Jedro

Na podlagi 7. člena najemne pogodbe ima predlagateljica pravico do uporabe stanovanja. Ker se je predlagateljica izselila iz stanovanja zaradi nasilja nasprotnega udeleženca in zato ne more uporabljati neprofitnega stanovanja, okoliščine, da si je najela drugo stanovanje, da je trdila, da ji ne gre za stanovanje, marveč za pravico, niso odločilne. Odločilno je nasilje nasprotnega udeleženca, zaradi katerega predlagateljica ne more izvrševati pravic, ki ji pripadajo.

Poseben predlog za izdajo začasne odredbe v postopkih iz ZPND zato ni potreben. Nobenega dvoma pa ni, da ni dovoljen predlog za začasno odredbo nasprotnega udeleženca, v katerem predlagal odlog izvršbe, zaradi izrečenega ukrepa v sklepu, ki je bil izdan na podlagi 22d. člena ZPND.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju N 156/2016 z dne 18. 1. 2017 se ugodi in se sklep v I. točki spremeni tako, da se glasi: „Ugovoru predlagateljice se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Kranju N 156/2016 z dne 14. 12. 2016 v I. in. II. tč. razveljavi ter se predlog za izdajo začasne odredbe nasprotnega udeleženca tudi v preostalem delu zavrže.“

II. Pritožbi predlagateljice zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju N 156/2016 z dne 30. 1. 2017 se delno ugodi in se sklep v I. tč. spremeni tako, da se glasi: „Ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep N 156/2016 z dne 22. 8. 2016 se zavrne in se potrdi ta sklep .“ V preostalem delu se pritožba predlagateljice zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (tč. III) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba nasprotnega udeleženca zoper zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju N 156/2016 z dne 30. 1. 2017 se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (tč. II) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je vložila predlog, v katerem navaja, da sta udeleženca razvezana zakonca, ki sta živela v neprofitnem stanovanju tudi po razvezi zakonske zveze. Zaradi psihičnega in fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca je predlagateljica v predlogu predlagala, da se ji prepusti v izključno uporabo stanovanje za obdobje šestih mesecev od izdaje sklepa, da se nasprotnemu udeležencu prepove vstopiti, približevati in zadrževati se v bližini stanovanja in predlagateljice na razdalji manjši od 200 metrov ter da se nasprotnemu udeležencu prepove kakršen koli način stikov s predlagateljico. Predlagateljica je zatrjevala, da nasprotni udeleženec že dalj časa nad njo izvaja psihično in fizično nasilje, kar ji povzroča strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in duševno stisko. Psihično nasilje se kaže v obliki žaljenja predlagateljice, v zadnjem obdobju pa nasprotni udeleženec izvaja tudi fizično nasilje. Dne 15. 5. 2016 ob 4.00 je nasprotni udeleženec v spremstvu svoje nove partnerke prišel v stanovanje, kjer sta predlagateljico nadlegovala tako psihično, kot tudi fizično in zahtevala, da se izseli iz stanovanja. Predlagateljica se je zato iz stanovanja izselila.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom N 156/2016 z dne 22. 8. 2016 nasprotnemu udeležencu naložilo, da je dolžan za obdobje šestih mesecev od vročitve sklepa prepustiti predlagateljici v izključno uporabo stanovanje, hkrati pa mu je tudi prepovedalo vstopiti v stanovanje, se stanovanju približevati na razdaljo manjšo od 200 metrov oziroma se približevati predlagateljici na enaki razdalji ter z njo navezovati stike. Predlagatelj je sklep prejel 27. 8. 2016, zoper katerega je vložil ugovor.

3. Nasprotni udeleženec je 13. 12. 2016 pri sodišču prve stopnje vložil predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je navedel, da je predlagateljica pri Okrajnem sodišču v Kranju vložila predlog za izvršbo, s katerim je zahtevala, da se nasprotnega udeleženca izseli iz stanovanja in njej prepusti stanovanje v izključno rabo. Nasprotni udeleženec v predlogu pojasnjuje, da je stanovanje njegove partnerke premajhno za skupno bivanje, za najem stanovanja nima denarja, zato bo prisiljen spati na prostem, če bo izvršba realizirana. Ker je zima, mu lahko nastane nenadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 12. 2016 delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in delno zadržalo izvrševanje sklepa, ki ga je izdalo 22. 8. 2016 v I. točki izreka, kjer je odločeno, da se je nasprotni udeleženec dolžan izseliti iz stanovanja. Zoper ta sklep je predlagateljica vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom N 156/2016 z dne 18. 1. 2017 zavrnilo, ker je ugotovilo, da med udeležencema ni več stikov, zato ni več nasilja, predlagateljica si je uspela urediti ločeno življenje v drugem najemniškem stanovanju, zato ni več ogrožena ter zato zoper nasprotnega udeleženca niso več izpolnjeni pogoji za uveljavitev ukrepov iz 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini(1).

4. S sklepom z dne 30. 1. 2017 je sodišče prve stopnje ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 22. 8. 2016 delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da se obdobje trajanja ukrepov iz I. in II. točke izreka sklepa določi do 13. 12. 2016 (tč. I), v preostalem delu pa je ugovor zoper sklep zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep (tč. II). Odločilo je še, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (tč. III). Sodišče je ugotovilo, da je bil predlog predlagateljice za zaščito pred nasilnim ravnanjem nasprotnega udeleženca, zaradi katerih so mu bili izrečeni ukrepi iz 19. in 21. člena ZPND, utemeljen, saj ob izdaji sklepa z dne 22. 8. 2016 predlagateljica ni imela urejenega bivališča, zaradi nasilja nasprotnega udeleženca. Predlagateljica je morala iskati prenočišče pri prijateljih, spala je tudi na cesti, zavrnila pa je možnost selitve v varno hišo. Dne 14. 12. 2016 pa je sodišče ugotovilo, da predlagateljica ni več ogrožena zaradi nasilja nasprotnega udeleženca, da si je uredila bivanje v drugem najemniškem stanovanju, našla je zaposlitev in si uredila ločeno življenje, zato je sodišče prve stopnje trajanje ukrepov, ki so bili v sklepu z dne 22. 8. 2016 določeni do 26. 2. 2017, določilo do 13. 12. 2016. 5. Predlagateljica je zoper sklepa Okrožnega sodišča v Kranju N 156/2016 z dne 18. 1. 2017 in zoper sklep N 156/2016 z dne 30. 1. 2017 vložila pritožbi, v katerih navaja, da so nepravdni postopki po ZPND nujni in prednostni in v kolikor sodišče meni, da pogoji za izdajo ukrepa iz 21. člena ZPND niso več podani, sodišče izda končno odločbo, ni pa moč odločati v okviru predloga za začasno odredbo, kot to predlaga nasprotni udeleženec. Začasne odredbe ni mogoče izdati v postopku ZPND. Nasprotni udeleženec ni izkazal, katero konkretno in pravno upoštevano nasilje oziroma nastanek nenadomestljive škode mu grozi. Trditev, da nasprotni udeleženec nima drugega bivališča ni razlog, na podlagi katerega bi se lahko odložila izvršba, da se izseli iz stanovanja. Predlagateljica je vložila predlog 14. 7. 2016, vendar sodnega varstva še do danes ni dobila. Zaradi dolgotrajnosti postopka si je predlagateljica poiskala nadomestno bivališče. Iz odločb ne izhaja, da je sodišče upoštevalo test sorazmernosti. Sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča preizkus. V postopku po ZPND se smiselno uporabljajo določbe ZIZ, zato so postopki nujni in prednostni. V ugovoru mora nasprotni udeleženec navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Za kasnejše navedbe in dokaze velja prekluzija. Dejstva in dokaze, ki jih navaja v zvezi z začasno odredbo, bi moral nasprotni udeleženec navesti v ugovoru. Nasprotni udeleženec šele v vlogi z dne 15. 12. 2016 navaja, da si je predlagateljica uredila novo stanovanje. Te trditve so prepozne. Iz izpovedbe predlagateljice na naroku 27. 10. 2016 ne izhaja, da je predlagateljica izpovedala, da ji ne gre za stanovanje, saj je povedala, da se ji gre za stanovanje, predvsem pa za pravico. Z odločitvijo je sodišče priznalo, da je pravno varstvo predlagateljice brez dejanskih učinkov.

6. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je predlagateljica kot podlago za izdajo ukrepa iz 21. člena ZPND navedla zgolj en dogodek in to z dne 15. 5. 2016. S tem, ko je sodišče nasilno dejanje v izpodbijanem sklepu označilo tudi menjavo ključavnice, je odločilo mimo trditvene podlage udeležencev, zato je bilo nasprotnemu udeležencu onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Zamenjava ključavnice ni bila povezana z nasiljem, saj je bila ključavnica zamenjana potem, ko se je predlagateljica iz stanovanja izselila. Sodišče je izpovedbi socialne delavke A. A. dalo težo izvedenskega mnenja, čeprav iz njenega zaslišanja izhaja prav nasprotno, da nima potrebne strokovne izobrazbe. Poročilo CSD je bilo izdelano na podlagi izjav predlagateljice. A. A. ni želela odgovoriti na vprašanje, na čem temelji njena ocena ogroženosti predlagateljice. Sodišče v razlogih ne pojasni, zakaj so predlagateljico pretresla dva dogodka, v katerih pa ni bilo hujših posledic. Nasprotna udeleženka je prišla na razgovor na CSD z jasnim namenom in ciljem, da dobi stanovanje. Tudi sostanovalci so potrdili, da nasilja niso zaznali. Namen varstva iz 21. člena ZPND je, da si žrtev s skrbnim prizadevanjem najde drug primeren bivalni prostor, zato ni jasno, zakaj je ukrep po več kot treh mesecih še vedno nujen. Namen varstva iz ZPND ni trajno urejanje stanovanjskega vprašanja žrtve. Iz izjave predlagateljice tudi izhaja, da ji ne gre za stanovanje, ampak za pravico. Sodišče ni upoštevalo, da že ob izdaji ukrepa ni bilo dokazano, da obstaja razumna napoved nadaljnjega nasilja v prihodnosti, saj tri mesece stranki nista imeli nobenega spora. Izkazano je, da prepustitev stanovanja ni nujni ukrep. Predlagateljica živi v najemniškem stanovanju, je zaposlena, samostojna, v preteklosti ni imela problemov, ko je za dalj časa zapustila kraj bivanja, zato ukrep, kot ga je izreklo sodišče, ni utemeljen.

7. Predlagateljica je odgovorila na pritožbo nasprotnega udeleženca in predlagala njeno zavrnitev.

8. Pritožba predlagateljice zoper sklep z dne 18. 1. 2016 je utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 30. 1. 2016 je delno utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku(2)). Neutemeljeno udeleženca v pritožbah zatrjujeta, da sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Že ravnanje nasprotnega udeleženca v dogodku z dne 15. 5. 2016 potrjuje obstoj nasilja v družini iz ZPND, zato tudi niso odločilne pritožbene trditve nasprotnega udeleženca, da predlagateljica v trditveni podlagi ni določno opisala dogodkov z dne 24. 4. 2016 in 17. 5. 2016. Nenazadnje v postopku ni bilo sporno, da je nasprotni udeleženec 17. 5. 2016 zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, kar pomeni, da je na ta način preprečil vstop nasprotni udeleženki v stanovanje. Zmotne so tudi pritožbene navedbe predlagateljice, da sodišče ne bi smelo upoštevati trditev nasprotnega udeleženca, ki jih je dal po vloženem ugovoru, čeprav gre za dejstva, ki so nastala po vloženem ugovoru.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in dokumentacije ter neprerekanih trditev udeležencev izhaja, da je med udeležencema po razvezi zakonske zveze nastal spor, kateri udeleženec bo ostal v neprofitnem stanovanju (110. člen Stanovanjskega zakona(3) v zvezi s 160. členom SZ-1(4)). Dokazni standard v postopku po ZPND je nižji, kot v drugih (ne)pravdnih postopkih. Argumentacija sodišča prve stopnje glede dogodka z dne 15. 5. 2016 in drugih okoliščinah sobivanja udeležencev v stanovanju je prepričljiva, saj upošteva vse relevantne dokaze, ki so podrobno dokazno ocenjeni (neverodostojnost izpovedb nasprotnega udeleženca in njegove partnerke, verodostojnost izpovedbe predlagateljice, mnenje CSD, kakor tudi izpovedba socialne delavke A. A., ki jo pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje, šteje kot strokovno in nepristransko, neprepričljive izpovedbe sosedov ob upoštevanju preteklih dogodkov npr. nasilni vstop predlagatelja v stanovanje 24. 4. 2016 in dogodek z dne 15. 5. 2016). Tudi pritožbeno sodišče tem razlogom sledi. Nobenega dvoma ni, da je nasprotni udeleženec do predlagateljice dominantnejši, da je bila prisotnost predlagateljice v stanovanju zanj moteča, zato je 15. 5. 2016 z novo partnerko z nasilnimi dejanji od predlagateljice zahteval, da se izseli iz stanovanja. Predlagateljica je bila v tem dogodku ogrožena, zato se je tudi izselila iz stanovanja. Nobena ogroženost pa ni bila ugotovljena na strani nasprotnega udeleženca. Zamenjava ključavnice nekaj dni po tem dogodku le dodatno potrjuje nasilno in dominantno vedenje nasprotnega udeleženca(5). Predlagateljica se je torej izselila iz stanovanja zaradi nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca. Izselitev predlagateljice je bila neprostovoljna in še pred odločitvijo nepravdnega sodišča o predlogu nasprotnega udeleženca za ureditev najemnega razmerja(6). Ker je nasprotni udeleženec izvrševal nasilje nad predlagateljico, je sodišče prve stopnje pravilno izreklo nasprotnemu udeležencu ukrepe iz 19. in 21. člena ZPND. Izselitev nasprotnega udeleženca iz stanovanja je bil nujen ukrep za zaščito predlagateljice pred nasiljem nasprotnega udeleženca. Glede na ravnanja nasprotnega udeleženca in zaščito žrtve je tudi trajanje ukrepa, kot ga je določilo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 22. 8. 2016 primerno.

