju predstavlja motenje, ki ovira uporabo atrija, ki ga imata v izključni posesti. Toženka je celo potrdila, da vstopa v atrij, kadar ji kaj pade z balkona. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da način uporabe atrija ni v ničemer spremenjen. Atrija ne moreta več uporabljati v enakem obsegu, ko sta to počela do kritičnih dni. Nikoli ne vesta, kdaj bo toženka ponovno vstopila vanj. Ravnanja toženke vzbujajo skrb in strah ter predstavljajo nedopustno vznemirjanje, ki tožnikoma znatno otežuje izvrševanje njunega posestnega upravičenj nad atrijem. Bistveno pri motenju posesti je, ali ima posestnik, kadar to hoče, možnost stvar uporabljati in uživati (tako odločba VSL II Cp 2875/2011.) V obravnavanem primeru pa so ravnanja toženke tako intenzivna, da je tožnikoma vsaj delno odvzeta posest, saj atrija ne moreta uživati kadar želita, saj ne vesta, kdaj bo toženka vanj vstopila.

Zmotna je tudi ugotovitev, da se zaradi ravnanja toženke ni spremenila uporaba stanovanja. Sodišče prve stopnje napačno navaja, da gre v primeru pobarvanega okna otroške sobe v stanovanju za neznatno spremembo, ki ne predstavlja motenja posesti. Zaradi toženkinega ravnanja je bil onemogočen dostop dnevne svetlobe do otroške sobe, povzročeno je bilo tudi nepotrebno delo z odstranjevanjem barve na oknu. Zaradi vseh motilnih ravnaj sta tožnika ovirana tudi v uporabi pritličnega stanovanja. Sklicujeta se na odločbo VSL I Cp 3421/2012, v kateri je poudarjeno, da ima tožeča stranka interes za sodno varstvo na izključni uporabi prostora, ker ji to olajšuje in izboljšuje uporabo prostora. Ta primer je mogoče implicirati na obravnavanega. Tožnika sta uspela izkazati ekonomski interes, ki se kaže v tem, da uporaba atrija olajšuje uporabo njunega stanovanja. Zato ni mogoče trditi, da ravnanja toženke le neznatno vplivajo na izvrševanje posesti tožnikov nad atrijem. Ugotovitev sodišča, da je šlo za nebistvene spremembe pri izvrševanju posesti tožnikov, je napačna. Ekonomski interes tožnikov je izkazan s tem, da je izključna uporaba spornega stanovanja zanju ključna, saj zgolj na tak način lahko izvršujeta posest tudi na svojem stanovanju. Sodišče je tako zmotno opredelilo ravnanja toženka kot takšna, ki ne ovirajo njene posesti. Ne držijo ugotovitve sodišča, da ravnanja toženke niso znatna. Tudi v primeru minimalne spremembe dotedanjega izvrševanja posesti je upravičeno posestno varstvo. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj so razlogi sodišča za sprejeto odločitev pomanjkljivi, to velja še posebej za 22. in 26. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče le pavšalno navede, da ravnanja toženke ne ovirajo izvrševanja posesti tožnikov na atriju in stanovanju. Moralo bi natančneje pojasniti, zakaj ravnanja toženke ne vplivajo na način izvrševanja njune posesti.

4. Toženka meni, da je upravičena do povrnitev nagrade za sestavo četrte pripravljalne vloge in stroškov kilometrine na relaciji B. - C. - B. in časa na poti na isti relaciji, ki so nastali njenemu odvetniku. Sporna vloga je bila potrebna, saj je bila odgovor na četrto vlogo tožnikov. Toženka se je bila dolžna braniti zoper očitke tožnikov z vsemi pravnimi sredstvi, tudi s pisanjem vloge. Vse vloge so bile potrebne, da je lahko dokazala, da njeni argumenti stojijo in so navedbe tožnikov neresnične. Sodišče je zmotno ugotovilo, da stroški (stroški kilometrine oz. potni stroški in stroški za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko ) za odvetnika niso potrebni stroški. Oba stroška sta pravno priznana po Odvetniški tarifi, ki jo je sodišče dolžno uporabljati in upoštevati. Odločitev sodišča krši pravico stranke do svobodne izbire odvetnika, ki mu zaupa. Stranka ni dolžna izbrati odvetnika iz kraja svojega bivanja oziroma sedeža sodišča. Pritožnica je odvetnika izbrala izven svojega bivališča na temelju svobodne pravice do izbire odvetnika in na temelju dalj časa trajajočega sodelovanja, saj je istega pooblaščenca izbrala zato, ker je že bil seznanjen z zadevo oziroma problematiko, ki je bila najprej obravnavana v nepravdnem postopku. Da je tožnica pooblastila istega pooblaščenca, je bilo tožnikoma jasno še preden sta sprožila predmetni spor. Tožnika sta prevzela nase riziko, da bosta v primeru neuspeha v postopku dolžna povrniti toženki tudi potne stroške.

