Jedro

Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (neobrazloženi omejitvi gibanja brez pravne podlage, neupravičenem zasegu osebnih predmetov, pretepanju in grožnjah). O teh pravno pomembnih okoliščinah je dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-2687/2023/14 (1222-19) z dne 9. 11. 2023, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-2687/2023/14 (1222-19) z dne 9. 11. 2023 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 12. 6. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 18. 5. 2023 svojo istovetnost izkazal z veljavnim potnim listom. Ob zajetju tožnikovih prstnih odtisov je tožena stranka iz centralne evidence Eurodac pridobila podatek, da ga je 19. 5. 2023 vanjo kot prosilca vnesla Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 29. 5. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 12. 6. 2023 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 14. 6. 2023 opravila osebni razgovor. V nadaljevanju obrazložitve je v dokazni oceni zavrnila vse njegove izjave, s katerimi je utemeljeval razloge, zakaj se ga ne sme vrniti na Hrvaško.

4.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka pred odločitvijo proučila predložene "Informacije o stanju na Hrvaškem" in ugotovila, da se v veliki večini nanašajo na ravnanja z nezakonitimi prebežniki, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poudarila je, da bo tožnik obravnavan drugače, saj bo navedeni državi bo predan v okviru postopka mednarodne zaščite. Seznanila se je z nekaterimi sodbami tujih nacionalnih sodišč; zanje je ugotovila, da se nanašajo na posamezne primere, ki so različni od tožnikovega, zato za odločitev v tej zadevi niso relevantne.

5.Upoštevaje sodbo tega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 je tožena stranka kot bistveno pri ugotavljanju ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti izpostavila ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Menila je, da so se tožnikove slabe izkušnje s hrvaško policijo nanašale na čas, ko ga je policija obravnavala kot tujca, ki je nezakonito prišel v Republiko Hrvaško. Ob predaji ga bodo sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa ga bodo nastanile v azilni dom. Na Hrvaškem bo imel možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

Bistvene navedbe v tožbi

6.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Predlaga tudi, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

7.Tožnik navaja, da je iz izvorne države (v nadaljevanju Turčija) odšel, ker so ga tam zaradi kurdske narodnosti in šiitske vere večkrat močno pretepli. Po enem od pretepov je bil celo nekaj dni v komi. To mu je pustilo hude psihične posledice, fizičnega nasilja se zelo boji. Zato ima v zvezi z vrnitvijo na Hrvaško zadržke. Tam so ga varnostniki večkrat pretepli, grozili so mu, da ga bodo vrnili v Turčijo. Do njega so bili agresivni in so nanj kričali. Vse to ga je močno prestrašilo. Ko je prišel na Hrvaško, so ga za 42 dni zaprli v kamp, mu odvzeli telefon, denarnico in obleko. Dali so mu dva kosa pižame, ki ju je nosil vseh 42 dni. Sprva je bil en teden sam zaprt v sobi z umivalnikom in straniščem. V isti sobi je jedel, spal, se umival in opravljal potrebo. Z drugimi besedami, teden dni je bil zaprt v samici, kar ni običajno niti v zaporih, razen v najhujših primerih zaradi ogrožanja življenja in varnosti. Na Hrvaškem je bil brez razloga obravnavan kot najhujši kriminalec. Teden kasneje so ga prestavili v sobo, kjer je bil s 33 ljudmi zaprt več kot en mesec, ven so šli le za eno uro na dan. Kot prosilec za priznanje mednarodne zaščite je bil več kot mesec dni podvržen strogemu zaporniškemu režimu.

8.V teh 42-ih dneh so mu hrvaški organi brez razloga in pravne podlage nesorazmerno omejili gibanje ter mu odvzeli osebno svobodo. Nihče mu ni povedal niti zakaj so ga zaprli niti koliko časa bo zaprt, v zvezi s tem ni prejel nobene odločbe. S tem sta mu bili kršeni pravica do pravnega sredstva in pravica do sodnega varstva. Tožnik meni, da opisano arbitrarno ravnanje hrvaških organov ni bilo nujno, razumno in sorazmerno. Grobo je poseglo v njegovo pravico do osebne svobode, izvedeno pa je bilo na nečloveški in ponižujoč način. Obleka in denarnica sta mu bila protipravno odvzeta. Gre za njegove osebne predmete, in ne za sredstva, primerna za napad, samopoškodovanje ali beg. Opozarja tudi, da pravica policije do uporabe prisilnih sredstev ne pomeni pravice do pretepanja prosilcev.

9.Večino časa, ko mu je bila odvzeta prostost, je imel status prosilca (za mednarodno zaščito na Hrvaškem je zaprosil 19. 5. 2022), zato je sklicevanje tožene stranke na sodbo tega sodišča I U 906/2022-15 brezpredmetno. Hrvaška policija ga je izpustila šele mesec dni kasneje (19. 6. 2022), ko je smel oditi v Azilni dom Porin. Dobil je izkaznico in si našel delo. Z delom je pričel zelo zgodaj in v službo odhajal lačen, saj v hrvaškem azilnem domu niso prisluhnili njegovi prošnji, da bi zajtrkoval pred drugimi.

