Jedro

Obveznost preneha tudi, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje.

Kadar tožena stranka terjatev tožeče stranke ugovarja v pobot, mora biti izrek sodbe, če sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, tročlenski.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani ugodilni del sodbe se razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžan toženec tožnici plačati 2,602.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 550.000,00 SIT od 1.1.2000 dalje do plačila, od zneska 2,052.000,00 SIT pa od 27.1.2000 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 262.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2002 dalje do plačila. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) se zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje pritožuje toženec. Navaja, da je nepravilna in protispisna ugotovitev sodišča, da ni dokazal terjatve do tožeče stranke iz naslova opravljenih gradbenih del na objektih T. L., J. Š. in stanovanjski hiši B. v Novem mestu, pa tudi s tem v zvezi opravljenimi prevozi. Njegovo trditev o tem so potrdili direktor tožeče stranke J. B. in zaslišani priči V. F. in J. H.. Direktor tožeče stranke je povedal tudi, da terjatev iz tega naslova ni bila plačana. Najkasneje v tem pravdnem postopku je bila tožeča stranka seznanjena z natančnim popisom opravljenih del na objektih in prevozov, ki mu ni ugovarjala. V listinski dokumentaciji, ki je v spisu, je vrednost prevozov označena na 136.000,00 SIT, vrednost del na objektu T. L. pa na 1,275.000,00 SIT, kar znese skupaj 1,411.000,00 SIT, to pa je le nekoliko manj, kot izhaja iz toženčeve izpovedbe o skupni vrednosti del in prevozov v višini 1,500.000,00 SIT. Nepravilna in protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da toženec ni dokazal svoje terjatve do tožeče stranke v znesku 120.000,00 SIT iz naslova stroškov za plačilo obveznega zavarovanja terenskega vozila pri zavarovalnici. Direktor tožeče stranke je potrdil, da je toženec kot zastopnik imenovane zavarovalnice uredil obvezno zavarovanje za imenovano vozilo, pri čemer je vozilo uporabljala tožeča stranka za svojo poslovno dejavnost. V dopisu zavarovalnice poleg tega ni potrjen zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanje pri tej zavarovalnici ni bilo sklenjeno, saj je zavarovalnica sodišču sporočila, da podatkov o tem ne more posredovati, ker ne razpolaga z registrsko številko in podatkom o lastniku vozila. Nadalje je toženec gotovino kot posojila izročal J. B. za potrebe poslovanja tožeče stranke, ker je bila nelikvidna, kar izhaja iz kopije BON 2 obrazca z dne 10.4.2002. Sodišče prve stopnje ne bi smelo brez pomislekov slediti trditvam J. B., da ni podpisal potrdila o prejemu gotovine, saj je v spisu več listin z njegovimi podpisi, pa jih sodišče prve stopnje ni primerjalo s podpisi na potrdilih o prejemu gotovine. Ker tega ni storilo, je kršilo 8. in 14. čl. 339. čl. ZPP. Ob natančnem pregledu listin, ki so v spisu, bi sodišče moralo ugotoviti, da na dan 27.1.2000, ko je toženec na podlagi komisijske pogodbe prevzel v posest tovorno vozilo, ni obstajalo preplačilo tožeče stranke v odnosu do toženca, saj se del potrdil o prejemu gotovine nanaša na čas od 26.2.2000 do

12.4.2000, prevozi so se opravljali v času od 18.2. do 7.4.2002, dela na objektu T. L. pa od 12.4. do 30.5.2002. Poudarja, da je treba tovorno vozilo ovrednotiti glede na njegove karakteristike in značilnosti. Iz pogodbe o komisijski prodaji z dne 27.1.2000, ki jo je podpisala tožeča stranka, je razvidna vrednost vozila v višini

856.000,00 SIT. Na podlagi vsega navedenega toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke zavrne, podrejeno pa izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. čl. ZPP vročena v odgovor tožeči stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Prodajna pogodba je vzajemen odplačen kontrakt. Kot določa 1. odst. 454. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur.l. SFRJ, št. 29/78-88/99), ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS št. 83/2001), se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu za izročeno stvar plačal (dogovorjeno) kupnino. Tožeča stranka v obravnavani zadevi zatrjuje, da je bil med pravdnima strankama dosežen (ustni) dogovor o prodaji dveh vozil, enega znamke L. in drugega znamke F., pri čemer sta bili obe vozili, prej v lasti tožeče stranke, izročeni tožencu pred plačilom kupnine zanju. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila s tožencem dogovorjena kupnina za vozilo znamke L. v višini 550.000,00 SIT, za vozilo znamke F. pa v višini 2,799.680,00 SIT. Ker je toženec ni plačal prostovoljno, tožeča stranka plačilo kupnine v skupni višini 3,349.680,00 SIT zahteva od toženca s tožbo. Toženec se plačilu kupnine upira, ker naj bi tožeča stranka z izročitvijo obeh vozil na lastno pobudo poplačala svoje dolgove do toženca. Na ta način po njegovih trditvah terjatev za plačilo kupnine sploh ni nastala. Sicer pa toženec svoje terjatve do tožeče stranke ugovarja tudi v pobot v tem postopku.

Kot določa 1. odst. 308. čl. ZOR, obveznost preneha tudi, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (nadomestna izpolnitev ali datio in solutum). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sledilo toženčevim trditvam, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o nadomestni izpolnitvi, to je, da je toženec v sporazumu s tožečo stranko obe sporni vozili sprejel za poplačilo dolga tožeče stranke. Po oceni sodišča prve stopnje toženec namreč ni dokazal, da bi mu tožeča stranka karkoli dolgovala iz naslova delne izgradnje igrišča za tenis, gotovinskih posojil, stroškov za obvezno zavarovanje vozila znamke S. ali del na objektih T. L., J. Š. in stanovanjski hiši B. v Novem mestu.

Toženec z nobeno konkretno trditvijo ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da je imel do tožeče stranke terjatev iz naslova delne izgradnje igrišča za tenis. V nasprotju s pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje glede toženčeve terjatve na račun stroškov za obvezno zavarovanje vozila znamke S.. Zavarovalnica, pri kateri naj bi bilo zavarovanje sklenjeno, je z dopisom z dne 3.10.2002 sporočila, da podatkov za zavarovanje omenjenega vozila ne more posredovati, saj ga v njihovih evidencah najdejo le na podlagi registrske številke ali lastnika vozila. Na glavni obravnavi dne 8.10.2002 je toženec zatrdil, da bo poskušal ugotoviti manjkajoče podatke vozila, če bi podatke dobil, pa se je zavezal, da jih bo sporočil sodišču, to pa naj bi nato pri zavarovalnici opravilo dodatne poizvedbe. Ker po podatkih spisa toženec sodišču ni sporočil ničesar, sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti drugače, kot da toženec ni dokazal, da bi bilo pri zavarovalnici sklenjeno zatrjevano zavarovanje. Tudi kar zadeva gotovinska posojila tožeči stranki, pritožbeno sodišče sledi oceni sodišča prve stopnje, da jih toženec ni dokazal. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot zatrjuje pritožnik, da direktor tožeče stranke ni podpisal potrdila o prejemu gotovinskih posojil, v obrazložitvi izpodbijane sodbe je le opozorilo na izpovedbo direktorja tožeče stranke v tej smeri in skupaj z ostalimi okoliščinami, predvsem v zvezi s toženčevo nedoslednostjo pri navajanju posojenih denarnih zneskov in izpovedbo priče J. H., prepričljivo in življenjsko zaključilo, da toženec tudi obstoja te terjatve do tožeče stranke ni uspel dokazati.

Pritožbeno sodišče pa ima resne pomisleke glede zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s toženčevo terjatvijo do tožeče stranke iz naslova gradbenih del na različnih objektih in prevozov. Dejstvo, da toženec tožeči stranki ni izstavil fakture ali popisa del na objektih, ne pomeni, da dela ni opravil. Nasprotno, če je bil dolžan izstaviti fakturo, je ta dela in prevoze zagotovo opravil. Opravo del in prevozov je ob zaslišanju potrdil tudi direktor tožeče stranke. Iz teh razlogov ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da toženec terjatve do tožeče stranke iz tega naslova ni dokazal. Kar zadeva vrednost opravljenih del oziroma višino toženčeve terjatve iz tega naslova, pa je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da jo je toženec konkretno opredelil tako v odgovoru na tožbo kot v pripravljalni vlogi z dne 12.6.2002. Posledično utegne biti napačna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni bilo dogovora o izročitvi vozil (tudi) na račun poplačila dolga tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženca, razveljavilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Velja opozoriti, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju o toženčevih terjatvah, tudi če bo ponovno ugotovilo, da dogovora med pravdnima strankama o nadomestni izpolnitvi ni bilo, odločiti še v okviru toženčevega procesnega pobotnega ugovora, ki v vsakem primeru, tudi če je pobotni ugovor neutemeljen, pogojuje oblikovanje izreka sodbe v smislu 3. odstavka 324. čl. v zvezi s 3. odstavkom 319. čl. ZPP).