11. Na podlagi 7. člena najemne pogodbe ima predlagateljica pravico do uporabe stanovanja. Ker se je predlagateljica izselila iz stanovanja zaradi nasilja nasprotnega udeleženca in zato ne more uporabljati neprofitnega stanovanja, okoliščina, da si je najela drugo stanovanje, da je trdila, da ji ne gre za stanovanje, marveč za pravico, niso odločilne. Odločilno je nasilje nasprotnega udeleženca, zaradi katerega predlagateljica ne more izvrševati pravic, ki ji pripadajo. Gre torej za primer, ko je nasilje v družini, sredstvo za pridobitev nezakonite koristi na račun žrtve. Zato je v postopku po ZPND izpostavljena dolžnost pristojnih organov, da ne le zaščitijo žrtev glede na stopnjo ogroženosti, marveč tudi, da zagotovijo zaščito njenih koristi. Iz teh razlogov ni odločilno, da je v času odločanja sodišča prve stopnje o ugovoru nasprotnega udeleženca, predlagateljica sklenila najemno pogodbo za drugo stanovanje, da se je zaposlila, saj se tudi ob upoštevanju testa sorazmernosti izkaže, da je zaradi nasilnega ravnanja nasprotnega udeleženca treba zaradi zaščite in varstva pravic predlagateljice izreči ukrep, na podlagi katerega se mora nasprotni udeleženec izseliti iz stanovanja. Drugačen (blažji) ukrep bi namreč glede na opisana ravnanja nasprotnega udeleženca izničil potrebno zaščito predlagateljice pred nasiljem nasprotnega udeleženca, kakor tudi izvotlil pravice predlagateljice, da skupaj z nasprotnim udeležencem sobiva v stanovanju.

12. ZPND v 22d. členu določa poseben postopek, ko je podana verjetnost, da povzročitelj nasilja ogroža življenje ali resno ogroža zdravje žrtve. V takem primeru lahko sodišče izda obrazloženi sklep ne da bi poslalo predlog v odgovor povzročitelju nasilja. Zoper tak sklep je dovoljen ugovor. Tako je v konkretnem primeru postopalo sodišče prve stopnje. Vsebina in postopek tega ukrepa je podoben začasni odredbi iz Zakona o izvršbi in zavarovanju(7). Poseben predlog za izdajo začasne odredbe, zato v postopkih iz ZPND ni potreben. Nobenega dvoma pa ni, da ni dovoljen predlog za začasno odredbo nasprotnega udeleženca, v katerem predlaga odlog izvršbe, zaradi izrečenega ukrepa v sklepu, ki je bil izdan na podlagi 22d. člena ZPND. Ker je predlog za odlog izvršbe mogoče na podlagi 71. člena ZIZ predlagati le v izvršilnem postopku in ker je takšen predlog nasprotni udeleženec že vložil v izvršilnem postopku(8), je pritožbeno sodišče njegov predlog zavrglo.

13. Pritožba nasprotnega udeleženca ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožbi predlagateljice pa sta utemeljeni(9), zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sklepa spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča. 14. V postopku odločanja o ukrepih iz ZPND se uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku(10) (22a. člen ZPND). ZPND nima posebnih določb glede stroškov postopka, zato je treba uporabiti prvi odstavek 35. člena ZNP, ki določa, da v nepravdnem postopku vsak udeleženec krije svoje stroške. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPND.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Predlagateljica je državljanka Romunije, ki je članica EU.

Op. št. (5): Podrobneje glej sklep sodišča prve stopnje tč. 11 in 12. Op. št. (6): Predlagatelj v pritožbi ne zatrjuje, da je bilo o njegovem predlogu že odločeno v nepravdnem postopku.

Op. št. (7): V nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (8): Glej navedbe nasprotnega udeleženca v predlogu za izdajo začasne odredbe na strani 105 sodnega spisa.

Op. št. (9): Razen pritožbe v delu, s katero predlagateljica izpodbija odločitev o stroških postopka.

Op. št. (10): V nadaljevanju ZNP.