Jedro

Ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe, tožnik tudi nima pravnega interesa za vložitev zahtev za izdajo začasnih odredb.

Izrek

1. Pritožba tožnika dr. E.Ž. se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 375/01 z dne 6.12.2001. 2. Pritožbeni postopek glede Ekonomsko-poslovne fakultete in dr. L.G. se ustavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka sklepa) in zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 8.10.2001 in 24.10.2001 (2. točka izreka sklepa). V obrazložitvi navaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka za vršilca dolžnosti dekana Univerze v M. EPF za obdobje 6 mesecev, najdalj do 25.3.2002, imenovala izrednega profesorja dr. D.Z. Sodišče je tožbo zavrglo, ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje spornega akta. Z njim se ne posega v nobeno tožnikovo pravico, obveznost ali neposredno, na zakon oprto korist. Imenovanje v.d. dekana neposredno ne posega v postopek, v katerem tožnik kandidira za funkcijo dekana EPF. To je poseben postopek, ki ni neposredno povezan z začasnim imenovanjem v.d. dekana. Tudi okoliščina, da je prejšnji (razrešeni) dekan dr. L.G. tožnika pisno pooblastil, da ga nadomešča, tožniku ne daje aktivne legitimacije za izpodbijanje odločbe o imenovanju v.d. dekana. Tožnik je imel v skladu s pisnim pooblastilom, naloge in pristojnosti dekana, dokler so bila veljavna pooblastiteljeva pooblastila. S prenehanjem teh pooblastil preneha tudi veljavnost pooblastil pooblaščencu. Nihče ne more na drugega prenesti več pooblastil, kot jih ima sam. Sicer pa statut Univerze v M. v 336. členu določa, da prodekana iz vrst visokošolskih učiteljev nadomeščata dekana z enakimi pravicami in dolžnostmi kot jih ima dekan. Tudi funkcija prodekana članice Univerze njenemu nosilcu ne daje aktivne legitimacije za izpodbijanje akta o imenovanju v.d. dekana. Zato tožnik iz naslova opravljanja te funkcije ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za izpodbijanje sporne odločbe, ne glede na dejstvo, da je bil tožnik funkcije prodekana razrešen in da je zoper to odločbo o razrešitvi sprožil upravni spor.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo, ker je zavrglo tožbo in zato ni procesnih predpostavk za odločanje o začasni odredbi. Začasno odredbo je namreč možno po 2. odstavku 69. člena ZUS izdati samo v zadevi, kjer je vložena tožba.

Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo tožnik, EPF in dr. L.G.. V njej uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in odloči o delegaciji.

Navajajo, da sta EPF in dr. G. enotna sospornika na strani tožnika, ker imajo vsi enak interes. Napačen je zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za izpodbijanje rektorjevega sklepa o imenovanju v.d. dekana EPF. Po 2. odstavku 23. člena v zvezi s 336. členom statuta Univerze v M. le prodekan iz vrst visokošolskih učiteljev nadomešča dekana. Dekan dr. L.G. je z notarsko overjenim pooblastilom z dne 2.10.2001 za nadomeščanje pooblastil prodekana-tožnika. Ker dr. L.G. skladno z določbo 3. odstavka 299. člena statuta (kot protipravno razrešeni dekan) opravlja funkcijo dekana do imenovanja novega dekana in ker slednji vse do danes ni imenovan, je v tožnikovem dejanskem in pravnem interesu vodenje tega spora. Njegov interes je, da se izpodbijani akt o razrešitvi dr. G. s funkcije dekana odpravi, tako da tožniku dano pooblastilo z dne 2.10.2001 po nezakonito razrešenem dekanu ostane v veljavi. Status prodekana kot statutarnega pooblaščenca in status pooblaščenca po posebnem pooblastilu, ki mu ga je dal dr. G. kot dekan, izkazujeta pravni interes tožnika, saj po določbah statuta le prodekan lahko nadomešča dekana v obsegu pooblastil. Zato je tudi odločitev prvostopnega sodišča, da zaradi zavrženja tožbe obstajajo razlogi za zavrženje njegovih zahtev za izdajo začasnih odredb, napačna. Zgolj nepravnomočno zavrženje tožnikove tožbe še ne pomeni zakonitega in utemeljenega razloga za zavrženje njegovih zahtev za izdajo začasnih odredb. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je v nasprotju sama s sabo, tako da terja razveljavitev, kakor tudi predlagano delegacijo, saj dosedanji tek postopanja prvostopnega sodišča kaže, da očitno ni kos temu postopku. Gre za velik pritisk na mariborsko sodišče zaradi avtoritete Univerze M. in njenega rektorja na sodnike tega sodišča kot njegove bivše študente.

Tožena stranka in dr. D.Z. v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložila M.M., odvetnica v L., predlagata zavrnitev pritožbe.

K 1. točki izreka sklepa: Pritožba tožnika dr. E.Ž. ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe, s katero izpodbija rektorjev sklep o imenovanju dr. D.Z. za v.d. dekana in to zaradi razlogov, ki jih je navedlo upravno sodišče. Tožnik se ne more uspešno sklicevati, da njegov pravni interes izkazuje njegova funkcija prodekana, če pa je bil s te funkcije pred vložitvijo tožbe razrešen, ne glede na to, da je zoper razrešitev vložil tožbo v upravnem sporu. Razrešitev namreč učinkuje z dnem izdaje odločbe o razrešitvi in ne z njeno pravnomočnostjo. Prav tako se tožnik ne more uspešno sklicevati na pooblastilo dr. G. o nadomeščanju dekana po prodekanu, če pa je bil že pred danim pooblastilom dr. G. tudi razrešen funkcije dekana. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS pravilna in zakonita.

Ob takšni pravilni odločitvi sodišča prve stopnje pa je tudi odločitev o zavrženju začasnih odredb pravilna. Če tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe, tudi nima pravnega interesa za vložitev zahtev za izdajo začasnih odredb.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 73. člena v zvezi z določbo 68. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka sklepa: Z dopisom z dne 31.12.2001, ki je prispel na upravno sodišče 3.1.2002, je dr. L.G. umaknil zase in za EPF vse vložene pritožbe, med drugim tudi pritožbo v tej zadevi. Ker o teh pritožbah sodišče še ni odločilo, je na podlagi 2. odstavka 334. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 16. člena ZUS, pritožbeni postopek glede njegove pritožbe in pritožbe EPF, ki je bila vložena po njegovem pooblastilu, ustavilo.

Ker pritožbi ni bilo ugodeno, pritožbeno sodišče predloga za delegacijo ni obravnavalo.