Jedro

Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo v tožbi navede tožnik. Kljub temu pa se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, če je ta očitno previsoka ali prenizka, tako da bi lahko nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. Zaradi ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku lahko očitno neprimerni vrednosti ugovarja tudi toženec.

V zvezi s plačilom kupnine je tožnik dokaznemu bremenu zadostil s predložitvijo blagajniških izdatkov. Ker je na blagajniškem izdatku z dne 25. 3. 1997 navedeno, da so s plačilom zneska v višini 7.000,00 DEM poravnane vse obveznosti do toženca, toženec pa ni zanikal podpisa takšne izjave, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o dokaznem bremenu toženca v povezavi z zatrjevano premalo plačano kupnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine s parc. št. 4/1, vpisane v vl. št. 435, k. o. X., in do 1/3 nepremičnine s parc. št. 3/12, vpisane v vl. št. 857, k. o. X. Tožencu je naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 10.669,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom pa je zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi I P 82/2008 z dne 6. 2. 2008. 2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celotnem izpodbijanem delu zavrne; podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov. Izpostavlja, da tožnik ni postavil dajatvenega zahtevka za povračilo pravdnih stroškov, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča glede pravdnih stroškov nezakonita, saj je sodišče vezano na zahtevke strank. Ker tožnik zahtevka ni postavil, mu je bilo prisojeno nekaj, česar ni zahteval, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sklep o stroških pa tudi ne vsebuje razlogov glede temelja in višine njegove odmere, zato ga ni moč preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik niti v pritožbi zoper sodbo z dne 8. 11. 2011 niti v pritožbi zoper sklep z dne 13. 6. 2006 pritožbenih stroškov ni priglasil. Nikakor ne drži, da zaradi zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v postopku niso nastali posebni stroški. Za odločitev o pravnomočno zavrnjenem zahtevku na izstavitev listine so bile potrebne štiri glavne obravnave; prav tako pa tudi ni res, da je bil pritožbeni postopek potreben zgolj zaradi zahtevka na podlagi priposestvovanja, saj je tožnik s pritožbo izpodbijal tudi celotni zavrnjen dajatveni zahtevek na izstavitev listine. Uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ker sodišče prve stopnje kljub ugovoru ni uporabilo določbe 44. člena ZPP in o vrednosti spornega predmeta ni odločilo s sklepom. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo do ugovora, da pogodba med strankama z dne 6. 11. 1996 ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, ker je predmet pogodbe nedefiniran in je vezan na kasnejšo geodetsko odmero zemljišča; to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o teh pravno odločilnih dejstvih. Bistveno pomanjkljivi so razlogi glede plačila kupnine, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti in je prav tako obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je z blagajniškimi izdatki izkazal plačilo 8.132,94 DEM, ne pa tudi razlike, ki znaša še 4.117,06 DEM. Tožnik je sicer navajal, da je tožencu plačal „na roke“, vendar je toženec to zanikal in pri tem ves čas vztraja. Povsem neverodostojno je, da bi tožnik zajetno razliko plačal kar „na roko“, vendar