Jedro

Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo o šestih kaznivih dejanjih ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, čeprav je bil obtožni predlog zoper obdolženko vložen zaradi osmih kaznivih dejanj ponarejanja listin po navedeni določbi kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek, da je obdolženka spremenila cenitveni poročili z dne 15. 11. 2010, saj ji tosmernih izvršitvenih ravnanj v smislu kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni bilo mogoče očitati. Pritožniki takšno odločitev utemeljeno grajajo, saj mora sodišče o predmetu obtožbe odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo.

Izrek

Pritožbama državne tožilke in zagovornikov obdolžene A. A. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve šestih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, nato pa ji po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - zagovorniki obdolženke zaradi pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, s predlogom, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe ter ji povrne stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženke in pritrdili očitku o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v preostalem pa so pritožbenim navedbam nasprotovali in predlagali, da višje sodišče obdolženko oprosti vseh obtožb. 4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da vsi pritožniki, torej tako državna tožilka, kot tudi zagovorniki obdolženke, utemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe.

6. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo o šestih kaznivih dejanjih ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, čeprav je bil obtožni predlog zoper obdolženko vložen zaradi osmih kaznivih dejanj ponarejanja listin po navedeni določbi kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek, da je obdolženka spremenila cenitveni poročili z dne 15. 11. 2010, saj ji tosmernih izvršitvenih ravnanj v smislu kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni bilo mogoče očitati. Pritožniki takšno odločitev utemeljeno grajajo, saj mora sodišče o predmetu obtožbe odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Drugi odstavek 356. člena ZKP zahteva, da se v primeru, ko obtožba obsega več kaznivih dejanj, v sodbi izreče, ali se obtožba zavrne in glede katerih dejanj, ali se obtoženec oprosti obtožbe in glede katerih dejanj, oziroma ali se spozna za krivega in za katera dejanja. Za meritorno odločitev o obtožbi torej ne zadošča, da sodišče zgolj izpusti nedokazane očitke storitve posameznih kaznivih dejanj iz konkretnega dela opisa dejanja, temveč mora o celotnem obtožnem predlogu odločiti v izreku sodbe. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, so pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbama državne tožilke in zagovornikov obdolženke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Upoštevaje prvi odstavek 392. člena ZKP je ugotovljena kršitev narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti, saj v izreku sodbe o delu obtožbe sploh ni bilo odločeno. V posledici sprejete odločitve se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je odločanje o njih v tej fazi postopka postalo brezpredmetno.

8. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje razpisati novo glavno obravnavo in na njej ponovno izvesti že izvedene dokaze, nato pa ob vnovični dokazni oceni kritično pretehtati argumente obeh strank postopka, kot sta jih (med drugim) izpostavili tudi v pritožbenem postopku, ter znova presoditi, ali je obdolženki storitev očitanih osmih kaznivih dejanj ponarejanja listin dokazana. V izreku sodbe bo moralo odločiti o celotni obtožbi in svojo odločitev v razlogih sodbe tudi določno in prepričljivo obrazložiti.