Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da hidravlično dvigalo tovornega vozila ne predstavlja nevarne stvari oziroma delo z njim ne nevarne dejavnosti, in s tem ne daje podlage za objektivno odškodninsko odgovornost. Iz samega hidravličnega dvigala oziroma iz dela s hidravličnim dvigalom izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov. Sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma v vsakem trenutku absolutno imeti pod nadzorom njenega delovanja in tako odvrniti nesreče. Konkretno hidravlično dvigalo, s katerim je tožnik raztovarjal armirane mreže, poganja električna energija in je namenjeno dvigovanju in prenašanju tudi zelo velikih in težkih bremen. Pri tem mora posameznik, da dvigalo upravlja, glede na lokacijo ročnih komand za upravljanje z dvigalom stati v neposredni bližini nevarnega območja, tj. območja, kamor bi lahko padel tovor, oziroma območja, kamor bi lahko zaradi okvare dvigala dvigalo padlo, nagnilo tovor in poškodovalo operaterja. V teh okoliščinah je treba zaključiti, da je hidravlično dvigalo samo po sebi nevarno in ni postalo nevarno zaradi napačne uporabe. Zato je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke objektivna in ne krivdna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške v višini 7.097,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ni skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Izpostavlja mnenje izvedenca, da ni nedovoljeno vpenjanje armiranih mrež samo na dveh koncih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nedovoljeno dvigovanje mrež, vpetih na dveh koncih, ni pravilna in je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič A.A., B.B. in C.C., da je praksa pri toženi stranki, da se mreže pri natovarjanju in raztovarjanju vpenja v jeklenice, s katerimi so mreže med seboj spete. Priči D.D. in C.C. sta izpovedali, da sta mreže vpenjali tudi navpično in jih zlagali pokonci. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik storil kakršnokoli drugo napako, kot to, da je z roko segel v delovno območje stroja. Če bi tožena stranka proces dela organizirala pravilno, sam poseg v delovno območje stroja ne bi privedel do škodnega dogodka. Čeprav delavci niso imeli izrecnega navodila, da morajo upoštevati želje strank, to še ne pomeni, da tožena stranka takšnega ravnanja ni dopuščala. Glede na to, da so vsi vključno s tožnikom tovor nalagali na neprimeren način in je bila takšna praksa, je očitno, da je tožena stranka takšno ravnanje dopuščala. Sodba nasprotuje izvedenim dokazom, zato je ni mogoče preizkusiti. Delo s hidravličnim dvigalom, ki prenaša mreže, je nevarno. Delo je pri toženi stranki organizirano tako, da še poveča možnost nastanka škode. Tožnik je ravnal po navodilih in skladno s pričakovanji delodajalca. Do nezgode je prišlo zaradi dejavnika, ki ni v njegovi sferi. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo o pravdnih stroških. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da izpovedi prič potrjujejo, da je tožnik ravnal nepravilno. Priče so skladno izpovedale, da se mrež ni dvigovalo navpično, ampak se jih je vpenjalo na štirih vogalih, da jim ni bilo treba upoštevati navodil strank, če bi s tem ogrozili svojo varnost. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Nevarnost je bila ustvarjena zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tožbeni zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker dejanski zaključki sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in ni v nasprotju z izrekom sodbe, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek neustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov in s tem bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, med drugim tudi izvedensko mnenje izvedenca E.E. (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem ugotovilo, da je tožnik ravnal na neustrezen oziroma nedovoljen način, in očitek, da so dejanski zaključki sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu skladiščnik - viličarist. Opravljal je delo voznika tovornega vozila s hidravličnim dvigalom, za kar je imel opravljen preizkus iz varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodninskem zahtevku zaradi škode, ki je nastala v delovni nesreči 17. 2. 2015, ko si je tožnik pri razkladanju armaturnih mrež s tovornega vozila pri stranki tožene stranke F.F. poškodoval roko. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je presodilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke in da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika. Presoja temelji na ugotovitvi, da je tožnik napačno in v nasprotju s prakso pri toženi stranki armirane mreže vpel na dveh vogalih, kar je neposredno povzročilo nastanek škodnega dogodka.

8. Prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava v zvezi s povzročitvijo škode so opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, in s tem opredeljuje krivdno odškodninsko odgovornost. V drugem odstavku istega člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo, in s tem opredeljuje objektivno odškodninsko odgovornost ali odgovornost ne glede na krivdo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik na dvorišču stranke F.F. s pomočjo hidravličnega dvigala raztovarjal armirane mreže, dimenzije 6 x 2,15 metra, s tovornega vozila. Do poškodbe je prišlo pri raztovarjanju drugega paketa 14 mrež, ki so bile med sabo povezane na štirih vogalih s kovinsko vezico. Mreže je tožnik s tovornega vozila raztovarjal tako, da je na dveh vogalih mrež (na daljši stranici) z bremenskimi verigami zapel za kovinsko vezico tako, da so visele pokonci. Med spuščanjem se je breme preveč približalo cilindru stabilizatorja vozila, zato je z desno roko tožnik poskušal odriniti spuščajoče se mreže, pri tem pa se je ena od kovinskih vezic, s katero so bile spete mreže skupaj, razvezala in mreže so padle na tla, pri tem pa tožnika zadele v roko in mu jo poškodovale.

10. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem ugotovilo, da je nedovoljeno vpenjanje mrež samo na dveh vogalih, ni utemeljena. Izvedenec je pojasnil, da je pravilen način dvigovanja mrež s tovornega vozila tak, da se jih zgrabi na štirih mestih z verigami, in da je napaka, če se jih zgrabi samo na dveh mestih. Na dveh mestih se mreže lahko po mnenju izvedenca zgrabi le v primeru, da je en rob mreže oziroma snopa mrež ves čas na tleh. Iz izpovedi zaslišanih prič ne izhaja, da bi delavci tožene stranke pri raztovarjanju (dvigovanju in prestavljanju na tla) mrež s tovornega vozila mreže oziroma snope mrež vpenjali le na dveh vogalih. Iz izpovedi prič C.C., B.B., D.D. in A.A. izhaja, da je bila praksa, da so mreže raztovarjali z vpenjanjem na štirih mestih. Priča D.D. je izpovedala, da je mreže vpenjala na dveh koncih le, ko so bile že na tleh, pri dvigovanju pa ne.

11. Kljub tem pravilnim dejanskim ugotovitvam je sodišče prve stopnje pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je izhajalo iz določbe 147. člena OZ, ki ureja odgovornost za delavce in v prvem odstavku določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Iz trditvene podlage tožnika ne izhaja zatrjevanje, da mu je škoda neposredno nastala zaradi ravnanja drugega delavca, kar bi omogočalo presojo odgovornosti tožene stranke po citirani določbi. Tožnik odškodnino od tožene stranke terja zaradi opustitve zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu oziroma zaradi imetništva hidravličnega dvigala na tovornem vozilu kot nevarne stvari. To pa zahteva presojo njene odgovornosti na podlagi 131. oziroma 149. člena OZ in ne na podlagi 147. člena OZ.

12. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da hidravlično dvigalo tovornega vozila ne predstavlja nevarne stvari oziroma delo z njim ne nevarne dejavnosti, in s tem ne daje podlage za objektivno odškodninsko odgovornost. Iz samega hidravličnega dvigala oziroma iz dela s hidravličnim dvigalom izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov. Sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma v vsakem trenutku absolutno imeti pod nadzorom njenega delovanja in tako odvrniti nesreče.1 Konkretno hidravlično dvigalo, s katerim je tožnik raztovarjal armirane mreže, poganja električna energija in je namenjeno dvigovanju in prenašanju tudi zelo velikih in težkih bremen. Pri tem mora posameznik, da dvigalo upravlja, glede na lokacijo ročnih komand za upravljanje z dvigalom stati v neposredni bližini nevarnega območja, tj. območja, kamor bi lahko padel tovor, oziroma območja, kamor bi lahko zaradi okvare dvigala dvigalo padlo, nagnilo tovor in poškodovalo operaterja. V teh okoliščinah je treba zaključiti, da je hidravlično dvigalo samo po sebi nevarno in ni postalo nevarno zaradi napačne uporabe, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zato je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke objektivna in ne krivdna.

13. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo z zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je podlaga za presojo odgovornosti tožene stranke 147. člen OZ, ni ugotavljalo, ali so podani vsi eksulpacijski razlogi, ki jih določa drugi odstavek 153. člena OZ. V skladu s to določbo je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. (Ne)pričakovanosti, (ne)izogibnosti oziroma (ne)odstranljivosti dejanja oškodovanca, tj. tožnika, oziroma posledic dejanja sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.2

14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v smeri, ali so obstajali vsi ekskulpacijski razlogi za izključitev odgovornosti tožene stranke oziroma ali je tožena stranka ob dejstvu, da je ekskulpacijske razloge kot izjemo od splošnega pravila treba presojati restriktivno, le deloma prosta odgovornosti za škodo. V primeru presoje, da je tožena stranka vsaj delno odgovorna za škodo, je izostalo ugotavljanje obstoja in višine škode, kar dodatno utemeljuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem odločanju o stroških postopka upošteva, da stranki pripada le ena nagrada za eno pripravljalno vlogo, prav tako naj upošteva višino nagrade za obrazloženo vlogo med postopkom in za zastopanje na naroku, kot sta določeni v Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.).

15. Pri odločitvi, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana z naravo in organizacijo dela, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom in višino škode, v večji meri prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Glej odločbe VIII Ips 258/2012 (aglomerator za mletje plastike), II Ips 145/2009 (večvretenski stroj za mešanje disperzije), II Ips 362/2009 (kovaško valjarski stroj), II Ips 563/2008 (kotna postaja v obratovanju), VIII Ips 212/2010, (transporter), VIII Ips 445/2009 (tekoč dozirni trak), II Ips 886/2007 (vertikalni tlačni stroj), II Ips 291/2013 (ožemalni stroj), II Cp 671/2015 (bager), II Ips 351/2006 (hidravlični del prikolice traktorja) in druge. 2 Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve sodbe sicer zapisalo, da "tudi če bi ugotovilo, da gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, je tožena stranka dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v nasprotju z navodili raztovarjal armaturne mreže (drugi odstavek 153. člena OZ)". Vendar pa s takšno ugotovitvijo sodišče prve stopnje ni v celoti presodilo obstoja vseh v drugem odstavku 153. člena OZ navedenih ekskulpacijskih razlogov.