Jedro

Sodišče je odločilo le o tem, da pravna podlaga za denacionalizacijo v zvezi z vrnitvijo nepremičnin, podržavljenih na podlagi konkretne kupoprodajne pogodbe, ni podana. To pa ne pomeni, da ni denacionalizacija utemeljena iz kakšnega drugega razloga. Glede na izrek izpodbijane odločbe pa to ni predmet revizijskega odločanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo predlagatelja zaradi vrnitve podržavljenih nepremičnin v korist R. L., podržavljenih na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 10.7.1962. Pritožbeno sodišče je zavrnilo predlagateljevo pritožbo in tak sklep potrdilo.

Proti temu sklepu vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sklepa nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa v odločanje Upravni enoti L. Najprej sodišču prve stopnje očita, da je izrek nejasen in nerazumljiv. Iz izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, kaj je bilo sploh predmet odločanja.

Dalje navaja, da je sodišče enostransko ugotavljalo "t.i. kompetenčno dejansko stanje, da naj bi predlagatelj vložil denacionalizacijsko zahtevo 8.12.1993. To dejstvo je zmotno ugotovljeno." Glede tega revizija sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Predlagatelj tudi poudarja, da je zadevni denacionalizacijski zahtevek popolna vloga ter bi moralo sodišče o njem vsebinsko odločati. Tako pa sodišče v razlogih navaja kontradiktorne razloge, saj po eni strani zaključuje, da je zahtevek neutemeljen, po drugi strani pa naj bi šlo za nepopolno vlogo. Nepopolna vloga in meritorna odločitev se izključujeta. Tudi v zvezi s tem uveljavlja revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP).

Revizija navaja, da sodišče glede na vse okoliščine konkretnega primera sploh ni "stvarno pristojno, da odloča o konkretnem denacionalizacijskem zahtevku, saj bi morala o njem odločati Upravna enota L." V nadaljevanju revizija poleg že zatrjevanega obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ta razlog uveljavlja še nasplošno, ker naj bi bili razlogi v izpodbijanem sklepu nejasni.

Revizija navaja, da so bile sporne nepremičnine upravičencu dejansko podržavljene še pred letom 1962 z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Še pred letom 1962 je denacionalizacijski upravičenec izgubil posest na omenjenih nepremičninah ter jih ni smel uporabljati. Zaradi navedenega predlagatelj utemeljuje svoj denacionalizacijski zahtevek na določilu 4. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/1991 in naslednji; v nadaljevanju ZDen).

Ker je izpodbijani sklep izdal nepristojen organ, je po revidentovem mnenju podana tudi kršitev obojestranskega zaslišanja.

Sodišče naj bi svojo odločitev oprlo tudi na procesno gradivo glede katerega se predlagatelj ni imel možnosti izjasniti. Sodišče je namreč brez njegove vednosti vpogledalo v upravni spis.

Revizija je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Razmejitev pristojnosti v denacionalizacijskih postopkih je jasna. Sodišče je pristojno odločati le o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen. To pa je tudi edino, glede česar je mogoče revidentu pritrditi. Samo odločitev o tem, da zahteva za denacionalizacijo na podlagi tega pravnega temelja (tj. pogodbe z dne 10.7.1962) ni utemeljena, je namreč tudi predmet tega revizijskega postopka. Izrek sklepa sodišča prve stopnje, ki je povzet v uvodu te obrazložitve, se namreč izrecno omejuje samo na ta pravni temelj. Izrek sodišča je glede tega jasen. Iz izreka tudi jasno sledi, na katero pogodbo se nanaša premoženje, katerega vrnitev se zahteva, in tudi to, da se zahteva zavrne. Uveljavljani procesni očitek v tej smeri zato ni utemeljen.

Že iz doslej povedanega je zato tudi razvidno, da ni utemeljen niti procesni očitek iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče odločalo le o tem, za kar je pristojno na podlagi prvega odstavka 56. člena ZDen in o ničemer drugem. Vse navedbe, ki se nanašajo na vprašanje razlogov iz 4. člena ZDen, torej presegajo meje odločitve nižjih sodišč in tako tudi tega revizijskega postopka.

Zavrnitev zahteve, temelječe na podlagi 5. člena ZDen, je pravilna. Drugačna glede na (ne)predloženo dejansko gradivo tudi ne bi mogla biti. Sodišči nista imeli le enega razloga, da zavrneta zahtevek. Predlagatelj namreč ni predložil potrebnih listin iz 62. člena ZDEN. To so listine, ki jih je zakonodajalec posebej predpisal tudi zato, da se lahko identificira predmet zahtevka, podlaga podržavljenja in nekateri splošni (na vse denacionalizacijske postopke nanašajoči se) materialnopravni pogoji za utemeljenost zahteve. Poleg tega pa predlagatelj ni izkazal niti posebnih pogojev iz 5. člena ZDen. Ob takšnem predlogu in ponujenem dejanskem gradivu je očitno, da materialnopravnega sklepa o utemeljenosti denacionalizacijske zahteve ni bilo mogoče izpeljati. Ne le, da sodišče dejstev ni ugotovilo, že predlagatelj jih ni ponudil. Tak zahtevek je nesklepčen, odločitev nižjih sodišč, ki sta ga zavrnili, pa materialnopravno pravilna.

O očitani procesni kršitvi, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na procesno gradivo, glede katerega se predlagatelj ni imel možnosti izjasniti, je popolno in pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče na tretji strani svoje odločbe. S temi razlogi se revizijsko sodišče strinja.

Revizijsko sodišče ne more ugotoviti pomena nerazumljivega (iz vsebinskega konteksta odločanja iztrganega) očitka glede ugotovljenega datuma vložitve denacionalizacijske zahteve, ki naj bi ga sodišče ugotovilo napačno in ob tem kršilo pravila pravdnega postopka. Datum vložitve zahteve namreč ni v nikakršni zvezi z odločitvijo sodišča v tej zadevi.

Pravno nerazumljivo zložena pa je tudi zatrjevana vzročna povezava med tem, da naj bi izpodbijani sklep izdal nepristojen organ, zaradi česar naj bi bilo prekršeno načelo obojestranskega zaslišanja.

Revizijsko sodišče nazadnje zavrača še pavšalni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Česa vsebinskega na tak razlog ne more odgovoriti, saj tudi revizija ničesar vsebinskega ne ponudi. Ta procesna kršitev iz izpodbijane odločbe ne bije v oči, po uradni dolžnosti pa je revizijsko sodišče ni pristojno ugotavljati.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).