Jedro

Naš pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je višino izdatkov, nastalih v zvezi z organizacijo odpadle etape hitrostne preizkušnje, mogoče izkazovati tudi s pričami.

Dokazno breme za izkaz škode kot ene izmed predpostavk odškodninskega zahtevka je na tožeči stranki, ki zatrjuje nastanek škode, in ne na toženi, ki slednje zanika.

Določilo 183. člena OZ ima predvsem preventivni namen, torej zmanjšati verjetnost nastanka podobnih škodnih ravnanj, zato je v tej smeri potrebno presojati tudi okoliščine primera, ki bi morebitno dosojo odškodnine upravičevale. Ta bo prišla v poštev predvsem v primerih, ko bo do okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe prišlo z ravnanji povzročitelja, storjenimi s hujšo obliko krivde, kot npr. objavljanje neresničnih trditev v novinarskih prispevkih ali pri dejanjih nelojalne konkurence, pri čemer je škodna posledica predvidljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 285,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 7.206,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici naložilo, da je dolžna toženki povrniti njene stroške postopka v znesku 2.151,65 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Sodbi očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev pomanjkljiva, s tem pa je kršena tožničina pravica do pravnega sredstva, enakega varstva pravic in obravnavanja pred sodiščem. Razlogi sodišča so nasprotni, saj v 19. točki obrazložitve govori o pomanjkljivi trditveni podlagi, v 20. točki pa o nesklepčnosti tožbe. Sodišče se obrazloženo opredeli le do listinskega dokaza z izvensodno poravnavo v zadevi I P 2848/2007, ne pa do dokaznih predlogov z zaslišanjem prič. Nejasno je, zakaj je izpovedi prič označilo kot poizkus tožeče stranke, da dopolni trditveno podlago. Tožnica je višino zahtevka ustrezno obrazložila. Pritožba sodišču očita, da ni izvedlo ustreznega materialnoprocesnega vodstva, če je menilo, da niso navedena vsa pravno odločilna dejstva. Trditve o nastali premoženjski škodi je mogoče šteti za pripoznane, saj niso bile substancirano prerekane. Tudi višje sodišče v Ljubljani je v napotkih sodišču naložilo, da mora opraviti materialnoprocesno vodstvo. Ravnanje sodišča je bilo zavajajoče, saj je sprejelo sklep o zaslišanju prič, kar je nelogično, če bi bil trditveni substrat pomanjkljiv. Priče so izpovedale o višini škode. Gre za sodbo presenečenja. Zmotno je uporabljeno materialno pravo pri presoji nastanka nepremoženjske škode. Namen denarne odškodnine po 183. členu OZ je v njeni preventivni funkciji. Dovolj je, da oškodovanec izkaže okrnitev ugleda in dobrega imena, saj pravna oseba ne more trpeti duševnih bolečin. Tožnica je navedla, da je zaradi ravnanja toženke njen ugled padel, prav tako ji je bilo očitano, da ni sposobna organizirati hitrostne preizkušnje, ki jo predhodno oglaša. Sklicevanje na odločbo višjega sodišča I Cp 313/2013 ni ustrezno, saj ne gre za primerljivo zadevo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe,

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tej pravdi (po pravnomočni delni zavrnitvi tožbenega zahtevka) uveljavlja še plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti toženke in posledično neizvedbe hitrostne preizkušnje K.. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo premoženjske škode zavrnilo, ker njen obstoj in višina nista bila izkazana, prav tako pa je zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zavrnilo tudi zahtevek na povračilo nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena pravne osebe.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločanju zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa okrnilo ustavne pravice pritožnice do pravnega sredstva, sodnega varstva in enakega varstva pravic. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek je skladen z razlogi obrazložitve, ki so konsistentni in predstavljajo zaključeno celoto ter ne dopuščajo dvoma glede nosilnih argumentov. Protislovnosti med 19. in 20. točko obrazložitve ni, saj sodišče v 19. točki obrazlaga nedovoljeno širitev trditvene podlage z zaslišanjem prič glede stroškov organizacije hitrostne preizkušnje za dve nadomestni etapi, zaradi česar teh (tudi sicer pavšalno opredeljenih) pri ugotavljanju višine ni moglo upoštevati, v 20. točki pa sodišče navaja razloge, zakaj ni bilo dolžno podati dodatnega materialnoprocesnega vodstva. Res se pri tem sicer neustrezno sklicuje na nesklepčnost tožbe v celoti in ne na njeno pomanjkljivost pri navajanju trditev v zvezi z višino tožbenega zahtevka, kar pa na razumljivost celotne obrazložitve ne vpliva.

