Jedro

Zamudna sodba mora biti obrazložena, tako da je moč opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod ustrezno pravno normo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 10. 4. 2002 izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 54.183,17 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.851,00 SIT od 28. 11. 1998 dalje do plačila, od 12.829,17 SIT od 29. 12. 1998 dalje do plačila, od 14.430,00 SIT od 3. 2. 1999 dalje do plačila, od 11.887,00 SIT od 6. 3. 1999 dalje do plačila in od 1.186,00 SIT od 3. 4. 1999 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, in ji povrniti 31.950,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2002 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zamudne sodbe navedlo, da je toženi stranki dne 16. 5. 2001 vročilo tožbo v odgovor z opozorilom, da bo tožbenemu zahtevku ugodilo, če tožena stranka v roku 30 dni na tožbo ne bo odgovorila, in da tožena stranka v roku, ki ga določa prvi odstavek 277. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) odgovorila na tožbo. Sodišče je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila oziroma z dejstvi, ki so splošno znana (1. do 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Tožena stranka je, potem ko ji je bila zamudna sodba pravilno vročena, zoper njo vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 338 ZPP in predlaga, da se pritožbi ugodi, zamudna sodba razveljavi ter vrne zadeva v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 142. člen ZPP, ker je štelo, da je bila vročitev tožbe toženi stranki opravljena 16. 5. 2001. Tožena stranka navaja, da na naslovu, kot je naveden v tožbi, ni živela že vrsto let in da se je preselila v N. leta 1999, ko se je tam tudi 24. 12. 1999 poročila in tudi spremenila priimek. Pod imenom M. T. ni nikoli živela na naslovu B. d., K. ..., kot ji je bila vročena tožba. Vztraja, da ni bila seznanjena s tožbo, še manj pa o kakršnemkoli poslovnem razmerju s tožečo stranko, saj z njo ni sklenila nikakršne pogodbe. Pri tožeči stranki tudi ni imela naročniškega razmerja za uporabo mobilnega telefona. V N. je živela od leta 1999 do leta 2006, v V. pa od leta 1983 do 1996. V dokaz prilaga tudi potrdilo, iz katerega je razvidno, da je prijavila bivališče v N. 24. 12. 1999 v kraju W. Tožena stranka navaja, da je v izogib stroškom potrdilo priložila le v nemškem jeziku, priložila pa je tudi osebno izkaznico, izdano 3. 11. 2006, iz katere je razvidno, da od takrat dalje živi v kraju B., občina K. Meni, da vročevalec ni ravnal po 142. členu ZPP, saj ni poizvedel, kje bi toženko našel. Tožena stranka tako tožbe ni prejela, ni je podpisala, o sodbi pa je bila obveščena šele takrat, ko je prejela obvestilo o izvršilnem postopku. Izdaja zamudne sodbe je tako nepravilna in v nasprotju s takrat veljavnimi določili ZPP.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, v kateri ni obrazložilo materialnopravne podlage zahtevka, marveč je le neobrazloženo navedlo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. Tožena stranka je takšno sodbo izpodbijala s pritožbo ter uveljavljala, da ji tožba ni bila vročena in da tudi sicer s tožečo stranko ni bila v nobenem poslovnem razmerju.

Pasivnost tožene stranke, ki je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Mora pa obrazložitev zamudne sodbe vsebovati pravnorelevantna dejstva, to je tista dejstva, na katere ustrezno pravno pravilo navezuje v tožbenem zahtevku vsebovane pravne posledice. Torej tudi pri zamudni sodbi mora biti iz njene obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je vzelo sodišče kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo. Sodišče mora opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod ustrezno pravno normo. Šele takšni razlogi v obrazložitvi zamudne sodbe omogočajo presojo pravilnosti materialnopravnega sklepa. Sodišče prve stopnje mora torej obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi, prihranjeno mu je le ugotavljanje dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, saj je v obrazložitvi le povzelo del besedila prvega odstavka 318. člena ZPP, zato zamudne sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ugotovljena kršitev terja razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, saj pritožbeno sodišče kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.