Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je med trajanjem poskusnega dela tožnika enostransko spremenila pogoje in zahteve, pomeni kršitev zakonskih in pogodbenih določb, nenazadnje pa tudi kršitev načela enakopravnosti pri sklepanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku M. L. in razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 28.10.1994, ki je postal dokončen s sklepom istega organa z dne 6.12.1994, na podlagi katerega je tožniku v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da zakonske določbe o poskusnem delu niso bile kršene, pač pa je bilo kršeno določilo iz 6. odstavka I. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je komisija za spremljanje tožnikovega dela tožene stranke na podlagi drugačnih pogojev kot so bili določeni s pogodbo o zaposlitvi, negativno ocenila delo tožnika v poskusni dobi. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku tožnika in delno njegovim denarnim zahtevkom.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod 1., s katerim sta bila razveljavljena sklepa direktorja tožene stranke, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje. Izrek pod točko 2. in 3. prvostopne sodbe pa je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije poudarja, da je bila negativna ocena komisije za spremljanje tožnikovega dela pravilna, zato jo sodišče s svojo odločitvijo ne bi smelo spreminjati. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77 v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu, ki se lahko vloži le zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, je mogoče uveljavljati samo revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 385. člena ZPP/77), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek omenjenega določila). Revident uvodoma omejuje svoje razloge le na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, v obrazložitvi pa graja dokazno oceno, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem sodiščema očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi ocene dokazov, pa na revizijski stopnji ni mogoče spreminjati (3. odstavek 385. člena ZPP/77).

Odločitev pritožbenega sodišča, s katero je bila delno zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjena prvostopna soba v delu, v katerem sta bila kot nezakonita razveljavljena sklepa direktorja o prenehanju delovnega razmerja tožniku, je tudi z materialnopravnega vidika pravilna. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku potem, ko je ugotovilo, da je tožnik na poskusnem delu vodje prodajne službe dosegel tiste rezultate dela, kot so bili določeni s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeni med strankama dne 16.5.1994. Institut poskusnega dela urejajo Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 14. členu in Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v 16. členu ter določbe Splošne kolektivne pogodbe o gospodarstvu oz. kolektivne pogodbe dejavnosti kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih. Tožena stranka je v svojem aktu o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predpisala poskusno delo za določena delovna mesta (med drugim tudi vodja prodajne službe) in čas njegovega trajanja. V pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnikom, ki je bil za vodjo prodajne službe izbran s sklepom direktorja tožene stranke z dne 8.4.1994, je bilo trajanje poskusnega dela določeno v nasprotju z internim aktom tožene stranke (torej nezakonito); določeni pa so bili tudi pogoji, ki jih je moral tožnik v poskusni dobi izpolniti, da bi se opravljanje poskusnega dela štelo kot uspešno. Omejitveni značaj poskusnega dela tožnika je bil jasno in nedvoumno opredeljen v 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerem je bilo določeno, da mora tožnik izpolniti plan prodaje za šest mesecev, to je povprečno 830 mobilnih telefonskih priključkov na mesec, uspešno voditi delo prodajne službe ter pripravljati in izvajati razne marketinške akcije. Zato pomeni ravnanje tožene stranke, ki je med trajanjem poskusnega dela tožnika enostransko spremenila pogoje in zahteve, kršitev zakonskih in pogodbenih določb, nenazadnje pa tudi kršitev načela enakopravnosti pri sklepanju delovnega razmerja. Delodajalec med trajanjem poskusnega dela nima pravice spreminjati pogojev in zahtev, od katerih izpolnitve je odvisna uspešnost poskusnega dela delavca, zato mora tveganje eventuelno spremenjenih okoliščin nositi sam.

Ugotovitev komisije tožene stranke, ki je spremljala tožnikovo delo in ga negativno ocenila zato, ker ni dosegel zvišanega kriterija prodaje mobilnih telefonskih priključkov - določenega mimo tožnikovega soglasja ali pristanka - zato ne more imeti pravnih posledic iz 4. točke 1. odstavka 100. člena ZDR - prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo poskusno delo ocenjevano v nasprotju s pogodbenim določilom, je treba šteti, da je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenil brez tega pogoja in ocena komisije - kot že povedano - ne more imeti posledic sicer predpisanih v 4. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. Zato tožniku, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na zakonit način.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabljajo kot predpisi Republike Slovenije.