Jedro

Tožnik niti ne prereka ugotovitve, da vrednost njegovega deleža na hiši presega znesek 13.771,20 EUR (60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki znaša 229,52 EUR), ampak samo pavšalno zatrjuje, da je ta vrednost previsoko ocenjena. Glede na povedano ne izpolnjuje subjektivnih pogojev za dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 749/2011 z dne 26. 4. 2011 je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A. (tožnika v tem sporu) z dne 8. 4. 2011 za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja vse podatke, ki se nanašajo na zbiranje listin v zvezi s premoženjskim in socialnim stanjem tožnika kot ga določa drugi odstavek 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP). Po Zakonu o socialnem varstvu povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek) ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki od 1. julija 2010 dalje znaša 229,52 EUR. Da je prosilec upravičen do bpp, njegov dohodek torej ne sme presegati 459,04 EUR. Prosilec živi v gospodinjstvu sam, je brezposeln in prejema denarno nadomestilo. Pred vložitvijo prošnje je v času treh mesecev prejel znesek 957,39 EUR (319,13 EUR mesečno). V enakem obdobju je prejel 408,05 EUR iz naslova poplačila dolga. Navedeni prejemek je tožena stranka ugotovila, da se ga ne izvzema pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca, to pomeni, da znaša mesečno prosilčev dohodek 455,14 EUR, kar ne presega z zakonom določenega cenzusa. Ne glede na to, pa se v skladu s 23. členom Zakona o socialnem varstvu bpp ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Kot premoženje pa se ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ga zakon šteje za primerno stanovanje, premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka, predmeti, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe, razen gotovina iz 5. točke 79. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, osebno vozilo v vrednosti do višini 35. osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Razen tega je izključni lastnik nepremičnega premoženja vpisanega pri vložni številki 1855 k.o. ..., kjer sta vpisani parcelna številka 1158/1 in 1158/2. Na parcelni številki 1158/2 stoji stavba, številka 1100, ki je v dejanski rabi hiša v neto tlorisni površini 130 m2 v površini 89 m2, medtem ko parcelna številka 1158/2 obsega 260 m2 in predstavlja zemljišče okrog stavbišča oziroma tako imenovano ohišnico. Glede vrednosti kvadratnega metra je tožena stranka vpogledala na spletno stran, kjer so na voljo podatki in metode iz vrednotenja, na podlagi katerih je GURS opravljal poskusne izračune vrednosti nepremičnin in na podlagi teh lastnikom izdalo Obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin. Povprečna vrednost stanovanjske hiše znaša 182.000,00 EUR. Hiša prosilca, ki je bila zgrajena leta 1986, neto tlorisna površina znaša 130 m2 in spada v rubriko: leto izgradnjo – od 1985 do 1994 in površina – od 125 do 149 m2. Vrednost hiše v okviru teh parametrov za nepremičnino v obsegu 125 m2 je ocenjena na 148.813,00 EUR, pri čemer vsak nadaljnji kvadratni meter znaša 668,14 EUR. Ocenjena vrednost za 130 m2 znaša 152.153,70 EUR (148.813,00 + 5 m2 x 668,14 EUR). Od tako ugotovljene vrednosti hiše pa tožena stranka v skladu z zgoraj navedenimi določili ni odštela vrednosti primernega stanovanja za eno osebo. Prosilec je navedel, da se je iz navedene nepremičnine odselil, iz česar izhaja, da prosilec v navedeni hiši ne stanuje, ampak stanuje v B., kjer tudi ne plačuje najemnine. Iz tožbe številka P 279/2010 z dne 8. 4. 2010 izhaja, da je tožnica C.C. zoper prosilca kot toženca vložila tožbo zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju. Tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev, da nepremičnini parcelna številka 1058/1 in 1058/2 vpisani pri vložni številki 1855 k.o. ... spadata v skupno premoženje tožnice in toženca, in da je delež vsake izmed pravdnih strank na navedenih nepremičninah ena polovica celote. Pct. te tožbe je opredeljen na 80.000 EUR, iz česar izhaja, da tožnica ocenjuje vrednost celotne nepremičnine na 160.000 EUR. Tako znaša vrednost prosilčevega premoženja cca. 155.000,00 EUR, kar pa presega znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (229,52 EUR) oziroma 13.771,20 EUR.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da gre za nejasnosti, ki so napisane v izpodbijani odločbi. Uporabili so vračilo dolga, ki ga dobiva mesečno nakazanega za 3 mesece bo 408 EUR, kar seveda ni dohodek, ker si je moral izposoditi denar za preživetje, seveda ne v banki, kjer mu zaradi dohodkov, ki jih dobi na borzi, le tega ne odobrijo ampak privatno in ga počasi odplačuje. Niso upoštevali vrednosti stanovanja zanj, v katerem zaradi psihičnega maltretiranja tožnice v pravdi ne more živeti, zato začasno prebiva v B., tožeča stranka pa kljub sodni prepovedi živi v hiši. Čeprav je napisal, da tukaj ne plačuje stanarine, mora plačati stroške ogrevanja, vode in elektrike. V hiši živi tožnica in sin, tako da od te nima nobene koristi. Vrednost hiše je po tožeči stranki približno 80.000 EUR in išče svoj delež, kar spet ni bilo upoštevano. Sodišče je ugotovilo, da je vrednost hiše 160.000 EUR, kar ni realna ocena glede na starost hiše. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/2010, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da dobi mesečno nakazano plačilo skupnega zneska za tri mesece 408 EUR, kar pa ni dohodek, ampak sposojen denar. Premoženjsko stanje oziroma dohodke pri tožniku, kot ga je ugotovila tožena stranka, ne glede na to, ali je bil ta znesek pravilno upoštevan ali ne, ne presega z zakonom določenega „cenzusa“ za dodelitev bpp. To pomeni, da bi tožnik ne glede na to, ali se je ta znesek upošteval pri njegovem dohodku lahko dobil bpp, ker kot je že pravilno obrazložila tožena stranka, znaša zgornja meja 459,04 EUR, tožnikov dohodek pa znaša 455,14 EUR mesečno, kar pomeni nižjo vsoto kot je zakonsko določena za dodelitev bpp. Kot obrazlaga tožena stranka, pa se glede na zakonsko določbo 23. člena ZSV, bpp ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Glede na to, da tožnik niti ne prereka (samo pavšalno zatrjuje, da je ta vrednost previsoko ocenjena), da vrednost njegovega deleža na hiši ne presega zneska 13.771,20 EUR kot znaša 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (229,52 EUR), s tem ne izpolnjuje subjektivnih pogojev za dodelitev bpp.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.