Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da kaže položaj zakonite zastopnice sindikata enačiti s položajem odgovornega urednika (za urejanje spletne strani), ki lahko kaskadno odgovarja namesto avtorja prispevka, pomeni nesprejemljivo širjenje cone kriminalnosti, hkrati pa kršitev načela določenosti materialnega kazenskega prava. Izhodiščna jezikovna razlaga 166. člena KZ-1 ne dopušča nobenega argumentacijskega prostora, da bi kot storilci kaznivih dejanj po tej zakonski določbi "smiselno" lahko nastopale tudi osebe, ki niso odgovorni uredniki ali namestniki.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov se ugodi in se izpodbijani sklep o sodnem opominu tako spremeni, da se obtoženo A. A., ..., na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je kot zakonita zastopnica Sindikata X in predsednica Sveta Sindikata X odgovorna, da je Svet Sindikata X raznašal nekaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu Sindikata Y oziroma predsedniku Sindikata Y B. B. v zvezi z opravljanjem dejavnosti Sindikata Y, dejanje pa je bilo strojeno s sredstvom javnega obveščanja, s tem, da je 25. 10. 2013 na interni spletni strani Ministrstva ... in 24. 10. 2013 na socialnem omrežju "Facebook" Svet X objavil članek z naslovom "Trdi pristanek Y", v katerem je navajal: ...

vse navedeno pa predstavlja žaljivo obdolžitev oziroma obrekovanje oziroma razžalitev in škoduje časti in dobremu imenu Sindikata Y oziroma predsednika Sindikata Y B. B., saj takšno poročilo nakazuje na to, da naj bi Sindikat Y oziroma B. B. sodeloval z vojaškimi elitami in visokimi častniki ter tudi pridobil denarna sredstva od Vlade Republike Slovenije za svoje delovanje, kar pa očitno ni res. Sporočilo nakazuje, da naj bi bil Y oziroma predsednik B. B. odvisen in delegiran od visokih častnikov, kar ne drži. Sporočilo omenja, da je temu sledila nagrada, torej sporočilo nakazuje, da je Vlada RS nakazala Y ali B. B. nek znesek za njegovo delovanje kot koruptivno dejanje. Seveda pa to ne drži in je navedeno samo zato, da se na Y oziroma na predsednika B. B. meče slaba luč, da je koruptiven, da sodeluje z Vlado RS in z visokimi častniki, kar sploh ne drži. Y je neodvisen sindikat, katerega člani so osebe z različnimi čini SV. S tem se je krivo obdolžilo oziroma kršilo ugled Y. S takšnim ravnanjem se škoduje Y in B. B., saj obdolženca nakazujeta na njegove povezave z vojaško elito in da sprejema denar za delovanje oziroma podkupnino tudi od Vlade RS, kar ne drži, A. A. pa je čistopis dopisa pred objavo pregledala in nato odobrila objavo v medijih in je sama kot zakonita zastopnica X in Sveta X odgovorna za zakonito delovanje X, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena KZ-1, podredno obrekovanja po prvem in drugem odstavku 159. člena KZ-1, podredno razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1. II. Zasebni tožilec B. B. je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženke ter nagrado in potrebne izdatke njenih zagovornikov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani v tč. I izreka (sodba) obtoženega C. C. oprostilo obtožbe za kazniva dejanja, navedena v uvodu te odločbe. Pod tč. II izreka (sklep) pa je obtoženi A. A. na podlagi 68. člena KZ-1 izreklo sodni opomin v posledici storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 166. člena KZ-1. Sklenilo je, da je obtožena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke zasebnega tožilca in njegovih pooblaščencev ter sodno takso.

2. Zoper sklep o sodnem opominu so se pritožili zagovorniki obtožene A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki (prvega odstavka) 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep (s sodbo) spremeni tako, da "pritožnico" oprosti (obtožbe).

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca B. B., odvetnik D. D. ..., ki je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter potrdi ("sodbo in") sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Preizkus izpodbijane odločbe na pritožbeni stopnji je pokazal utemeljenost pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon, kar predstavlja pritožbeni razlog, in sicer po 1. točki 372. člena ZKP. Dejanje, ki se obtoženki očita v izreku sklepa o sodnem opominu, namreč ni kaznivo že po samem zakonu. Prvostopenjsko sodišče je z naziranjem, da obtoženka kot predsednica in zakonita zastopnica Sindikata X za storitev kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, v konkretnem primeru žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena KZ-1, kazensko odgovarja po pravilih t. i. kaskadne odgovornosti odgovornega urednika oziroma njegovega namestnika skladno s prvim odstavkom 166. člena KZ-1, sprejelo ekstenzivno razlago kazenskega zakonika, po oceni pritožbenega senata v nasprotju z načelom zakonitosti.

6. Sodišče druge stopnje sicer ne odreka razumnosti razlogovanju izpodbijane sodbe, da je smoter kaskadne odgovornosti preprečitev izmikanja kazenski odgovornosti (tudi) v primerih, ko avtorja/ev trditev ali raznašanja žaljivih dejstev iz razlogov, vsebovanih v 166. členu KZ-1, ni moč obravnavati pred sodiščem, vendar pa je pri javni objavi spornega besedila sodelovala oseba, odgovorna za uresničevanje programske zasnove določenega medija, torej odgovorni urednik. Pritožba utemeljeno navaja, da obtoženi (ne glede na to, da gre za predsednico in zakonito zastopnico X in skrbnico upravljanja intranetne strani v okviru ministrstva) nedvomno ni mogoče pripisati funkcije odgovorne urednice, ki bi se poklicno ukvarjala s pregledovanjem vsebin za objavo ter odločanjem za objavo v določenem mediju. Stališče sodišča prve stopnje, da gre položaj obtožene enačiti s položajem odgovornega urednika (za urejanje spletne strani), ki zatorej lahko kaskadno odgovarja namesto avtorja, pomeni nesprejemljivo širjenje cone kriminalnosti, hkrati pa kršitev načela določenosti (lex certae) materialnega kazenskega prava. Izhodiščna jezikovna razlaga 166. člena KZ-1 ne dopušča nobenega argumentacijskega manevrskega prostora, da bi kot aktivni subjekti, tj. storilci kaznivih dejanj po tej zakonski določbi, "smiselno" mogle nastopati tudi osebe, ki pa niso odgovorni uredniki ali njihovi namestniki. Kolikor je/bi imel zakonodajalec namen razširiti kaznivost še na druge osebe, bi/bo moral to po prepričanju pritožbenega sodišča v materialnem zakonu jasno inkriminirati. V obstoječi ureditvi pa ni nobenega dvoma, da obtoženkina vloga v sindikatu ne ustreza opredelitvi funkcije odgovornega urednika po 18. členu Zakona o medijih (ZMed), prav tako pa internega spletnega kotička, dostopnega uslužbencem ministrstva, po presoji pritožbenega senata niti ni moč šteti za medij. V tretjem odstavku 2. člena ZMed namreč med drugim določa, da mediji niso nosilci objavljanja informacij, namenjeni izključno notranjemu delu organizacije, za kar pa gre pravzaprav tudi v konkretnem primeru. Istočasno je odgovorni urednik vselej imenovan s strani izdajatelja medija, ki je po prvem odstavku 9. člena ZMed opredeljen kot pravna ali fizična oseba, ki izvaja dejavnost razširjanja programskih vsebin. O čem takem ne pri ... sindikatu, še manj pa pri ministrstvu, seveda ni mogoče govoriti, saj se nobena omenjena institucija ne ukvarja z dnevnim ali periodičnim objavljanjem uredniško oblikovanih programskih vsebin, kot to ureja prvi odstavek 2. člena ZMed.

7. Suplementarno sodišče druge stopnje pripominja še, da je prvostopenjsko sodišče (čeprav niso podani objektivni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja) zmotno utemeljevalo tudi presojo, da je obtoženka kaznivo dejanje storila v krivdni obliki zavestne malomarnosti (zaključek tč. 15 izpodbijane odločbe). Pri predmetnem razlogovanju se je sodišče prve stopnje, kot kaže, opiralo na interpretacije urejanja kaskadne odgovornosti po 30. členu KZ, medtem ko veljavna ureditev po 166. členu KZ-1 (izhajajoč tako iz uvodnih pojasnil h KZ-1 kot zakonodajnega gradiva) dopušča izključno naklepno storitev dejanja, podvrženega kaskadni odgovornosti. Posledično tudi s tega vidika izpodbijana odločba ne bi mogla uspešno prestati instančne presoje.

8. Ob pritrditvi utemeljenim navedbam pritožbe, da iz opisa dejanja v tenorju zasebne tožbe ter posledično v izreku sklepa o sodnem opominu ne izhajajo ne znaki očitanega kaznivega dejanja niti katerega drugega, saj obtožena iz razlogov, ki so bili pojasnjeni, že pojmovno ne more biti storilka kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime v okvirih kaskadne odgovornosti, je sodišče druge stopnje odločbo prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na obtoženo A. A., spremenilo tako, da je slednjo po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za dejanja, ki se ji očitajo po zasebni tožbi. V tej posledici drugih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso relevantne, ni obravnavalo.

9. Stroškovna posledica oprostilne sodbe, tj. dolžnost zasebnega tožilca B. B., da povrne stroške kazenskega postopka, opredeljene v tč. II izreka te sodbe, ima zakonsko podlago v določbi drugega odstavka 96. člena ZKP.