5. Tožnika in toženka so medsebojno odgovorili na nasprotni pritožbi. Stranki predlagata zavrnitev nasprotne pritožbe. Priglašata pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi tožnikov:

7. Tožnika zatrjujeta, da sta bila motena v izvrševanju posesti pritličnega stanovanja v dvostanovanjski hiši1 in atrija, ki ga obdaja, s tem, ko je toženka 30. in 31. 12. 2021 vstopila v atrij, ki je v njuni izključni uporabi, in vrgla njihova kolesa na tla, prerezala kabel na kosilnici, pustila vrata na ograji odprta, otresala preprogo in metala smeti na perilo tožnikov iz zgornjega stanovanja, ki je nad njihovim, pobarvala del okna otroške sobe, razmetala vrtno pohištvo in orodje po atriju in vanj prinašala vrečke in lestev ter v atriju prestavljala njune stvari. Zaradi teh dejanj, ki so vplivala na njuno uporabo atrija in stanovanja, saj sta imela vsakič ogromno dela, da sta pospravila, sta motena v izvrševanju posesti nepremičnin. Zato s tožbenim zahtevkom uveljavljata posestno varstvo atrija in njunega stanovanja.

8. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, posestno varstvo varuje dejansko oblast nad stvarjo, neodvisno od obstoja pravne podlage za posest. Zato ni pomembno, ali toženka ima ali nima pravice do uporabe in s tem vstopa v atrij, ker je bil atrij dan v uporabo le tožnikoma, kar je sicer bistvo vseh sporov med njimi2. Sodišče v motenjskih pravdi tako ne odloča o pravicah3, pač pa varuje le golo dejansko stanje, kot je obstajalo pred tem. Zato so pritožbene trditve o tem, da imata tožnika izključno pravico do uporabe atrija, toženka pa le enkrat mesečno za določen namen, brez pomena. Motenje posesti je dejanje, s katerim nastane spremenjeno posestno stanje, ko je dosedanjemu dejanskemu (so)posestniku postala oblast nad stvarjo v določenem delu omejena. Motilno dejanje je tako podano, kadar je dotedanja uporaba onemogočena ali otežena.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s celovitimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijanega sklepa, na podlagi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, pri čemer sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane procesne kršitve (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravdni stranki sta s trditvami ustrezno opredelili okvir spora, ki ga je sodišče pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo. Iz sklepa izhaja izčrpna, obsežna ter prepričljiva dokazna ocena vseh v postopku izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo pravno odločilna dejstva. Obrazložilo je tudi, zakaj ocenjuje/sodi, da ravnanja toženke ne onemogočajo/otežujejo dosedanjega izvrševanja posesti tožnikov na atriju in stanovanju. Sodišče je podalo skrbno dokazno oceno izvedenih dokazov in v tem okviru ugotovilo posamezne okoliščine in v medsebojni povezavi dokazov pojasnilo, zakaj šteje, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožnikov o oteženem izvrševanju posesti na atriju in v stanovanju. Z razlogi, ki so za presojo te zadeve odločilni, se pritožba konkretno ne sooči, saj celovite dokazne ocene vsebinsko sploh ne izpodbija, pretežno le ponavlja na nižji stopnji podane navedbe, kar pa ne zadošča. Očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanega sklepa zato ni utemeljen.

10. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je toženka spornega dne res vstopila4 v atrij in skušala nastaviti na okensko polico otroške sobe kos pločevine, da bi onemogočila snemanje s kamero, postavila vrečko na to mesto in prinesla lestev ter pobarvala manjši del okna. Ostalih zatrjevanih ravnanj pa tožnika nista uspela dokazati. Predloženi posnetki niti izpovedi tožnikov tega niso potrdili. Zato s ponavljajočimi navedbami ugotovljenega ne uspeta izpodbiti. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje, da se uporaba atrija s strani tožnikove družine zaradi ugotovljenih ravnanj dejansko ni v ničemer oziroma v bistvenem spremenila. Ni ugotovljeno, da bi se tožnica ali tožnik toženki poskušala izogniti z manj zadrževanja v atriju. Dejstvo je, da sta tožnika izpovedala, da toženka v atrij sploh ne vstopa, ko sta doma. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pri tožnikih prisotno nelagodje zaradi slabih medsosedkih odnosov, vendar pa tudi po prepričanju tega sodišča toženkino ravnanje ni bilo takšne intenzitete, ki bi vplivalo na uporabo atrija s strani tožnikov, kadar ga želita. Ravno tožnik in tožnica sta izpovedovala, da sicer že od junija 2021, ko je toženka začela prihajati v atrij po izdelavi svojega vhoda vanj, uporabljajo atrij še naprej kot prej. Z izpovedbo tožnika je potrjeno, da so imeli tudi po spornem dogodku v atriju še vedno vrtno pohištvo, igrala in kolesa. Torej se atrij še vedno uporablja tudi za spravljanje stvari, kar sta tožnika v trditvah zanikala, a jih z izpovedbama nista potrdila. Tožnika tudi nista v izpovedbah potrdila, da bi imela zaradi toženke kakšno delo. Izpovedovala sta le o vrženju/položitvi treh koles na tla, a posnetki, ki naj bi po tožnikovih trditvah to dokazovali, niso potrdili, da bi to storila toženka. Iz izpovedi tožnikov izhaja, da še vedno enako uporabljata atrij, saj sta povedala, da družina v atriju še vedno praznuje rojstne dneve, se igrajo, jejo. Da tožnikova družina še vedno uporablja atrij (se igrajo, jejo, ga kosijo), sta potrdili tudi priči D. D. in E. E. Navedbe o nezmožnosti uporabe oziroma oteženosti uporabe atrija so bile v dokaznem postopku ovržene. Neprepričljivo je pritožbeno navajanje, da je vstopanje toženke v atrij vzbudilo pri tožnikih strah in skrb, da jima bo toženka s ponovno uporabo onemogočila izvrševanje posesti na atriju, saj je ugotovljeno, da toženka če že vstopa v atrij, vstopa ko tožnikov/družine ni doma. Če je toženka s tem posegla v njihovo zasebnost, pa je za kršitev osebnostnih pravic predvideno drugo sodno varstvo z drugačnim zahtevkom. Izpodbijana odločitev ne pomeni, da se toženki (glede na stanje ob zaključku glavne obravnave) dovoljuje, da prekomerno vstopa v atrij. Dejstvo je, da je dokazni postopek pokazal, da se glede uporabe atrija ni nič spremenilo, oziroma da toženkina ravnanja niso onemogočila tožnikove uporabe atrija, saj ga še vedno uporabljata za druženje in shranjevanje stvari. Tožnika lahko atrij uporabljata in uživata, kadar to želita. Dostopnost jima ni onemogočena. Ni okrnjena enaka kvalitetna uporaba atrija. Pritožbeno sklicevanje na odločbi I Cp 3476/2013 in II Cp 2875/2011 (s povzemanjem njihovega manjšega dela), v katerih sodišče zavzema določeno stališče oziroma sprejema določen zaključek v drugačnih okoliščinah primera kot v obravnavani zadevi, ne more biti uspešno. Ugotovljena ravnanja toženke so lahko bila neupravičena, vendar je šlo pri njih tudi po presoji pritožbenega sodišča za neznatno spremembo stanja, ki nima praktičnega pomena in ne ovira izvrševanja posesti. Vsake spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ, četudi gre pri postavitvi ovire za ravnanje brez pooblastila/dovoljenja drugega etažnega lastnika. Zmotno je pritožbeno stališče, da vsaka minimalna sprememba dejanskega ali posestnega stanja že vodi v ugoditev zahtevku, pravno varstvo upravičuje le tisto dejanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti.5

11. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost pravnega zaključka, da se zaradi vstopa toženke v atrij in ob tej priliki pobarvanja dela okna otroške sobe ni onemogočila normalna uporaba stanovanja. Pravilnost zaključka o neoteženem/nespremenjenem izvrševanju posesti ima oporo v izvedenem dokaznem postopku. Tožnika namreč trditev o onemogočeni/oteženi uporabi stanovanja zaradi tega nista dokazala. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil pobarvan zgolj manjši spodnji del okna, in tako soba ni ostala brez dnevne sobe, barvo pa sta tožnika že odstranila. Tožnika o tem, ali in kako je bilo moteče za bivanje v stanovanju, nista ničesar izpovedovala, torej nista potrdila trditev o oteženi uporabi stanovanja, ob tem, ko je bilo ugotovljeno, da imajo vsa okna mlečna stekla, žaluzije in zavese. Ob takšni situaciji je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se uporaba stanovanja zaradi dejanja toženke ni spremenila. Očitno je šlo za spremembo v manjši meri, ki ni v ničemer vplivala na uporabo stanovanja. Pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da sta bila tožnika zaradi pobarvanja manjšega dela okna ovirana v sami uporabi pritličnega stanovanja, ne more pripeljati do drugačne odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ker uporaba atrija zaradi ugotovljenih ravnanj toženke ni bila usmerjena v bistveno spremembo dotedanjega načina izvrševanja posesti, tudi ni bila spremenjena uporaba stanovanja. Glede na dokazno podprto ugotovljeno dejansko stanje je mogoč zaključek, da se kvaliteta uporabe atrija in z njim povezano stanovanje ni odločilno zmanjšala, saj tožnika atrij in stanovanje uporabljata nespremenjeno enako kot prej. Zato tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo I Cp 3421/2012, ki govori o nezmožnosti kvalitativne uporabe (poslovnega) prostora, ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa.

12. Ker v obravnavnem primeru predstavlja ravnanje toženke kvečjemu neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti, ki ne upravičuje posestnega varstva, je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

O pritožbi toženke:

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeni očitek, da bi moralo nižje sodišče toženki priznati odvetniške stroške tudi za sestavo četrte pripravljalne vloge, ni utemeljen. Sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče prve stopnje po skrbni presoji vseh okoliščin (155. člen ZPP). Ker tudi pritožbeno sodišče po vpogledu (preučitvi/prebiranju) v vse (vseh) vloge (vlog) ugotavlja, da je toženka v četrti vlogi le ponovila vse, kar je bilo že povedano (s hkratnim nepotrebnim prepisovanjem obširnih judikatov), čeprav je šlo za odgovor na predhodno vlogo tožnika, ki pa je bila ravno tako nepotrebna, saj sta tudi tožnika v njej le ponavljala dotedanje navedbe, sodišče prve stopnje toženki pravilno ni priznalo odvetniških stroškov za sestavo te vloge.

Toženki tudi ni mogoče priznati povečanih stroškov (kot so potni stroški in odsotnost iz pisarne za čas potovanja) zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča. Ni dvoma, da sta po OT tovrstna stroška pravno priznana stroška. Toženka, ki ima bivališče v B., je za zastopanje v obravnavani zadevi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v B., pooblastila odvetniško pisarno iz C. V sodni praksi je zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni tovrstni stroški postopka priznavajo stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru gre za delovno območje Okrajnega sodišča v B. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče (Up-88/90 in Up-28/00), v ustaljeni sodni praksi rednih sodišč6 pa se omenjene stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičujejo narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. V primeru, kot je obravnavani, ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sedež/okrožje sodišča, je mogoče sporne stroške pooblaščenca naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, ki so povezane z vsebino same zadeve: na primer zapletenost, obsežnost, zahteva po specifičnem znanju. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Toženka takih posebnih okoliščin v tej pravdi ni zatrjevala in tudi ne izhajajo iz spisa, zato potnih stroškov (kilometrine) njenega pooblaščenca (10. člen OT) in stroškov zaradi odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko (četrti odstavek 6. člena OT) ni mogoče naložiti v plačilo tožnikom. Pritožbeno pojasnjevanje, zakaj toženka ni vzela odvetnika iz območja sedeža sodišča, so neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pritožbena navedba, da sta tožnika nase prevzela riziko, da bosta v primeru svojega neuspeha v pravdi nosila vsakršne stroške, pa iz navedenih razlogov neutemeljena.

_Odločitev o pritožbah:_

14. Ker pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo (procesnih in materialnih) kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbi zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

_O pritožbenih stroških:_

15. Pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, njuna odgovora na pritožbo nasprotne stranke pa tudi nista v bistvenem prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki sta jih imeli na pritožbeni stopnji, nosita sami (154., 155. in tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Spodnje stanovanje je last tožnikov, zgornje pa last toženke, atrij je skupni del hiše. 2 Glede tega je teklo več postopkov, zadnja ob izdaji izpodbijane sodbe še nepravnomočna odločba P 29/2016 z dne 13. 4. 2022, ki sicer ohranja tak režim uporabe, je bila, kot opozarja toženka v odgovoru na pritožbo, po izdaji izpodbijanega sklepa z odločbo VSL I 1010/2022 z dne 20. 1. 2023 spremenjena, tako da ima toženka pravico do uporabe dela atrija, razbrati je, da tistega, o katerem teče ta motenjska pravda, česar pa pritožbeno sodišče ni podrobneje ugotavljalo, ker je ugotovilo, da toženka ni upravičena do sodnega varstva iz naslova motenja posesti. 3 Vprašanje, ali je toženka vstopala v atrij skladno s sklepom N 33/2016, torej ali je bila protipravnost izključena ali ne, ni odločilno v posestnem sporu. 4 Da je že prej vstopala in še vedno, je toženka priznavala. 5 Glej odločbe: VSRS II Ips 669/2007, VSL I Cp 2089/2021, I Cp 540/2020, II Cp 181/2022, I Cp 1366/2018, I Cp 1836/2014, I Cp 2504/2017, I Cp 2695/2011. 6 Glej primere iz sodne prakse: VSL I Cp 643/2021, II Cp 1644/2019, I Cp 1446/2021, I Cpg 241/2021, II Cp 876/2022 id.