10.Tožnik meni, da opisano ravnanje hrvaških organov izkazuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, zaradi katerih v t.i. dublinskem postopku ne bi smel biti vrnjen tja nazaj. Pripravljenost te države, da ga sprejme, mu ne zagotavlja dejanskega dostopa do azila v smislu, da bodo hrvaški organi odločili o njegovi morebitni prošnji. Te države ni zapustil, ker ne bi želel počakati na odločitev, temveč zato, ker pristojni organ o njegovi prošnji ni odločil. Ker naj bi "postopek potekel", so ga iz Azilnega doma Porin preprosto vrgli na cesto. Meni, da bi tožena stranka morala upoštevati relevantna opozorila mednarodnih organizacij in poročevalcev glede resnih sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem, ki bi jih tožena stranka morala upoštevati, vendar tega ni storila.

Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo

11.Tožena stranka se sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu in dodatno navaja naslednje. Izkušnje z nasiljem, ki jih je tožnik imel v Turčiji niso povezane z dublinskim postopkom. Po predaji bo lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, o prošnji bo vsebinsko odločeno, v Republiki Hrvaški bo imel pravice prosilca za mednarodno zaščito. Vztraja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, in da tam s tožnikom niso ravnali nečloveško ali ponižujoče. Tožnik ni izkazal, da bi ga varnostniki ali policisti v Republiki Hrvaški dejansko pretepli, da pa je tam zaradi službe ostajal brez zajtrkov, ni mogoče pripisati ravnanju tožene stranke, temveč subjektivnim okoliščinam na njegovi strani. Glede na to, da je povedal, da je bil tudi v zaprtem kampu prisoten tolmač, tožena stranka dvomi, da se tožnik ni pozanimal o tem o tem zakaj in koliko časa bo zaprt. Dvomi tudi v pravilnost navedenih časovnih opredelitev. Tožnik je namreč dejal, da je po 42-ih dneh v zaprtem kampu odšel v azilni dom in si našel delo v avtopralnici. To glede na takrat veljavno hrvaško azilno zakonodajo ni bilo mogoče, saj je moralo od vložitve prošnje do pričetka opravljanja dela preteči najmanj devet mesecev. Poudarja še, da je od Republike Hrvaške pridobila zagotovilo, da bo tožnik sprejet v sprejemni center v skladu z Evropskim standardom za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Presoja sodišča

12.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

K I. točki izreka

13.Tožba je utemeljena.

14.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe.

15.Ni sporno, da je tožnik dne 19. 5. 2022 za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Hrvaški, zatem pa 18. 5. 2023 tudi v Republiki Sloveniji. Dne 12. 6. 2023 je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

16.Sporno je, ali so v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti).

17.Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

18.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

19.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

20.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Menila je, da tožnikov ugovor, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker ga hrvaški policisti in varnostniki niso primerno obravnavali, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo tam ob vrniti z njim ponižujoče ali nečloveško ravnali. Tožnik bo namreč v Republiko Hrvaško vrnjen v okviru postopka za mednarodno zaščito in ne v policijskem postopku.

21.Opredelila se je do tožnikovih izjav na osebnem razgovoru, vendar sodišča s posplošeno in pomanjkljivo dokazno oceno v tem delu ni prepričala. Glede izjave, da so ga v hrvaškem zaprtem kampu zadrževali 42 dni, je tožena stranka menila, da ga je hrvaška policija obravnavala kot tujca, ki je v državo vstopil nezakonito. Splošno je pojasnila, da je policija dolžna nadzorovati osebe, ki se nezakonito gibljejo v državi. Kadar je število teh ljudi zelo veliko, se mora policija poslužiti tudi nekaterih drugih, manj prijetnih ukrepov. Pri tem se je oprla na 7. alinejo drugega odstavka 54. člen hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti (v nadaljevanju hrvaški zakon), ki določa kdaj se lahko omeji prostost vlagatelja namere. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v skladu s 7. alinejo to dovoljeno v primeru zavajanja postopka prisilne odstranitve, če je na podlagi objektivnih okoliščin, ob upoštevanju, da je prosilec že imel možnost začeti postopek za priznanje mednarodne zaščite, upravičeno domnevati, da želi s prošnjo za mednarodno zaščito zavlačevati ali oteževati izvršitev odločbe o izgonu ali vrnitve. Razen, da je tožena stranka povzela besedilo navedenega člena hrvaškega zakona, v obrazložitvi ni ugotovila, da bi bila v konkretnem primeru podana katera od okoliščin, ki bi v skladu z določbo 7. alineje drugega odstavka 54. člena hrvaškega zakona, utemeljevala tožnikovo omejitev gibanja v Republiki Hrvaški potem, ko je ta 19. 5. 2022 tam zaprosil za mednarodno zaščito.

22.Tožena stranka tudi ni obrazloženo in konkretno nasprotovala tožnikovi trditvi, da je v Republiki Hrvaški za mednarodno zaščito zaprosil 19. 5. 2022, hrvaški pristojni organi pa so ga v zaprtem kampu zadrževali kar do 19. 6. 2022, brez da bi ga seznanili z razlogi za omejitev gibanja. Tožnik neprerekano navaja, da je bil v tem času en teden celo v samici, vendar mu Republika Hrvaška zaradi omejitve gibanja ni izdala nobene odločbe, zoper katero bi tožnik lahko uveljavljal pravno sredstvo.

23.Tožena stranka prav tako ni konkretno nasprotovala tožnikovi trditvi, da so ga varnostniki pretepli, policisti pa mu zasegli denarnico in obleke. V zvezi s tem se je posplošeno oprla na določbe Pravilnika bivanja v sprejemnem centu za tujce Republike Hrvaške (v nadaljevanju Pravilnik RH), ki določa pravila bivanja v sprejemnem centru, konkretno na 7. člen tega pravilnika. V skladu s to določbo so policisti pred namestitvijo v center dolžni pregledati državljana tretje države in predmete, ki jih ima pri sebi, z namenom, da najdejo in zasežejo sredstva, primerna za napad, samopoškodovanje ali beg. Takšna sredstva, denar in druge stvari (mobilne telefone, fotoaparate ipd.) mora državljan tretje države iz varnostnih razlogov izročiti policistu. Menila je, da je povsem razumljivo, da so bili tožniku predmeti ob prihodu v zaprti kamp odvzeti in kasneje tudi vrnjeni. Po presoji sodišča so iz obrazložitve izostali razlogi zakaj sta tožnikova denarnica in obleka primerna za napad, beg ali samopoškodovanje oziroma zakaj je bilo te predmete tožniku treba odvzeti iz varnostnih razlogov. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do njegove trditve, da je bil v času 42-ih dni oblečen v isto oblačilo - v dva kosa pižame, ki ju je dobil ob namestitvi v zaprti kamp.

24.Tožnik je povedal, da so ga hrvaški varnostniki brez razloga dvakrat pretepli. Ni razumel, zakaj tako ravnajo z njim, saj je miren človek, ki upošteva pravila. Poleg tega so mu hrvaški varnostni organi grozili, da ga bodo vrnili v Turčijo, česar se je zaradi preteklega fizičnega nasilja v izvorni državi, zelo ustrašil. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka glede teh tožnikovih izjav posplošeno sklicevala na 28. člen Pravilnika RH, ki določa, da smejo policisti zaradi varovanja življenja ljudi, premagovanja odpora, preprečitve bega, preprečitve napadov in odprave nevarnosti, ob upoštevanju načela sorazmernosti in postopnosti do državljanov tretjih držav, uporabiti prisilna sredstva. Do tožnikovih navedb glede nasilja in groženj se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelila, niti ni ugotavljala v kateri fazi postopka naj bi do nasilja in groženj prišlo. Tožnik je na osebnem razgovoru in tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo potrdil, da so ga pretepli v azilnem domu po tem, ko je že zaprosil za mednarodno zaščito, torej takrat, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito.

25.Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da odločitve o prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ni dočakal, saj je bil s strani hrvaških pristojnih oseb dne 11. 5. 2023 seznanjen, da je njegov postopek potekel in da mora iz azilnega doma. V zvezi s tem od Republike Hrvaške ni prejel nobenega uradnega pojasnila. Ker ni imel kam iti, se je napotil proti Sloveniji. Tožena stranka se do opisanega ravnanja hrvaških organov v izpodbijanem sklepu ni opredelila. Po presoji sodišča bi to morala storiti, saj je to za odločitev v tej zadevi pravno pomembno. Če bi se to ugotovilo kot resnično, bi lahko kazalo na sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.

26.Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (neobrazloženi omejitvi gibanja brez pravne podlage, neupravičenem zasegu osebnih predmetov, pretepanju in grožnjah). O teh pravno pomembnih okoliščinah je dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

27.Izpodbijani sklep je brez razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Ni mogoče upoštevati dodatnih pojasnil tožene stranke v zvezi s tožnikovimi dejanskimi izjavami na osebnem razgovoru. V obravnavani zadevi je predmet spora le zakonitost izpodbijanega sklepa, pomanjkljivosti njegove obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

28.Glede na ugotovljeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

29.V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do tožnikovih izjav v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi in jih dokazno oceniti, enako pa bo morala postopati tudi z drugimi dokazi v zadevi. Šele nato bo lahko ob upoštevanju načela proste presoje dokazov ugotovila, ali so v Republiki Hrvaški podane zatrjevane sistemske pomanjkljivosti. V takem primeru toženi stranki ne bo mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

30.Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

K II. točki izreka

31.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

32.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

33.Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da bi bil s takojšnjo predajo Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smisli 3. člena EKČP. Če se v času odločanja o tožbi ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi mogel več izkazati pravnega interesa v tej zadevi. S takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa bi mu nastala težko popravljiva škoda.

34.V obravnavani zadevi izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu predaje tožnika Republiki Hrvaški, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

35.Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker tožena stranka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.

36.Glede na navedeno, ko je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

3Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

4V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

5C-411/10 (88. točka).

6Prav tam, 94. točka.

7Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

8Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti, Narodne novine 70/15, 127/17, 33/23

9Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek.

10Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.

11Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.