Jedro

Prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko uveljavlja pravico do nakupa stanovanja le proti lastniku stanovanja, ne pa proti zavodu, ki z njim le upravlja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja v prvem nadstopju hiše v K., v izmeri 37 m2 s souporabo stranišča, balkona in stopnišča za kupoprodajno ceno 139.068,00 SIT z rokom plačila 60 dni in izdati listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninske pravice na omenjenem stanovanju v zemljiško knjigo, v 15 dneh, ker bo sicer tako listino nadomeščala ta pravnomočna sodba in ji povrniti pravdne stroške. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 17.100,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožnica živi v spornem stanovanju že več kot 30 let ter je s toženo stranko 1.4.1980 sklenila stanovanjsko pogodbo, na podlagi katere je postala imetnica stanovanjske pravice ter od takrat dalje plačevala najemnino toženi stranki. Nihče je ni obvestil, da bi se zamenjal lastnik in da mora plačevati najemnino komu drugemu. V dobri veri je kot imetnica stanovanjske pravice vložila zahtevo za odkup stanovanja, šele na zadnji glavni obravnavi pa je tožena stranka navedla, da ni pasivno legitimirana ter da je že leta 1991 premoženje prešlo na ustanovitelja, to je na Republiko Slovenijo. Sodišče je takšnemu ugovoru sledilo, ne da bi toženi stranki postavilo vprašanje, ali ni morda fakulteta imela pooblastilo za sklepanje prodajnih pogodb.

Tožena stranka je po določbah Stanovanjskega zakona prodala nekaj stanovanj, kar pomeni, da jih je prodala ali nezakonito, ali pa je imela pooblastilo za sklepanje pogodb. Če tožena stranka ni imela pooblastila za prodajo, bi morala zahtevo za odkup stanovanja odstopiti pristojnemu organu RS. Tudi ravnanje tožene stranke kaže na to, da je bila pooblaščena za sklepanje prodajnih pogodb.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da ni imela pooblastila za prodajo stanovanj, pa tudi v takem primeru bi morala tožnica svoj zahtevek nasloviti na lastnika, ne pa na morebitnega pooblaščenca.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom II. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Po določilu I. odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91 in 21/94) je lastnik dolžan prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o ugovorih tožene stranke pravilno ugotovilo, da tožena stranka v tej pravdni zadevi ni pasivno legitimirana, saj ni lastnica spornega stanovanja.

Ob takem stanju pa tudi ni tožena stranka zavezana skleniti s tožnico pogodbo o prodaji stanovanja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno povdarilo v izpoodbijani sodbi, da je v skladu z določili 62. in 65. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS št. 12/91) že 1.4.1991 postala lastnica spornega stanovanja Republika Slovenija. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi, ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Ob takem stanju pa se tožnica ne more uspešno sklicevati, da živi v spornem stanovanju že več kot 30 let, ter da je vložila zahtevo za odkup stanovanja pri toženi stranki v dobri veri. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča tudi odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka.

Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 154/1, člena 155 in člena 166/1 ZPP. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker po mnenju sodišča druge stopnje odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem navaja le že znana dejstva in okoliščine.