Jedro

Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, izdane v upravni zadevi zahteve tožnika za izrek ničnosti odločbe z dne 13.5.1994 v zadevi izdaje potrdila o državljanstvu. Zakonitost odločb(e) izdane(ih) v tej upravni zadevi, pa se presoja skozi vprašanje, ali je odločba z dne 13.5.1994 nična ali ne. Pravno pomembna so zato le dejstva, ki se nanašajo na negativno odločbo organa prve stopnje, za katero tožnik uveljavlja ničnostne razloge iz 1., 3., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Iz določb ZUS ne izhaja, da je sodno varstvo v upravnem sporu v zadevah izreka ničnosti upravnega akta zagotovljeno stranki tudi v primeru, ko izpodbijani akt ni dokončen upravni akt in da stranka lahko zahteva s tožbo v upravnem sporu izrek ničnosti akta kadarkoli.

Izrek

1. Postopka v zadevah U 311/2005 in U 331/2005 se združita in se postopek nadaljuje pod opr. št. U 311/2005. 2. Tožbi zoper odločbo Ministrstva za ... RS z dne 6. 6. 2005 in odločbo in sklep Ministrstva za ... RS z dne 31.8.2005 se zavrneta. 3. Tožbi zoper ostale v uvodu te sodbe navedene odločbe se zavržeta. 4. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka s tožbama navedenima v točki 2 izreka izpodbija odločbi, s katerima je tožena stranka odločila o zahtevah ugotovitve ničnosti odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine A. z dne 13. 5. 1994. Ker je tožena stranka z obema izpodbijanima odločbama odločila o istem predmetu je sodišče na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) obe zadevi združilo v skupno obravnavanje.

Tožena stranka je z odločbama navedenima pod točko 2 izreka zavrnila zahtevo tožeče stranke za ugotovitev ničnosti odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine A. z dne 13. 5. 1994, zavrnila tožnikovo pritožbo z dne 14. 1. 2004 in potrdila odločbo Upravne enote A. 3 z dne 24. 12. 2003 in zavrgla tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe SO B. z dne 2. 4. 1985. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe z dne 6. 6. 2005 izhaja, da tožeča stranka v zahtevi navaja kot ničnostni razlog, ki je naveden v 4. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka dne 20.4.1994 pri takratni Občini A. vložila prošnjo za izdajo potrdila o državljanstvu SR Slovenije in SFRJ, saj naj bi bilo to dejstvo vpisano v državljanski knjigi. Zakon o splošnem upravnem postopku, ki je veljal v času vložitve vloge oziroma odločanja upravnega organa, v 1. odstavku 171. člena določa, da državni organi izdajajo potrdila oziroma druge listine o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Če organ zavrne zahtevo za izdajo potrdila, mora o tem izdati posebno odločbo (6. odstavek 171. člena ZUP). Tako je takratni Sekretariat za notranje zadeve Občine A. ravnal pravilno, ko je na podlagi zahteve tožeče stranke, da se izda potrdilo o državljanstvu, izdal odločbo z dne 13.5.1994 s katero je zavrnil njen zahtevek za izstavitev potrdila o državljanstvu SRS in SFRJ, saj je na podlagi vpogleda v uradno evidenco o državljanstvu ugotovil, da tožeča stranka v njej ni vpisana kot slovenski državljan, ker je bila na podlagi odločbe ONZ SO B. z dne 2.4.1985 vpisana kot državljan SR Hrvaške in SFRJ. Zaradi tega je zmotno prepričanje tožeče stranke, da je upravni organ z izpodbijano odločbo ponovno ugotovil njeno hrvaško državljanstvo, saj je z izpodbijano odločbo le odločil o njenem zahtevku in njeno vlogo utemeljeno zavrnil. V nadaljevanju še navaja, da je bila sicer res odločba oddelka za notranje zadeve Skupščine Občine B. z dne 2.4.1985 odpravljena, vendar pa odločba Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine A. z dne 13.5.1994 upošteva dejanski stan, ugotovljen v času njene izdaje. Po formalni pravnomočnosti izpodbijane odločbe pa so nastala nova dejstva, ki so ob nespremenjenem materialnem predpisu vplivala na status tožeče stranke. Obstoj novega dejstva, ki ustvarja novo dejansko stanje, se lahko ugotavlja le v novem postopku in v konkretnem primeru se je postopek zaključil z izdajo ugotovitvene odločbe Ministrstva za notranje zadeve RS št. ..../1 z dne 24.10.1995, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka državljan Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe z dne 31. 8. 2005 pa navaja, da je Upravna enota A. z odločbo z dne 24.12.2003 zavrnila tožnikovo zahtevo za ugotovitev ničnosti odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine A. številka 201-128/94 z dne 13.5.1994, z utemeljitvijo, da je bila navedena odločba izdana na podlagi tožnikove zahteve z dne 20.4.1994 za izdajo potrdila o državljanstvu in da so pravni učinki navedene odločbe prenehali, ko je organ druge stopnje v postopku izrednega pravnega sredstva izdal odločbo s številko ..../1, s katero je dne 24.10.1995 ugotovil, da je tožnik državljan Republike Slovenije. Zato je organ prve stopnje ugotovil, da razlog za izrek ničnosti navedene odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni podan. Po povzemanju pritožbenih navedb, ugovorov in zahtev tožnika tožena stranka ugotavlja, da je tožnik z vlogo z dne 23.11.2003 uveljavljal razloge iz 1., 3., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in da organ prve stopnje ni presojal vseh tožnikovih navedb. Tožena stranka zato ob citiranju prvega odstavka 279. člena ZUP tožniku pojasnjuje, da je bila odločba, katere ničnost uveljavlja, izdana na podlagi njegove prošnje za izdajo potrdila o državljanstvu. Ker je organ prve stopnje to njegovo prošnjo zavrnil z odločbo, izdano na podlagi 6. odstavka 171. člena ZUP/86, so neutemeljene njegove navedbe, da je upravni organ prekoračil svoje pristojnosti in da je zato podan ničnostni razlog iz 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Čeprav je utemeljen tožnikov očitek, da odločba s št. ..../1 z dne 24.10.1995 ni bila izdana v obnovljenem postopku, kot to nepravilno navaja organ prve stopnje, tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o neizvršljivosti odločbe. Zato tudi po presoji tožene stranke razlogi za uporabo 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP niso podani. Neutemeljene pa so tudi tožnikove navedbe, da je pritožbeni organ z odločbo z dne 22.3.1995 ugotovil, da je tožnik hrvaški državljan, saj je z njo le zavrnil njegovo pritožbo z dne 20.5.1994 in potrdil odločbo Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine A. z dne 13.5.1994 v zadevi izdaje potrdila o slovenskem državljanstvu. Glede razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa tožniku pojasnjuje, da je na podlagi njegove zahteve vložene pri Ministrstvu za notranje zadeve dne 29.4.2003, tožena stranka odločila v zadevi ničnosti iste odločbe z odločbo z dne 6.6.2005. Ker navedena odločba še ni pravnomočna, tožena stranka ponovno ni presojala okoliščin pomembnih za izrek ničnosti odločbe po 4. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Po presoji tožene stranke ničnostna razloga iz 5. n 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki jih tožnik uveljavlja brez navajanja dejstev in okoliščin, ki bi kazala na nepravilnosti prvostopnega organa, nista podana. Ostalih pritožbenih navedb tožnika, ki se nanašajo na druge zadeve in postopke, tožena stranka ni presojala in je tožnikovo zahtevo glede izreka ničnosti odločbe z dne 13.5.1994 iz že navedenih razlogov zavrnila kot neutemeljeno.

Tožena stranka pa je na podlagi ugotovitve, da pristojni organ ni odločal o tožnikovi zahtevi z dne 23.11.2003 naj se izreče za nično tudi odločba Skupščine občine B., z dne 2.4.1985, v skladu s tretjim odstavkom 280. člena ZUP, sama odločila o navedeni tožnikovi zahtevi. Ker je ob preizkusu tožnikove zahteve opravljenem po 129. členu ZUP ugotovila, da je tožnik že dne 29.4.2003 pri Ministrstvu za notranje zadeve vložil zahtevo za ugotovitev ničnosti iste odločbe iz razlogov po 1., 3., 4. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in da je o njegovi zahtevi Ministrstvo za notranje zadeve že odločilo z odločbo številka 1M1311/59-XVII-325.063/6 z dne 1.4.2004, ki še ni postala pravnomočna, je tožena stranka novo zahtevo tožnika o izreku ničnosti odločbe takratne občine B., s sklepom zavrgla na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Tožnik v tožbi z dne 29.6.2005 zoper odločbo tožene stranke z dne 6.6.2005 navaja, da je potrebno glede utemeljenosti zahtevka upoštevati dejanski stan, ki je bil ugotovljen v času izdaje izpodbijane odločbe. Nova odločba, ki ima za podlago novo dejansko stanje, naj ne bi kršila načela pravnomočnosti prejšnje odločbe, ker temelji na spremenjenem dejanskem stanju, sprememba v dejanskem stanju pa naj bi nastala po pravnomočnosti prejšnje odločbe. Če bi Občinski sekretariat za notranje zadeve Občine A. ob izdaji odločbe res upošteval dejanski stan v času njene izdaje, bi ji moral izdati potrdilo, da je slovenski državljan. Tožena stranka je tudi spregledala, da je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe vložen po tem, ko je bilo že nesporno ugotovljeno, da je slovenski državljan od rojstva dalje. Ob koncu še dodaja, da je za pravilno odločitev v navedeni zadevi bistveno zgolj to, da izpodbijana odločba temelji na absolutno nični odločbi, saj republiški organi nekdanje SRS niso smeli in mogli odločati o državljanstvu sosednjih republik oziroma republik nekdanje SFRJ. Zaradi povedanega je potrebno izpodbijano odločbo spremeniti tako, da se odločba Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine A. z dne 13.5.1994, izreče za nično. Tožnik pa je dne 13.7.2005 vložil dopolnitev tožbe zoper navedeno izpodbijano odločbo z dne 6.6.2005, v kateri predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izreče za nične še odločbo, Oddelka za notranje zadeve Skupščine Občine B. z dne 2.4.1985, Občinskega sekretariata za notranje zadeve občine A. z dne 13.5.1994 in odločbe Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 22.3.1995, št. .... z dne 24.10.1995 in št. ..../1 z dne 24.10.1995. Tožnik je tožbo v zadevi opr. št. U 331/2005, ki jo je vložil zaradi molka tožene stranke v zvezi s pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. z dne 24.12.2003, dne 4.10.2005 razširil na izpodbijano odločbo in sklep z dne 31. 8. 2005, ki ju je tožena stranka izdala med upravnim sporom in na druge odločbe, navedene v uvodu te sodbe. V tožbi navaja okoliščine zaradi katerih je prepričan, da je kot slovenski državljan od rojstva dalje imel pravico zahtevati izdajo potrdila o slovenskem državljanstvu. Ker mu ta pravica z odločbo občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine A., z dne 13.5.1994 ni bila priznana trdi, da takšna odločba ni pravilna in je zato, ker temelji na napačnih podatkih v evidencah, nična. V zvezi s podatki v evidencah tožnik navaja, da temeljijo na odločbah, ki so nične. Ker odločba z dne 13.5.1994 temelji na odločbi izdani leta 1985, z njo pa je slovenski upravni organ odločal o hrvaškem državljanstvu tožnika, tožnik trdi, da je bila izdana v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku in da sam tudi nikoli ni zahteval ali privolil v izdajo take odločbe. Nična pa je tudi zato, ker takšne odločbe dejansko in pravno ni mogoče izvršiti, saj na njeni podlagi ni bilo mogoče vpisati v evidenco slovenskega organa hrvaškega državljanstva. Ker je odločba z dne 13.5.1994 v očitnem nasprotju z nespornim dejstvom o tožnikovem slovenskem državljanstvu od rojstva dalje, je tudi zato ni mogoče izvršiti. Za tožnika je zato nesprejemljivo, da upravni organ prve stopnje in tožena stranka vztrajata pri veljavnosti odločbe, ki je v nasprotju z dejanskim statusom tožnika. Zato je tožnik prepričan, da je potrebno takšno odločbo razglasiti za nično, saj se bo le tako lahko vzpostavilo skladje med evidencami in upravnimi akti, ki naj bi iz teh evidenc izhajali. Vpis tožnika v evidenco slovenskega državljanstva bi namreč moral odražati dejansko stanje in bi zato moral biti izveden za nazaj, čeprav je bil izvršen kasneje. V nadaljevanju navaja okoliščine, s katerimi je ves čas postopka za izrek ničnosti odločbe z dne 13.5.1994 izkazoval pravni interes za svoj zahtevek. Ravnanje tožene stranke, ki po eni strani trdi, da odpravljena odločba Skupščine občine B. z dne 2.4.1985 ne more imeti pravnih učinkov, se pa na njeno ugotovitev celo sama sklicuje, je po mnenju tožnika nedopustno. Ker se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na svojo odločbo z dne 24.10.1995 št. ..../1 in navaja, da je bilo takrat ugotovljeno neko novo dejstvo oz. da so bili upoštevani novi dokazi, ki naj bi privedli do drugačne odločitve, tožnik pojasnjuje, da je bila s tem mišljena odločba Oddelka za notranje zadeve B. z dne 11.11.1992, s katero je bilo ugotovljeno državljanstvo tožnikove matere. Tožnik meni, da se tožena stranka na navedeno odločbo ne sklicuje le zato, ker ve da je takšna odločba, tudi če obstaja, nična in na tožnikov državljanski status ni smela vplivati. Pri odločanju o njegovem statusu bi morali biti upoštevani podatki iz drugih evidenc, v katerih je bilo slovensko državljanstvo njegove matere evidentirano že pred tožnikovim rojstvom. Glede na navedeno tožnik meni, da tožena stranka nedopustno in nezakonito ignorira izkazan pravni interes za odločanje o ničnosti izpodbijanih aktov. V nadaljevanju tožnik izpodbija trditev tožene stranke, da se v ugotavljanje hrvaškega državljanstva pristojni organ ob izdaji odločbe z dne 13.5.1994 in tožena stranka v odločbi z dne 22.3.1995 nista spuščala . V zvezi s tem navaja tudi odločbe tožene stranke z dne 24.12.2003 in z dne 24.10.1995 ter odločbo Občine B. z dne 2.4.1985 in okoliščine iz katerih izhaja, da tožnik v letu 1994 ni zaprosil za ugotavljanje državljanstva, saj je že bilo ugotovljeno z odločbo v obliki uradnega zaznamka z dne 16.8.1986. Ker je tožena stranka sama spremenila tožnikov zahtevek in je ugotavljala njegovo državljanstvo, čeprav ni imela za to pravne podlage in pristojnosti, tožnik meni, da so vsi akti tožene stranke, v katerih se omenja tožnikovo hrvaško državljanstvo absolutno nični in jih je zato potrebno tudi izreči za nične.

V zvezi s sklepom o zavrženju njegove zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe Skupščine Občine B. z dne 2.4.1985, pa tožnik navaja, da je stališče tožene stranke napačno, saj je o ničnosti mogoče odločati kadarkoli in o njej lahko odloča katerikoli organ, saj z odločbo z dne 2.4.1985 tožnik ni pridobil nobene pravice in mu z njo tudi niso bile naložene obveznosti in mu zaradi njene ničnosti niti niso mogle biti podeljene pravice oz. obveznosti. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter izreče za nične vse naštete akte in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbi vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijanih odločbah in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu, odgovora na tožbi ni podalo.

K točki 2. izreka: Tožba zoper odločbi navedeni pod točko 2 izreka te sodbe nista utemeljeni iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik v upravnem postopku vložil zahtevo za izrek ničnosti odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve z dne 13.5.1994. Iz izreka navedene odločbe je razvidno, da je z njo organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za izstavitev potrdila o državljanstvu SR Slovenije in SFRJ. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A., s katero je le-ta zavrnila tožnikov zahtevek z dne 5.8.2003 za ugotovitev ničnosti že navedene odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve z dne 13.5.1994. Predmet presoje v tem upravnem sporu je torej lahko le zakonitost izpodbijane odločbe izdane v upravni zadevi zahteve tožnika za izrek ničnosti odločbe z dne 13. 5. 1994 v zadevi izdaje potrdila o državljanstvu. Zakonitost odločb(e) izdane(ih) v tej upravni zadevi, pa se presoja skozi vprašanje, ali je odločba z dne 13. 5. 1994 nična ali ne. Pravno pomembna so zato le dejstva, ki se nanašajo na negativno odločbo organa prve stopnje, za katero tožnik uveljavlja ničnostne razloge iz 1., 3., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99,70/00, 52/02 in 73/04 - ZUP). Ničnost odločbe je v upravnem postopku izredno pravno sredstvo katerega namen je saniranje z zakonom določenih procesnih ali materialno pravnih napak, zaradi katerih je priznanje obstoja odločbe za pravni red nevzdržno. Glede na to, da je to izredno pravno sredstvo mogoče uveljavljati brez časovnih omejitev, gre pri njegovi zakonski ureditvi in uporabi za pomemben poseg v načelo pravne varnosti kot temeljno načelo pravnega reda, ki je tudi izhodišče za ureditev upravnega postopka. Ničnostne razloge, ki jih določa zakon, je zato treba razlagati ozko, zlasti pa pri uporabi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče izhajati iz analogije z razlogi, kot jih zakon določa za uporabo drugih pravnih sredstev, predvidenih v upravnem postopku ( npr. pritožbe, odpravo odločbe po nadzorstveni pravici itd.). To pomeni, da ni mogoče vsake odločbe, ki je sicer v postopkovnem ali materialnopravnem pogledu nezakonita, že iz tega razloga izreči za nično. Dejstvo, da je upravni organ pri svojem odločanju prekoračil meje stvarne pristojnosti, ker je šlo za zadevo oziroma vprašanje iz pristojnosti (jurisdikcije) organov druge države, tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), ki jo stranka lahko uveljavlja s pritožbo ( 3. točka 1. odstavka istega člena ) ali z izrednim pravnim sredstvom odprave odločbe po nadzorstveni pravici ( 1. točka 1. odstavka 274. člena ZUP), ne more pa je uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom ničnosti odločbe po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, če je ta kršitev podana v zadevi, o kateri je sicer mogoče odločati v upravnem postopku. Izdaja potrdila o državljanstvu ali zavrnitev izdaje potrdila o tem pa je po mnenju sodišča stvar, o katerem je mogoče odločati v upravnem postopku. Pravna podlaga za izdajo potrdila ali negativne odločbe je bil v letu 1994, 171. člen takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ 47/86 ZUP/86). Zato ni utemeljen tožbeni očitek glede ničnostnega razloga iz 1. točke 1. odstavka 275. člena ZUP, po katerem naj bi bila odločba z dne 13.5.1994, izdana v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Ker tožnik v upravnem postopku in v tem upravnem sporu ne zanika dejstva, da je dne 20.4.1994 pri organu prve stopnje vložil zahtevo za izdajo potrdila o državljanstvu, tega dejstva pa z navedbami v tožbi tudi ne izpodbija, je brez dejanske podlage tudi ničnostni razlog iz 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, po katerem se izreče za nično odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke. Trditev tožnika, da je odločba z dne 13.5.1994 nična zato, ker ni izvršljiva (3. točka 1. odstavka 279. člena ZUP) pa je brez pravne podlage. Izvršba je namreč pravna institucija, ki omogoča pravilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v dispozitivu konkretnega upravnega akta. Pri zavrnilnem upravnem aktu pa že po naravni strani sploh ni treba ničesar realizirati, saj dejansko stanje ustreza pravnemu stanju, ki izhaja iz upravnega akta. Ker se v postopku izdaje potrdila tako po določbah ZUP kot tudi po določbah ZUP/86 ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, tudi izreka odločbe, s katerim se zavrne zahteva za izdajo potrdila, že po naravi stvari ni treba realizirati in zato tudi uporaba ničnostnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 279. členom ZUP zaradi narave odločbe z dne 13.5.1994 sploh ni mogoča. Ker tožnik v upravnem postopku in v tožbi ni navajal okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bila negativna odločba v zadevi izdaje zahtevanega potrdila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, te okoliščine pa ne izhajajo niti iz podatkov v predloženih spisih, ni podana dejanska podlaga za izrek ničnosti odločbe po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Ničnostni razlog po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP pa v obravnavani zadevi tudi ni podan, saj v Zakonu o državljanstvu RS in niti v zakonih, s katerimi je predpisano vodenje uradnih evidenc in izdaja potrdil, ni določeno, da je odločba, ki temelji na uradni evidenci, v kateri je do napak prišlo na podlagi ničnih odločb, nična. Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča tudi odločitev tožene stranke, s katero je zavrnila pritožbo tožnika v zadevi ugotovitve ničnosti odločbe z dne 13.5.1994, na zakonu utemeljena. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani ničnostni razlogi podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Napake v uradni evidenci je namreč mogoče popraviti le v posebnem postopku, (7. odstavek 171. člena ZUP/86, ki je veljal v času izdaje potrdila, in 4. odstavek 180. a člena sedaj veljavnega ZUP) na zahtevo zainteresirane stranke za spremembo potrdila, v postopku v katerem bi tožnik, ki trdi, da temelji napaka podatka v uradni evidenci na odločbi, ki je nična, takšno napako lahko tudi dokazal. Na podlagi navedenega se sodišče tudi ne strinja z drugačnimi razlogi, s katerimi je tožena stranka v tem delu utemeljila izpodbijano odločbo. Na podlagi nespornega dejstva, da se v upravni stvari ugotovitve ničnosti odločbe Skupščine občine B. z dne 2.4.1985 še vodi postopek v upravnem sporu, pa je tudi po presoji sodišča tožena stranka v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP tožnikov zahtevek pravilno zavrgla. Tožbeni očitek tožnika, da bi morala tožena stranka o njegovi novi zahtevi za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 2.4.1985 meritorno odločiti, v določbah ZUP nima podlage.

