Jedro

Na dejanski podlagi iz 100. člena ZIL tožnik ne more zahtevati razveljavitve blagovne znamke. Zahteva lahko samo ugotovitev istovetnosti ali podobnosti blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka, znaku, ki ga uporablja tožeča stranka za označevanje svojega blaga v prometu, in razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Tožena stranka je 5.2.1996 vložila na Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino prijavo za zavarovanje blagovnega znaka "Kuhinje ..." z blagovno znamko. Urad je z odločbo z dne 14.1.1997 št... prijavljeni blagovni znak zavaroval z blagovno znamko št...

Sklicujoč se na dejansko podlago iz 100. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. list RS štev. 13/92...75/97; v nadaljevanju: ZIL) je tožeča stranka vložila tožbo z zahtevkom, naj sodišče blagovno znamko razveljavi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je zlasti menilo, da bi, ob zatrjevani dejanski podlagi, tožeča stranka lahko zahtevala samo, naj sodišče ugotovi podobnost tuje znamke z njenim blagovnim znakom in njo razglasi za nosilca znamke, ne pa razveljavitve znamke.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je sicer navedla, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbenem postopku. Ni pa navedla, s kakšnim ravnanjem naj bi pritožbeno sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. To pa bi morala storiti, če je želela izposlovati revizijski preizkus izpodbijane sodbe z vidika omenjenega revizijskega razloga.

Tudi če bi pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi res materialno pravo zmotno uporabilo, v reviziji ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijskih navedb dejanske narave revizijsko sodišče ni upoštevalo. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vpliva na odločitev revizijskega sodišča samo v situaciji iz drugega odstavka 395. člena ZPP. Te pa v obravnavanem primeru ni.

Zainteresirana oseba lahko zahteva tudi razveljavitev blagovne znamke, vendar samo na dejanski podlagi iz 90. člena ZIL in v postopku, ki ga določa 91. člen ZIL. Razveljavitve blagovne znamke na drugačni dejanski podlagi in v drugačnem postopku zakon ne predvideva. Zato ima pritožbeno sodišče prav, da bi lahko tožeča stranka, ki je uveljavljala dejansko podlago iz 100. člena ZIL, zahtevala od sodišča samo odločitev, ki jo predvideva zakon kot pravno posledico uveljavljane dejanske podlage: to je ugotovitev istovetnosti ali podobnosti blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka, znaku, ki ga uporablja tožeča stranka za označevanje svojega blaga v prometu, in razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke. Da sta na podlagi uveljavljane dejanske podlage možna samo omenjena dva zahtevka, ki sta neločljivo povezana, izhaja tudi iz 101. člena ZIL. Samo takšna zahtevka ob njuni neločljivosti omogočata namreč nadaljevanje postopka po 101. členu ZIL.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Zato in ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo.