Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da v konkretnem socialnem sporu ni mogoče oceniti vrednosti spornega predmeta. V tretjem odstavku 25. člena ZOdvT je določeno, da se v primeru, če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, vrednost predmeta določi po višini dajatve. Ker je v postavljenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini že v tožbi postavljen zahtevek tudi na plačilo stroškov zdravljenja v tujini, je v konkretni zadevi mogoče oceniti vrednost predmeta oziroma denarne dajatve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v IV. točki izreka glede priznanja stroškov postopka in zvišalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki spremeni tako, da se datum 30. 4. 2013 nadomesti z datumom 22. 8. 2013 in znesek 621,71 EUR z zneskom 1.143,75 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 141,17 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 17. 7. 2013 in št. ... z dne 11. 6. 2013 (I. točka izreka) in z II. točko izreka tožniku priznalo pravico do zdravljenja v tujini in naložilo tožencu, da mu je dolžan v roku 15 dni povrniti stroške zdravljenja v višini 13.992,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (III. točka izreka). S IV. točko izreka pa je tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 621,71 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka 15 dni za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in toženec in sicer tožnik zoper IV. točko izreka glede stroškov postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa zoper II. točko izreka glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti zaradi napačne uporabe materialnega prava.

3. Tožnik meni, da sodišče ni pravilno uporabilo določila Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) in sicer ni pravilno uporabilo drugi odstavek 25. člena, ker bi moralo uporabiti tretji odstavek citirane določbe, ki izrecno določa, da če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, se vrednost predmeta določi po višini dajatve. V predmetni zadevi je ob postavljenem zahtevku na priznanje pravice do zdravljenja v tujini že v tožbi postavljen zahtevek tudi na plačilo stroškov zdravljenja. Tako gre pri zahtevku tožnika za ocenjeno denarno dajatev, zaradi česar je potrebno uporabiti določilo tretjega odstavka 25. člena ZOdvT. Priglaša stroške postopka v višini 1.143,75 EUR in na podlagi zahtevka v takšni višini pritožbene stroške v višini 141,17 EUR.

4. Toženec v pritožbi navaja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2015 opozoril, da nasprotuje teku zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožnik terja od 29. 4. 2013. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno citiralo določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2002 s spremembami, v nadaljevanju OZ), vendar je to določbo napačno interpretiralo in tožniku priznalo zamudne obresti od dneva plačila računov, namesto od dneva vložitve tožbe dalje. Konkretno namreč rok za izpolnitev obveznosti med pravdnima strankama ni bil določen, zato je v tem primeru potrebna uporaba drugega odstavka 299. člena OZ, da se pri začetku teka zamudnih obresti upošteva datum podaje zahteve za izpolnitev. Drži, da je tožnik poravnal vtoževani znesek že 29. 4. 2013, vendar je s plačilom računov terjatev zgolj zapadla. Zapadlost terjatve pa še ne pomeni zamude dolžnika. Dolžnik pride v zamudo šele, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok za izplačilo tega zneska v tej zadevi zakonsko ni bil določen, ravno tako ne, kakorkoli drugače dogovorjen med strankama. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval izpolnitev obveznosti od toženca z vložitvijo tožbe, zato bi moralo sodišče šele od takrat dalje priznati zakonske zamudne obresti, saj je bil namen vložitve tožbe v dosegu plačila obveznosti oziroma v izpolnitvi obveznosti. Ker je tožnik tožbo vložil dne 23. 8. 2013, bi moralo sodišče ob uporabi določbe 299. člena OZ tožencu od tega dne dalje priznati zamudne obresti. Sodišče je povsem napačno zakonske zamudne obresti priznalo že od dneva plačila oziroma naslednjega dne dalje, to je od 30. 4. 2013 dalje.

5. V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje pritožbi tožnika o nepravilni uporabi materialnega prava pri odmeri stroškov postopka. Hkrati navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi v delu, v katerem je dosodilo povračilo stroškov po 154. členu ZPP. Tožnik je namreč zahteval povračilo zneska 15.546,80 EUR, sodišče pa mu je priznalo le 90 % vtoževanega zneska v višini 13.992,12 EUR, kar bi sodišče moralo nadalje upoštevati tudi pri odmeri stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tožnika upošteva določbo 154. člena ZPP in mu prizna le 90 % nastalih stroškov.

6. Pritožbi tožnika in toženca sta utemeljeni.

7. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

8. K pritožbi tožnika: V 25. členu ZOdvT je določeno, da se v postopku v socialnih in upravnih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se začne postopek, če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek). Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR (drugi odstavek). Posebej pa je določeno v tretjem odstavku citirane določbe, da če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, se vrednost predmeta določi po višini dajatve.

9. Pritožba ima prav, da je v postavljenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini že v tožbi postavljen zahtevek tudi na plačilo stroškov zdravljenja v tujini. Tako je v konkretni zadevi mogoče oceniti vrednost predmeta oziroma denarne dajatve.

10. Glede na vrednost dajatve tako znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 477,10 EUR, za zastopanje na naroku po tar. št. 3102 440,40 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR ter 22 % DDV 206,25 EUR, kar skupaj znaša 1.143,75 EUR.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka glede stroškov postopka spremenilo tako, da je znesek 621,71 EUR, to je znesek prvotno priznanih stroškov postopka, nadomestilo z zneskom 1.143,75 EUR.

12. Ker pa je tožnik s pritožbo uspel, je sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP priznalo stroške pritožbe in sicer v skupnem znesku 141,17 EUR in jih naložilo v plačilo tožencu. Od zneska 141,17 EUR znašajo stroški pritožbe po tar. št. 3210 89,60 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 17,92 EUR in 22 % DDV 23,65 EUR.

13. K pritožbi toženca: Utemeljena pa je tudi pritožba toženca glede pričetka teka zamudnih obresti. V 299. členu OZ je določeno, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek). V drugem odstavku citirane določbe pa je določeno, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 14. V obravnavanem primeru rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, zaradi česar je potrebno upoštevati, da se pri začetku teka zamudnih obresti upošteva datum podaje zahteve za izpolnitev. Ta je bila podana z vložitvijo tožbe 22. 8. 2013. Namen vložitve tožbe je bil namreč v izpolnitvi obveznosti oziroma plačilu terjatve.

15. Tožena stranka je tako prišla v zamudo z izplačilom šele z začetkom postopka, katerega namen je bil doseči izpolnitev obveznosti. Če toženec ni obveščen o tem, da je dolžan nekaj plačati, ne more priti v zamudo prej, preden tega obvestila oziroma zahtevka za plačilo ne dobi. Zapadlost terjatve namreč pomeni šele upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in ne zamude. Zato sodišče prve stopnje, ker rok za plačilo vtoževanega zneska ni bil določen, ni imelo podlage za priznanje zamudnih obresti prvi naslednji dan, potem, ko je tožnik plačal račun za zdravljenje v tujini oziroma prvi naslednji dan po zapadlosti terjatve.

16. Glede na to, da je bila tožba vložena 22. 8. 2013, je toženec dolžan tožniku zamudne obresti od glavnice plačati od 22. 8. 2013 dalje tako, kot predlaga pritožba.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v II. točki izreka datum 30. 4. 2013 nadomestilo z datumom 22. 8. 2013, skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP.