Jedro

Za protipravnost ravnanja (kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti za negmotno škodo) ne zadošča zgolj to, da je v sodnem postopku ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska 33.622,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2008 do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 1.707,62 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni odškodninsko odgovoren, ker njegova dejanja niso bila protipravna, v nasprotju s teorijo pravoznanstva, ki temelji na Ustavi in vseh iz nje izvedenih zakonih. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi povsem zanemarilo temeljne pravice in svoboščine tožnice. Tožnici se je pri delodajalcu večkrat zgodila krivica, zaradi katere je utrpela škodo na svojem zdravju, za kar je upravičena zahtevati satisfakcijo. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pravnim redom toleriralo toženčevo nepoznavanje in nerazumevanje določil Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), kakor tudi ignoriranje sodnih odločb in na podlagi tega zaključilo, da nezakonita dejanja toženca nimajo elementov protipravnosti. Sodišče prve stopnje je element protipravnosti presojalo preveč subjektivno in samovoljno. Protipravnost je v tem primeru potrebno presojati v luči nevarnosti za tožnico ter ob upoštevanju škode, ki jo je utrpela in ki jo je ugotovil izvedenec psihiater doc. dr. A.A.. Ni sporno, da je tožena stranka ravnala nezakonito in da je ta nezakonitost vplivala na nastanek škodne posledice pri tožnici. Vsa ravnanja toženca napram tožnici pomenijo protipravnost in obenem njeno oškodovanje. Toženčev trikratni poskus, da se na nezakonit način znebi tožnice, kot tudi nelogična in dokazno nepodprta ovadba zoper tožnico, ker naj bi ta odtujila za okrog 8.000,00 EUR toaletnega papirja, kažejo na nevrednost toženčeva ravnanja in njegovo krivdo za posledice, ki jih je tožnica utrpela zaradi krivih obtožb. Te krive obtožbe je zoper tožnico širil tudi pri tožencu zaposleni delavec A.B., zoper katerega teče postopek zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Angažirani izvedenec psihiater je ugotovil tako obstoj škode, kot vzrok zanjo in vzročno zvezo. Protipravnost ravnanja toženca se kaže v neupoštevanju veljavnih predpisov, v konkretnem primeru v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, (vzročno), ki ni imela ne repa ne glave, ob spremljavi kričanja in očitkov. Protipravnost se kaže tudi v obtoževanju in ovadbi na policijo, ter v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti v času, ko je bila tožnica hospitalizirana zaradi psihičnih težav, ki jih je povzročila prva nezakonita odpoved. Sodišče prve stopnje je očitno upoštevalo sodno prakso razvidno iz sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 71/2010 in sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 853/2011, pri tem pa je spregledalo stališče drugostopenjskega sodišča, da je protipravnost potrebno presojati glede obstoja ostalih elementov škodne odgovornosti in da se ta pravni standard oblikuje za vsak primer posebej.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v pritožbi ostal popolnoma nesubstanciran. Tožnica ne navaja katera so tista odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo oziroma, ki jih sploh ni ugotovilo. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede pravno odločilnih dejstev, ta pa so naslednja: - tožena stranka je tožnici dne 3. 10. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kot razlog pa je navedla krajo sanitarnih izdelkov, čistilnih sredstev, čistilnih pripomočkov in večkratne konflikte z zaposlenimi; - v sodnem sporu v zvezi z odpovedjo z dne 3. 10. 2008 sta stranki dne 18. 12. 2008 sklenili sodno poravnavo, s katero sta ugotovili, da izredna odpoved še ni bila realizirana, da je brez pravnih posledic, tako da se je tožnica po zaključku bolniškega staleža dolžna zglasiti na svojem delovnem mestu, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila razveljavljena; - Policijska postaja ... je 28. 10. 2008 na Okrožno državno tožilstvo podala kazensko ovadbo zoper tožnico, zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine; pri Okrajnem sodišču v ... so bila na predlog okrožnega državnega tožilstva opravljena posamezna preiskovalna dejanja zoper tožnico in njeno hčerko A.C.; Okrožno državno tožilstvo v ... pa je 27. 10. 2010 kazensko ovadbo zavrglo; - tožnici je bila 4. 7. 2009 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tožnica je to odpoved izpodbijala pred sodiščem, sodišče prve stopnje pa je s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 291/2009 z dne 12. 10. 2009 odločilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, še pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave je tožena stranka odpoved preklicala, zaradi česar je tožnica 26. 8. 2009 umaknila tisti del tožbe, ki se je nanašal na reintegracijski zahtevek; - pomočnik direktorja tožene stranke A.B. je zaslišan kot priča izpovedal, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podal, ker je bila tožnica za delo nezmožna šest mesecev, kar je po njegovem poznavanju zakona samostojen razlog za odpoved in prenehanje pogodbe o zaposlitvi, odpoved pa je preklical, ker je bila podana v sedmem mesecu; - izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnica prejela s priporočeno poštno pošiljko, zato očitno niso resnične tožbene navedbe o tem, da naj bi se toženec ob vročitvi odpovedi vpil na tožnico in jo nagnal z dela; - tožnica ni dokazala, da bi se plače pri tožencu izplačevale z zamudo.

- toženec po tistem, ko se je tožnica vrnila iz bolniškega staleža, ni več opravljal gostinske dejavnosti na gradu ..., tožnica z javnim prevozom ni mogla priti v ... v času, ko z delom pričnejo čistilke v Hotelu ..., zato je toženec tožnici lahko ponudil le delo v ..., kjer bi delo nastopila ob 6:00 uri zjutraj.

Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo vtoževane odškodnine za negmotno škodo in odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti, kršitve osebnostnih pravic ter strahu zahtevala odškodnino v višini 30.000,00 EUR (tožnica pri tem niti ni specificirala koliko zahteva za posamezno obliko pravno priznane negmotne škode). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je povračilo škode možno zahtevati le, če so kumulativno podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta: to je da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da je podana vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na uveljavljeno sodno prasko, po kateri za protipravnost, kot eno od predpostavk odškodninske odgovornosti za negmotno škodo ne zadošča zgolj to, da je v sodnem postopku ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 180/2007 z dne 15. 12. 2008, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče RS izrecno zavzelo stališče, da v sodnem postopku ugotovljena napačna uporaba materialnega prava pri izreku disciplinskega ukrepa (delavcu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja) ter posledična pravnomočna sprememba in razveljavitev disciplinske odločbe delodajalca, sama po sebi ne pomeni protipravnega škodnega dogodka v smislu ene od predpostavk odškodninske odgovornosti za negmotno škodo. Navedeno bi lahko bila podlaga za odškodninsko odgovornost, če bi bila zmotna uporaba prava v disciplinski odločbi posledica bodisi naklepnega ravnanja delodajalca bodisi njegovega tako skrajno nevestnega ravnanja, da bi se delodajalec že ob sprejemu odločbe moral zavedati, da bo z njeno izdajo delavcu najverjetneje neupravičeno povzročil škodo. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbah opr. št. VIII Ips 300/2008, VIII Ips 302/2008, VIII Ips 303/2008, VIII Ips 304/2008, VIII Ips 305/2008 in VIII Ips 306/2008 vse z dne 25. 5. 2010. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da nobenemu od udeležencev v postopku odpovedi pri tožencu ni možno očitati naklepnega niti skrajno nevestnega postopanja v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da je tožena stranka pri tem pokazala očitno nepoznavanje pravnega reda v Sloveniji. Navedeno je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo s tem, da je A.B., ki je tožnici izdal pravno povsem zagrešeno odpoved iz razloga nesposobnosti, gostinski strokovnjak z izkušnjami v tujini, ki pa ni imel kadrovskih veščin in potrebnih pravnih znanj. Kot protipravno tudi ni mogoče šteti ravnanje toženca, ki je kot oškodovanec na Policijski postaji ... naznanil sum storitve kaznivega dejanja. Res je, da je tožilec na koncu ovadbo zavrgel, vendar dejstvo, da je pred tem zahteval opravo preiskovalnih dejanj, vendarle kaže na to, da naznanilo ni bilo šikanozno in da je toženec imel utemeljene razloge za to, da je verjel v utemeljenost svojih sumov. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more biti odgovorna za domnevno škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi vodenja predkazenskega postopka, saj vodenje tega postopka ni bilo v njeni pristojnosti, temveč v pristojnosti organov pregona in sodišča. Tožnica je tožencu protipravno ravnanje očitala tudi v zvezi z domnevnim nerednim izplačevanjem plač in ponudbo dela v ..., vendar je oba ugovora sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo. Ne le, da tožnica ni dokazala, da bi neredno prejemala plačo, temveč tudi z ničemer ni izkazana vzročna zveza med negmotno škodo, ki je nastala tožnici in nerednim izplačevanjem plač. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ponudbe dela v ..., glede na prenehanje izvajanja dejavnosti v ... ter delovni čas v Hotelu v ..., ni mogoče šteti za šikaniranje, kakor je to trdila tožnica.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 s spremembami), ki ne predvideva pogodbene kazni za primer pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakršno je določala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami), ki pa v času, ko je toženec tožnici podal sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več veljala.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo stališče drugostopenjskega sodišča iz sodbe opr. št. Pdp 853/2011 o tem, da je protipravnost potrebno presojati „glede obstoja ostalih elementov škodne odgovornosti“ in da se ta pravni standard oblikuje za vsak primer posebej. Izpodbijana sodba glede vprašanja protipravnosti v ničemer ne odstopa od citirane sodbe pritožbenega sodišča. Pri presoji ali je podana protipravnost toženčevega ravnanja, je sodišče prve stopnje povsem ustrezno upoštevalo vse okoliščine tega primera. Protispisna pa je pritožbena navedba, da je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je protipravnost potrebno presojati „glede obstoja ostalih elementov škodne odgovornosti“. Takšnega stališča ni v citirani sodbi opr. št. Pdp 853/2011 z dne 12. 1. 2012 in bi bilo tudi povsem zgrešeno. V kolikor sodišče ugotovi, da ni podan eden od elementov civilnega delikta, se mu z ostalimi elementi ni potrebno ukvarjati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti toženec, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.