15. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.d., Ž., ki jo zastopajo B. B.-B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 2231/2001 z dne 21. 11. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 615/2001 z dne 15. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Celju zavrnilo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to sodišče ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 30. 11. 1992 med ustavno pritožnico kot prodajalko in drugotoženo stranko kot kupcem, nična, ker nasprotuje prepovedi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po 88. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen) obstaja dolžnost vrnitve (potencialnim) denacionalizacijskim upravičencem.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nezakonita in v nasprotju z Ustavo. Navaja, da je sporne nepremičnine pridobila (oziroma, da so jih pridobili njeni pravni predniki) na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 4. 1958, in da v državno last niso prešle na podlagi določb 1., 5. in 8. člena ZDen. Zato meni, da določba 88. člena ZDen ne velja za obravnavani primer. To naj bi izhajalo tudi iz stališča revizijske sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 248/94 z dne 7. 12. 1995 in iz stališča sodbe Vrhovnega sodišča št. U 645/93 z dne 26. 10. 1994. Sodiščema očita tudi, da sta glede vprašanja zavarovanja zahteve za denacionalizacijo uporabili določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP), ki je pričel veljati po sklenitvi pogodbe. Zato naj bi bili izpodbijani sodbi v nasprotju z določbo 155. člena Ustave posegli v že pridobljene pravice pogodbenih strank. Poleg tega pritožnica meni, da se v obravnavanem primeru šteje, kot da predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP nikoli ni bil vložen, ker je tožnica leta 1998 pri upravnem organu zahtevo za denacionalizacijo umaknila, v nepravdnem postopku, v katerem zahteva denacionalizacijo premoženja po 5. členu ZDen, pa predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP ni vložila.

B.

3.Ustavna pritožnica zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljavljati svojo razlago prava, s katero v pravdi ni uspela. Z večino navedb v ustavni pritožbi namreč oporeka le pravilni uporabi materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.V tem okviru bi lahko bile relevantne navedbe pritožnice, iz katerih je razvidno, da pritožnica meni, da izpodbijana odločitev odstopa od pravnega stališča, na katerem temeljijo odločitve Vrhovnega sodišča v drugih primerih. Če bi sodišče brez navedbe razumnih razlogov za spremembo stališča o enakem vprašanju odločilo drugače, bi namreč lahko šlo za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pritožnica s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 248/94 in U 645/93 te kršitve ni izkazala. Pritožnica zmotno meni, da iz sodbe št. U 645/93 izhaja stališče, po katerem denacionalizacija nepremičnine, ki je iz zasebne v državno oziroma družbeno lastnino prešla na podlagi pravnega posla, ni možna. Po stališču Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe v takem primeru ni mogoča denacionalizacija v upravnem postopku, temveč v sodnem postopku po 5. členu ZDen. Obravnavanega primera tudi ni mogoče primerjati s primerom, na katera se nanaša sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 248/94. Revizijska sodba se je namreč nanašala na primer, v katerem je bilo predmet izpodbijane pogodbe iz leta 1991 stanovanje, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi menjalne pogodbe iz leta 1963 v zameno za stanovanje, ki je bilo pred tem nacionalizirano prednici tožnikov. Tožniki so bili torej pravni nasledniki lastnice nacionaliziranega stanovanja in ne lastnice stanovanja, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi pravnega posla iz leta 1963 in ki je bilo predmet prodajne pogodbe iz leta 1991, za katero so uveljavljali ničnost. V obravnavanem primeru pa so bile predmet izpodbijane pogodbe iz leta 1992 nepremičnine, ki naj bi bile leta 1958 podržavljene tožnici s pravnim poslom iz 5. člena ZDen.

5.Pritožnica izpodbijani odločitvi sodišč očita tudi kršitev 155. člena Ustave. Tega očitka pa ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo, ker ta določba Ustave ne vsebuje posamičnih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Z navedbami, s katerimi izpodbijani odločitvi sodišč očita poseg v pridobljene premoženjske pravice, pritožnica po vsebini sicer zatrjuje kršitev 33. člena Ustave. Vendar očitek o nezakonitosti (zaradi napačne uporabe materialnega prava) izpodbijanih sodnih odločb, ki posegajo v premoženjskopravni položaj, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi sodišče odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa pritožnica tudi z navedbami, s katerimi sodišču očita, da je določbe ZLPP uporabilo za nazaj, ni izkazala. Ničnost pravnih poslov, za katere obstaja dolžnost vrnitve po določbah ZDen, je namreč določil ZDen in ne ZLPP. Okoliščina, ali je tožnik zahtevo za denacionalizacijo zavaroval po določbah ZLPP, pa lahko vpliva na presojo pravnega interesa tožnika za uveljavljanje ničnosti pravnega posla. Zgolj dejstvo, da odločitev sodišča ni v korist pritožnice in da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa še ne zadošča za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnik Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger