Jedro

Če uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Bežigrad, št. 1221-143/2010-55 (03) z dne 9. 9. 2013. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožnico razrešil kot skrbnico za posebni primer za A. A.. Tožena stranka je z odločbo organa druge stopnje, št. 12007-48/2013/4 z dne 6. 2. 2014, tožničino pritožbo zoper navedeni prvostopenjski akt zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje z napotilom, da sodišče izvede glavno obravnavo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije, to je iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revidentka ni izkazala.

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazana neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje, da Vrhovno sodišče revizijo sprejme v vsebinsko obravnavo (2. točka drugega dostavka 83. člena ZUS-1), izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revidentka teh zahtev s splošno navedbo vprašanja „ali je v tovrstnih primerih potrebno izvesti obravnavo ali ne“ ni izpolnila.

8. Zelo hude posledice (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora zato revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka tega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Navedla je le, da je z izpodbijanimi odločitvami in sodbo sodišča prve stopnje grobo in nedopustno poseženo v pravice in koristi varovanke kot tudi čast in dostojanstvo revidentke kot skrbnice. Ta navedba pa za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča. 9. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).