brez potrdil oz. blagajniških prejemkov. Nepravilno je, da se je prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da bi toženec moral dokazovati neplačilo oz. delno plačilo. Taka ocena dokaznega bremena materialnopravno ni pravilna, saj bi dejstvo glede plačila kupnine in izpolnitve pogodbene obveznosti moral v celoti dokazati tožnik. Ker tožnik ni plačal celotnega zneska kupnine, je vedel, da ni mogel postati dobroverni posestnik spornih nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče se s tem spornim vprašanjem ni zadosti ukvarjalo, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, materialnopravo pa nepravilno uporabljeno. V postopku je bil podan izrecen ugovor sočasne izpolnitve, o katerem prvostopenjsko sodišče sploh ni odločalo, saj razlogi prvostopenjske sodbe v tem delu ne navajajo ničesar. Tožnik ni dokazal, da je bila predmet kupoprodajne pogodbe tudi pot oz. del parc. št. 3/12, k. o. X. Že sama parc. št. 4/1, k. o. X meri preko 1.000 m2 površine, zato je logično, da sporna pot ni bila del pogodbene zaveze toženca. Do teh navedb se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Enako velja tudi za dokazne listine – zakupne pogodbe, sklenjene med Z.P. in J. P. ter tožencem z dne 15. 5. 1992 in 29. 8. 2001, ter dopis odvetnika R. z dne 19. 5. 2004 – prvostopenjsko sodišče teh listin ni dokazno ocenilo. Z njimi je dokazano, da tožnik glede lastninske pravice in posesti na spornih nepremičninah ni bil v opravičljivi zmoti in je vse sporno obdobje vedel ali bi vsaj mogel vedeti, da ni postal lastnik spornih nepremičnin, zaradi česar je izključena dobrovernost in zakonitost njegove posesti. Tožnikova nedobrovernost je izkazana tudi z izpovedjo prič T.J. in A. J., ki sta izrecno potrdila tožnikovo vedenje o tem, da ni postal lastnik. Tožnik je tudi sam priznal, da za sporni zemljišči javnih dajatev ni nikoli plačeval. Vse to kaže, da zaključek prvostopenjskega sodišča o dobrovernosti in zakonitosti tožnikove posesti ni oprt na relevantne dokaze. Opozarja na razhajanja v izpovedi priče F. S., ki ga je sodišče štelo za edino nepristransko in neodvisno pričo. Priča je bila povsem nezanesljiva, saj se je enkrat opirala na oddaljenost od upokojitve, drugič na datum prenehanja kajenja. Glede datumov je bila negotova in zmedena, zato na njeno izpoved ni mogoče opreti odločitve, še zlasti ne zaključka o tožnikovi posesti spornih nepremičnin pred letom 2000. Zaključek sodišča v razlogih sodbe na strani 10, kjer se navaja leto 1998, in na strani 13, kjer se navaja leto 1999, je v izrecnem nasprotju z izpovedjo te priče. Problematizira dokazno oceno in opozarja na različno obravnavanje prič. Meni, da je sodišče favoriziralo tožnika in priče, ki jih je predlagal, ter podaja oceno lastne izpovedbe in izpovedbe prič S. B. in A. B., Z. P. in J P., B. M., T. J. in A. J. Opozarja na nasprotja med izpovedjo tožnika in njegove žene, sina ter zeta, ki se nanašajo na tek priposestvovalne dobe v obdobju od leta 1996 do 2002. Poudarja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o oceni vseh dokazov skupaj ter sklepa, na podlagi česa je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Oporeka zaključku sodišča o obstoju soposesti P. in tožnika na sporni nepremičnini s parc. št. 4/1 v času od leta 1997 do 2002; takšen zaključek označuje za protispisnega. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ima tožnik posest na nepremičnini 4/1, k. o. X od leta 1997 dalje, ne temelji na izvedenih dokazih in ne na gotovosti, ki je potrebna za odločitev; sprejeta odločitev je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja za obdobje od 1997 do 2001 in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Je razultat neskladne in premalo poglobljene dokazne ocene. V zvezi s parc. št.l 4/1, k. o. X opozarja tudi na procesno kršitev, ker glede grabljenja lista, sanacije z navozom odpadnega in gradbenega materiala, parkiranja vozil ob družinskih praznovanjih, krstih, obhajilih in birmah niso bile podane ustrezne in pravočasne navedbe. Glede parc. št. 3/12, k. o. X bi moralo prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe natančneje pojasniti, na podlagi katerih dokazov šteje dejstvo priposestvovanja tožnika za dokazano. Tožnik do konca prvega naroka ni podal nikakršnih navedb o vožnjah po sporni poti, te pomanjkljivosti pa ne morejo nadomestiti izpovedbe prič. Ker tožnik v svojih vlogah glede tega ni navajal ničesar, tudi toženec ni imel možnosti podati pravočasnega odgovora. Prvostopenjsko sodišče določb o dokazni in navedbeni prekluziji glede nepremičnine s parc. št. 3/12, k. o. X ni upoštevalo, zato je odločilo napačno; s takšnim nezakonitim postopanjem pa tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na izpovedbo najbližjih stanovalcev in dejanskih uporabnikov poti S. B. in A. B. ter na kontradiktornost v izpovedbi priče S., ki mu je sodišče neutemeljeno poklonilo vero.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni podal odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da tožnik ni postavil ustreznega zahtevka za povračilo pravdnih stroškov, je neutemeljen. V skladu z določbo 163. člena ZPP odloča sodišče o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, zahtevati pa jih mora najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Tožnik je še pred zaključkom glavnih obravnav 1. 9. 2011 in 10. 1. 2013 vložil stroškovnik ter s tem zadostil zahtevam iz prej citirane določbe, zato zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sklep o stroških ne vsebuje razlogov glede temelja in višine odmere ter da preizkus ni mogoč. Prvostopenjsko sodišče je navedlo znesek vseh pravdnih stroškov tožnika, posebej pa tudi znesek stroškov njegovega odvetnika za zastopanje ter izpostavilo, da je potrebne pravdne stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika (list. št. 66 in 197). Iz obeh stroškovnikov povsem jasno izhaja, kateri stroški so bili tožniku priznani, na stroškovniku je napravljen izračun; tak način odmere pravdnih stroškov pa je glede na ustaljeno sodno prakso povsem ustrezen, zato je očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. V stroškovniku na list. št. 197 je tožnik priglasil tudi pritožbene stroške, zato je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da ti stroški niso bili priglašeni. Voden je bil enoten postopek tako glede dajatvenega zahtevka na izstavitev listine kot tudi glede zahtevka na podlagi priposestvovanja in ne drži pritožbeno zatrjevanje, da so bili le za odločitev o pravnomočno zavrnjenem zahtevku tožnika na izstavitev listine potrebni štirje naroki. Na vseh narokih so se razčiščevala tudi vprašanja glede priposestvovanja; prav v zvezi s priposestvovanjem je bil izveden obsežen dokazni postopek z zaslišanjem številnih prič, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da zaradi obravnave zahtevka na izstavitev listine v postopku niso nastali posebni stroški.

6. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo v tožbi navede tožnik. Kljub temu pa se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, če je ta očitno previsoka ali prenizka, tako da bi lahko nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije (tretji odstavek 144. člena ZPP). Zaradi ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku lahko očitno neprimerni vrednosti ugovarja tudi toženec. V obravnavani zadevi je toženec podal pravočasen ugovor. Sodišče prve stopnje v pravilnost podane vrednosti spornega predmeta očitno ni podvomilo, čeprav svojega stališča ni obrazložilo in je svojo korekcijsko dolžnost opustilo. S tem je zagrešilo relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je toženec v skladu z določbo 286b člena ZPP ni pravočasno uveljavljal, zato ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Pritožbeno sodišče pripominja, da višja vrednost spornega predmeta, kot je bila vrednost kupnine v letu 1996, še ne izkazuje, da gre za očitno previsoko vrednost, saj se vrednost spornega predmeta določi glede na čas vložitve tožbe.

7. Prvostopenjsko sodišče se je na strani 6 izpodbijane sodbe povsem ustrezno opredelilo do toženčevih navedb glede pogodbe z dne 6. 11. 1996. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da predmetna pogodba vsebuje vse bistvene sestavine prodajne pogodbe, saj sta bila dogovorjena tako predmet pogodbe kot tudi kupnina; stranki sta se dogovorili, da se 30 % kupnine poravna ob sklenitvi pogodbe, ostalih 70 % pa po dejanski odmeri, kar posledično pomeni, da je bilo pravdnima strankama povsem jasno, kaj je predmet pogodbe (vključno s površino nepremičnin), zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s plačilom kupnine navedlo vsa pravno relevantna dejstva in argumentirano pojasnilo svojo ugotovitev, da je bila za sporni nepremičnini plačana celotna dogovorjena kupnina. Nikakor ne drži, da bi vsa dejstva glede celotnega plačila kupnine moral dokazati tožnik. Tožnik je dokaznemu bremenu zadostil s predložitvijo blagajniških izdatkov (priloga A9 do A10). Ker je na blagajniškem izdatku z dne 25. 3. 1997 (priloga A10) navedeno, da so s plačilom zneska v višini 7.000,00 DEM poravnane vse obveznosti do toženca, toženec pa ni zanikal podpisa takšne izjave, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o dokaznem bremenu toženca v povezavi z zatrjevano premalo plačano kupnino. Tožencu ni uspelo predložiti močnejših dokazov, ki bi izkazovali drugače, kot izhaja iz predloženega blagajniškega izdatka (priloga A10), zato je neutemeljen tudi njegov ugovor sočasne izpolnitve, o katerem se prvostopenjskemu sodišču glede na ugotovljeno dejansko stanje niti ni bilo treba opredeljevati. Iz blagajniškega izdatka (priloga A9) izhaja, da je bila dana kupnina tudi za cesto, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da pot ni bila predmet pogodbe. Sicer pa je toženec v svojem zaslišanju priznal, da sta se s tožnikom dogovorila tako o prodaji poti kot tudi travnika (list. št. 85). O posesti poti pa so poleg toženca in tožnika izpovedovale še priče B. M., T. J., A. J., J. L., F. S, pa tudi J. P., ki je po seznanitvi, da je bila pot prodana tožniku, sklenil s tožencem pogodbo o nakupu te iste poti. Izpovedba J. P. je prvostopenjsko sodišče utrdila v prepričanju o tožnikovi posesti sporne poti. Zakupne pogodbe, sklenjene med Z. P. in J. P. ter tožencem z dne 15. 5. 1992 in 29. 8. 2001, same po sebi še ne izkazujejo tožnikove nedobrovernosti, enako pa velja tudi za dopis odvetnika R. z dne 19. 5. 2004. Omenjene listine ne predstavljajo pravnorelevantnega dokaza, zato se sodišču do njih ni bilo treba posebej opredeljevati, se je pa z njimi seznanilo, kar izhaja iz dokaznega sklepa.

9. Nepravilno je pritožbeno zatrjevanje, da sta priči T. J. in A. J. izrecno potrdili tožnikovo vedenje o tem, da ni postal lastnik spornih nepremičnin. Priča T. J. je izpovedal celo nasprotno – da je bil tožnik prepričan o lastništvu spornih nepremičnin. Pojasnil je, da tožnik ni razmišljal o zemljiški knjigi, saj se v tistem obdobju nanjo ni polagalo pozornosti; takrat na vasi še ni bilo takšne prakse, normalno je bilo, da z nakupom postaneš lastnik stvari. Na samo priposestvovanje pa tudi ne more imeti odločilnega vpliva okoliščina, da tožnik za sporni zemljišči ni plačeval javnih dajatev.

10. Glede teka priposestvovalne dobe na parc. št. 4/1 in parc. št. 3/2, obe k. o. X pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Zaslišane so bile številne priče, katerih izpovedbe so bile ustrezno ocenjene. Dokazna ocena je življenjsko prepričljiva in logična. Sodišče je v celoti sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP; ocenilo je vsak dokaz posebej, nato pa vse dokaze skupaj. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o neverodostojnosti priče F. S., ki naj bi glede datumov deloval negotovo in zmedeno. F. S. je izpovedal, da je tožnika in njegove domače videl na spornih parcelah nekje od leta 1997, 1998 dalje (list. št. 228). Pojasnil je, da je nehal kaditi leta 1999, na parceli pa jih je videl približno dve leti prej. Sicer pa se prvostopenjsko sodišče ni oprlo le na njegovo zaslišanje, marveč je njegovo izpovedbo povezalo z drugimi dokazi – predvsem z izpovedbami prič, ki jih je štelo za verodostojne.

11. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo procesnega načela enakih orožij, saj je ustrezno pojasnilo, zakaj šteje določene izpovedbe za neverodostojne. Pojasnjeno je bilo, zakaj imata priči J. P. in Z. P. interes za izid pravde in te ugotovitve v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj so življenjsko prepričljive. Enako velja tudi za S. B. in A. B., ki prav tako sodita v krog oseb, ki bi lahko imele interes na izidu pravde. Prvostopenjsko sodišče je njuni izpovedbi ocenilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj jima ne more slediti. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta izpovedbi prič A.B. in S. B.„skladni in naučeni, vendar neprepričljivi“, je tudi posledica neposredne zaznave ob zaslišanju. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, v čem je bila njuna neprepričljivost, pa tudi iz samega dokaznega gradiva izhaja, da sta priči s tožencem v letu 2007 sklenili menjalno pogodbo, na podlagi katere jima je priznal solastninsko pravico v deležu do 1/6 na sporni nepremičnini s parc. št. 3/12, k. o. X, zato nedvomno spadata v krog oseb, ki bi lahko imele interes za izid pravde.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z dokazno oceno toženčeve izpovedbe. V točki 9 in 14 izpodbijane sodbe so bila izpostavljena razhajanja v toženčevi izpovedbi, podana je bila ocena njegove izpovedbe, ki ima podlago tudi v neposrednih zaznavah sodišča. Da je toženec težko komunikativen in da je duševna bolezen kakorkoli vplivala na njegovo zaslišanje, pa tekom postopka ni bilo izkazano, zato ne more imeti relevantnega vpliva na izid. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov; izpovedbe strank in prič je ocenilo in argumentirano pojasnilo razloge za odločitev. Dokazna ocena je notranje skladna in je pritožba z izpostavljanjem posameznih delov izpovedbe, ki jih jemlje iz celotnega konteksta ter poskuša prikazati sebi v prid, ne more omajati.

13. Glede priposestvovalne dobe na zemljišču s parc. št. 3/12, k. o. X so bili navedeni vsi pravnorelevantni razlogi, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče se je na več mestih opredelilo glede posesti poti (stran 8, 9, 10, 12 in 13) in tem razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tudi v tem delu pritožba dele izpovedb iztrga iz konteksta in jih interpretira v svojo korist, pri tem pa ne upošteva celotne izpovedbe v povezavi s preostalimi dokazi.

14. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi pravila glede povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Pravilno je stališče toženca, da se pomanjkljivih navedb strank v postopku ne more nadomeščati z izpovedbami prič, vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Tožnik je v zvezi z nepremičninama s parc. št. 4/1 in parc. št. 3/12, obe k. o. X v pripravljalni vlogi na list. št. 55 jasno zapisal, da ima nepremičnini v izključni uporabi in je njun edini posestnik; v tožbi pa je primeroma navedel nekatere oblike uporabe, kot npr. skrb za zemljišče, košnja trave, skrb za sadno drevje, pobiranje pridelkov ter ponovno poudaril izključno posest na tem zemljišču. Z zatrjevanjem izključne uporabe zemljišča so pokrite različne oblike in načini uporabe spornega zemljišča, in ni treba, da bi taksativno navajal vse oblike (kot npr. grabljenje listja, sanacija z navozom odpadlega in gradbenega materiala, parkiranje, itd), ki pojmovno spadajo med načine uporabe zemljišča. 15. Prvostopenjsko sodišče nikakor ni ugotovilo, da naj bi v času od leta 1997 do 2002 na sporni nepremičnini s parc. št. 4/1, k. o. X obstajala soposest P. in tožnika. Prvostopenjsko sodišče soposesti ni ugotavljalo, le primeroma je navedlo, „da soposest tudi sicer ne izključuje možnosti priposestvovanja za enega izmed soposestnikov, saj je pomembno, v kakšnem prepričanju izvršujejo soposestniki soposest nad stvarjo, saj je možno, da jo le eden izvršuje v prepričanju, da je lastnik (VSL sklep I Cp 304/2009)“. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o protispisnosti, na katero se sklicuje pritožba glede ugotavljanja soposesti.

16. Glede na zgoraj navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.