7. Ker je sodišče tožbeni zahtevek glede materialne škode zavrnilo iz razlogov neizkazanosti (in ne nesklepčnosti), je predvsem bistveno, ali je tožnica svojemu dokaznemu bremenu uspela zadostiti. Da tega glede materialne škode ni zmogla, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Naš pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je višino izdatkov, nastalih v zvezi z organizacijo odpadle etape hitrostne preizkušnje, mogoče izkazovati tudi s pričami. Vendar pa nobena od zaslišanih prič ni znala konkretno izpovedati, komu so bili stroški izplačani in v kakšni višini. Zgolj pavšalne trditve, da je bila izplačana približno polovica zneska, ki bi ga sicer predstavljal strošek posamezne etape dirke, ne da bi bili znani konkretni podatki o stroških celotne dirke (o tem so priče podale zgolj pavšalno, pa še to različno oceno), višine in obstoja dejansko nastalih stroškov ne izkazujejo. Če tožeča stranka ne razpolaga z listinami o plačilu (pa bi kot pravna oseba morala), bi morali biti izplačani zneski vsaj podrobneje konkretizirani z navedbo višine in prejemnika izplačila, ki bi to lahko potrdil. Stroškov, nastalih zaradi izvedbe dirke na nadomestnih lokacijah (ki so jih izpostavile priče in jih povsem pavšalno ocenile), pa trditvena podlaga tožeče stranke ni vsebovala, zato se sodišče do njih ni bilo dolžno opredeljevati. Sodišče je tudi prepričljivo ocenilo edini listinski dokaz glede nastalih stroškov (priloga A5), te dokazne ocene pa pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. Ker tako sodišče ob vrednotenju vseh izvedenih dokazov (in ne zgolj listine A5, kot to trdi pritožba) ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali in kakšna dejanska škoda je tožnici zaradi kršitve pogodbene obveznosti toženke sploh nastala, je tožbeni zahtevek za plačilo teh izdatkov utemeljeno zavrnilo. Dokazno breme za izkaz škode kot ene izmed predpostavk odškodninskega zahtevka je na tožeči stranki, ki zatrjuje nastanek škode, in ne na toženi, ki slednje zanika. Ker je tožena stranka glede na povsem pavšalne trditve tožeče zahtevku dovolj konkretizirano nasprotovala (točka 4 odgovora na tožbo), tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je zatrjevane trditve moč šteti za pripoznane, temveč so bile celo izrecno zanikane. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na razloge odločbe Višjega sodišča I Cp 2838/2012 glede materialnoprocesnega vodstva, saj so se ti nanašali na obstoj temelja glede kršitve pogodbene obveznosti in ne na višino vtoževane terjatve.

8. Po določilu 183. člena OZ sodišče lahko prisodi pravni osebi denarno odškodnino za okrnitev ugleda in dobrega imena, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Ker ima, kot pravilno opozarja pritožba, ta določba predvsem preventivni namen, torej zmanjšati verjetnost nastanka podobnih škodnih ravnanj, je v tej smeri potrebno presojati tudi okoliščine primera, ki bi morebitno dosojo odškodnine upravičevale. Ta bo prišla v poštev predvsem v primerih, ko bo do okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe prišlo z ravnanji povzročitelja, storjenimi s hujšo obliko krivde, kot npr. objavljanje neresničnih trditev v novinarskih prispevkih ali pri dejanjih nelojalne konkurence (primerjaj tudi komentar Nine Plavšak v 183. členu OZ, OZ s komentarjem, prva knjiga), pri čemer je škodna posledica predvidljiva. V obravnavani zadevi pa takšne okoliščine niso podane. Poleg tega je tožeča stranka dirko izvedla in odpadlo etapo nadomestila (po izpovedi prič) z dvema nadomestnima, torej je uspela pravočasno odreagirati na nastalo situacijo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da okrnitev ugleda tožnice kot nacionalne panožne športne zveze na področju avtošporta ni bila takšna, da bi okoliščine primera opravičevale dosojo denarne odškodnine.

9. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost, v skupnem znesku 285,60 EUR.