Glede na navedeno je sodišče tožbi s katerima zahteva tožnik odpravo izpodbijanih odločb navedenih v točki 2 izreka kot neutemeljeni zavrnilo po 59. členu ZUS.

Ker je sodišče tožbo v zadevi izpodbijane odločbe zavrnilo, po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS) pa sodišče v upravnem sporu izreče za nično le tisti izpodbijani akt, ki se izpodbija iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega (4. točka 1. odstavka 25. člena ZUS), na ničnost pa pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 35. člena ZUS), je brez dejanske in pravne podlage tudi zahtevek tožnika za izrek ničnosti izpodbijane odločbe in zahteve za izrek ničnosti odločb z dne 24.12.2003, 13.5.1994 in 2.4.1985, o katerih je tožena stranka z izpodbijano odločbo in sklepom odločila.

K točki 3. izreka: Sodišče je tožbi zoper ostale odločbe navedene v dopolnitvi tožbe z dne 13. 7. 2005 in razširitvi tožbe z dne 4. 10. 2005 zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 3. odstavka 280. člena ZUP izreče odločbo za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. Zoper odločbo, s katero se kakšna odločba izreče za nično ali se zavrne predlog stranke naj se odločba izreče za nično, je dovoljena pritožba, razen če zoper odločbo organa, ki jo je izdal, po zakonu ni pritožbe. V upravnem sporu pa ima stranka zoper dokončno odločbo upravnega organa, s katero je bilo odločeno o njenem predlogu za izrek ničnosti, zagotovljeno sodno varstvo (2. odstavek 1. člena in 1. odstavek 3. člena ZUS), v katerem sme takšno odločbo izpodbijati tudi iz razlogov zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega (4. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Tožbo pa mora tudi v takšnem primeru vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta (1. odstavek 26. člena ZUS). Tožnik v tožbi ne navaja okoliščin iz katerih bi izhajalo, da je bilo z navedenimi odločbami dokončno odločeno o zahtevi za izrek njihove ničnosti v upravnem postopku in tudi ne podatkov, na podlagi katerih bi bil možen sklep, da so bile tožniku odločbe, ki so označene z dnem 22.3.1995, 11.11.1992, 24.10.1995 in 24.12.2003, vročene po 3. septembru 2005, torej podatkov iz katerih bi izhajalo, da je tožba za izrek njihove ničnosti vložena dne 4.10.2005 pravočasna. Ker iz določb ZUS ne izhaja, da je sodno varstvo v upravnem sporu v zadevah izreka ničnosti upravnega akta zagotovljeno stranki tudi v primeru, ko izpodbijani akt ni dokončen upravni akt in da stranka lahko zahteva s tožbo v upravnem sporu izrek ničnosti akta kadarkoli, sodišče ugotavlja, da za meritorno odločanje o tožbi za izrek ničnosti odločb, za katere na zahtevo tožnika in niti po uradni dolžnosti še ni bilo odločeno v upravnem postopku, niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je sodišče tožbo zoper odločbe navedene v dopolnitvi in razširitvi tožbe zavrglo po 2. in 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.

K točki 4.izreka: Ker tožena stranka v tem upravnem sporu ni uspela je sodišče na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku, ki jih je uporabilo na podlagi 16. člena ZUS, zavrnilo.