Jedro

Kot izhaja iz primerjave tlorisnih dimenzij že obstoječega objekta z dimenzijami predvidenega, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje in pred njim tudi upravnih organov obeh stopenj, da predlagana gradnja ni skladna z Odlokom o PUP, ki določa, da so nadomestne gradnje v tem območju možne v okviru obstoječih objektov in v istih gabaritih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.11.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 7.5.2003, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječe stanovanjske hiše in gradnjo nadomestne stanovanjske stavbe na parc. št.... k.o... v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožena stranka je pritrdila ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 - v nadaljevanju: ZGO-1), to je, da projekt ni izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V2 T. - T. cesta (Uradni list SRS, št. 6/88, 18/88; Uradni list RS, št. 40/92, 5/93, 11/95, 40/97, 52/97, 65/98, 60/99, 63/99, 60/01 in odl. US RS, št. 58/02 - v nadaljevanju: Odlok o PUP).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o PUP (Uradni list RS, št. 60/99) spreminja 44. člen Odloka o PUP tako, da območje morfološke enote 2 C/1, kjer leži navedena nepremičnina, opredeljuje kot urbanistično-arhitekturni spomenik, to je območje redko ohranjenega primera srednjeveškega urbanizma, zato je poleg določil Odloka o razglasitvi Krakove in Eipprove ulice za kulturni in zgodovinski spomenik (Uradni list SRS, št. 42/86) potrebno upoštevati to, da so prepovedane novogradnje, nadzidave in prizidave objektov. Dopustna so vzdrževalna dela, sanacije objektov ter nadomestne gradnje v okviru obstoječih objektov in v istih gabaritih. Zatrjevanje tožnika, da so dopustni minimalni odmiki v horizontalnih in vertikalnih gabaritih, nima zakonske podlage v veljavnem Odloku o PUP. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati soglasje k nameravani gradnji Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (v nadaljevanju: LRZVNKD). Kakor izhaja iz lokacijske informacije, je potrebno k lokacijski dokumentaciji priložiti idejni načrt, ki mora biti potrjen s strani LRZVNKD. Kakor izhaja iz soglasja LRZVNKD z dne 31.3.1999, je bilo podano soglasje na idejni predlog, pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja pa je tožnik dolžan izvedbene projekte predložiti LRZVNKD na vpogled in potrditev. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili ti projekti dani na potrditev. Do spremembe Odloka o PUP so za navedeno območje veljale omejitve, navedene v Odloku o razglasitvi Krakove in Eipprove ulice za kulturni spomenik, od uveljavitve sprememb Odloka o PUP pa veljajo poleg navedenih omejitev tudi omejitve iz spremenjenega Odloka o PUP. Zato so tožnikovi ugovori glede različnih meril za odločanje upravnih organov v primeru sosede P.P., in s tem povezano kršitvijo tožnikovih ustavnih pravic, neutemeljeni.

Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so pred uveljavitvijo Odloka o spremembah in dopolnitvah PUP (Uradni list RS, št. 60/99) za to območje veljale omejitve, navedene v Odloku o razglasitvi Krakove in Eipprove ulice za kulturni spomenik (Uradni list SRS, št. 42/86). Na podlagi tega odloka so bila takrat dopustna vzdrževalna dela, sanacije objektov ter nadomestne gradnje v okviru minimalnih odmikov v horizontalnih in vertikalnih gabaritih. Odlok o spremembah in dopolnitvah PUP iz leta 1999 pa sedaj uvaja strožje omejitve, po katerih so vzdrževalna dela, sanacije in nadomestne gradnje dopuščene v okviru obstoječih objektov in v istih gabaritih. Vendar pa obstaja interni dogovor o toleriranju minimalnih odstopanj, s čimer je bil seznanjen tako na LRZVNKD, kakor tudi na MOL ter na upravni enoti. Meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja in da je projekt izdelan v skladu s takrat veljavnim izvedbenim prostorskim aktom. Na LRZVNKD, na MOL in na upravni enoti se je poleg veljavne zakonodaje upoštevala praksa in interni dogovor o toleriranju minimalnih odstopanj od obstoječih gabaritov. Da sta se takšen dogovor in praksa res uporabljala, pa dokazujeta izdani gradbeni dovoljenji sosedoma P.P. in R.R., saj sta bili izdani na podlagi internega dogovora o toleriranju minimalnih odstopanj od prvotnih gabaritov. Takšen dogovor pa pri njemu ni bil uporabljen. Ravnanje upravne enote, ki samovoljno odloča, pri katerih osebah se bosta dogovor in praksa upoštevala, in pri katerih ne, je pravno nevzdržno in nedopustno, saj resno posega in krši njegovo ustavno zagotovljeno pravico enakosti pred zakonom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu P.P. v odgovoru na pritožbo predlaga, da se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne, saj nameravana gradnja ni v skladu z Odlokom o PUP.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah 66. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da mora biti projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom.

Tožnik je zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječe stanovanjske hiše in gradnjo nadomestne stanovanjske stavbe na parc. št... v območju, ki se ureja z Odlokom o PUP, po katerem leži navedena nepremičnina v območju urejanja VS 2/1 K., v morfološki enoti 2 C/1. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje pa je po določbi 2. odstavka 44. člena Odloka o PUP v navedenem območju urejanja prepovedana novogradnja, nadzidava in prizidava objektov. Dopustna so vzdrževalna dela, sanacije objektov ter nadomestne gradnje v okviru obstoječih objektov in v istih gabaritih. Prvostopni upravni organ je na podlagi dokumentacije, ki jo je zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil tožnik ugotovil, da je obstoječi stanovanjski objekt tlorisnih dimenzij 6,20m x 13,64m, pritličen z mansardo, višine kapi 3,10m, višine slemena pa 7,00m. Na severni strani je pomožni objekt v izmerah 7,09m x 3,99m. Predlagani objekt pa bi bil dimenzij 23,10m x 6,00m plus 2,40m x 3,00m, višina kapi 3,20m in višina slemena 7,40m. Kot izhaja iz primerjave tlorisnih dimenzij že obstoječega objekta z dimenzijami predvidenega, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje in pred njim tudi upravnih organov obeh stopenj, da predlagana gradnja ni skladna z zgoraj navedeno odločbo Odloka o PUP, ki določa, da so nadomestne gradnje v tem območju možne v okviru obstoječih objektov in v istih gabaritih.

Za ta upravni spor ni pravno upošteven ugovor, da naj bi na upravni enoti, MOL in LRZVNKD za navedeno območje obstojal interni dogovor o toleriranju minimalnih odstopanj od obstoječih gabaritov, kar naj bi se upoštevalo pri izdaji gradbenih dovoljenj za sosednja objekta. Kot je v izpodbijanem upravnem aktu pravilno navedla že tožena stranka, ugovori, ki se nanašajo na gradnjo sosednjih objektov ne morejo biti stvar tega postopka ter da je morebitna gradnja, ki je v nasprotju s predpisanimi pogoji, v pristojnosti inšpekcijskih organov. Ker v obravnavanem primeru ni izpolnjen bistveni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, to je, da nameravana gradnja ni skladna z določbami Odloka o PUP, je odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pravilna. Ker je bila odločitev pravilna, tožniku ni bila kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Tožnik s pritožbo v upravnem sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1.odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).