Jedro

Toženec je akontacije, katerih vrnitev zahteva tožnica po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in po navodilih ter z vedenjem tožnice. Tako ne gre za obogatitev in prikrajšanje, da bi bil zahtevek na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo zneska v višini 5.427,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer so posamezni mesečni zneski in dnevi zamude razvidni iz izreka sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožnica tožencu plačati pravdne stroške v višini 562,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica razpolagala s t. im. črnim fondom. Za takšno ugotovitev ne obstaja noben dokaz. Toženec je sicer predložil listino - obrazec z naslovom črni stroški, ki pa ni niti izpisan niti podpisan in katerega verodostojnosti je tožnica izrecno oporekala. Tožnica je vse akontacije, ki jih je prejel toženec, dokazala s predloženimi bančnimi izpiski. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno za zavrnitev njenega zahtevka navedlo, da je toženec dokazal plačevanje črnih stroškov, čeprav dokaznega postopka s tem v zvezi sploh ni izvedlo. Toženec je zahtevku ugovarjal le z navedbo, da je na meji z A. (tujina) in B. (tujina) podkupoval uradne osebe, enako je izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka v zadevi Delovnega sodišča v Celju Pd 293/2017. S tem bi storil kaznivo dejanje podkupovanja, ki pa ni z ničemer dokazano. Edino dokazano je, da je toženec prejel akontacije, ki jih tožnici ni vrnil in za katere ji ni predložil računov. Takšno poslovanje brez računov je v nasprotju z davčnimi predpisi. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšni so črni stroški, ti niso v povezavi s črnim fondom. S strani toženca predložen obrazec črni stroški je ponaredek, kar je tožnica izrecno navedla v drugih istovrstnih sporih. Tako tožnica kot toženec sta se zavedala, da so akontacije sredstva tožnice, ki jih je toženec, če jih ne porabi, dolžan vrniti. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo dejstvo, da tožnica ni predhodno zahtevala vrnitve sredstev od toženca. Takšno stališče zanemari pomen zastaralnih rokov in ne upošteva pravila, po katerem je enostranski pobot delodajalčeve terjatve do delavca z nasprotno terjatvijo prepovedan. Toženca ni nihče napeljeval k storitvi kaznivega dejanja podkupovanja. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča le kazensko sodišče. Sredstva, porabljena za podkupovanje, ne morejo biti zakonito porabljena. Obrazložitev sodišča prve stopnje je sama s seboj v nasprotju, saj na eni strani upošteva, da je tožnica imela pravico zahtevati neporabljene akontacije nazaj, kar je pomenilo nižje zneske akontacij naslednji mesec, po drugi strani pa preostale akontacije, ki niso bile pokrite z računi, ne ugotovi kot znesek, za katerega je bil toženec obogaten. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zanemarjanje kakšne skrbnosti očita tožnici niti ni ugotavljalo dolžne skrbnosti toženca. Tožnica je dokazni predlog za zaslišanje priče C.C. umaknila, saj je sodišče prve stopnje v istovrstnih sporih neutemeljeno ni verjelo, čeprav je po izobrazbi ekonomistka in bi s strokovnimi pojasnili ovrgla obstoj črnega fonda. Ni upoštevalo, da je tožnica sprožila šest istovrstnih sporov, pri čemer so se toženci dogovorili za svoje trditve o črnem fondu. Toženec se v tem sporu na pozive sodišča prve stopnje sploh ni odzval in ga ni bilo na zaslišanje. Nadalje ni upoštevalo, da je obstoj črnega fonda mogoč le ob hkratnem obstoju kaznivih dejanj davčne zatajitve in pranja denarja. Za ugotovitev obstoja teh kaznivih dejanj bi sodišče prve stopnje moralo opraviti strokovno podprto forenzično preiskavo. D.D. je v sporu Pd 122/2018 izpovedal, da ne ve, ali je tožnica imela črni fond, do tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Obstoj črnega fonda ne more potrditi posameznik, voznik tovornega vozila, ampak bi takšno nezakonito poslovanje tožnice lahko opredelila le za to pristojna uradna oseba. Sodišče prve stopnje je z očitanjem kaznivih dejanj kršilo temeljne ustavne pravice takratnega zakonitega zastopnika tožnice. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnice.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) odločalo o zahtevku tožnice - delodajalca, da ji toženec - delavec vrne akontacije v višini 5.427,51 EUR, namenjene pokrivanju stroškov na službenih poteh, ki jih je opravil kot voznik tovornega vozila. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženec prejete akontacije porabil za na službenih poteh nastale stroške, med njimi t. im. črne stroške, za katere ni dobil računa in ki so bili tožnici znani, saj jih je upoštevala pri izpolnjevanju obrazcev z naslovom pregled stroškov prevoza in obračuni stroškov in imela za njihovo beleženje izdelan tudi posebni obrazec pregled črnih stroškov. Odločitev je pravilna, zanjo so navedeni pravilni in prepričljivi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje.

6. Tožnica v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem črnih stroškov. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, so črni stroški razvidni iz listin, ki jih je predložila sama tožnica, obrazca pregled stroškov prevoza in obračuni stroškov, njihov obstoj pa potrjuje tudi s strani toženca predložena listina - obrazec pregled črnih stroškov. Tožnica verodostojnosti te listine v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala, kot prikazuje v pritožbi, njeno dokazovanje, da listina ni verodostojna v drugih istovrstnih sporih, pa nima nobenih pravnih učinkov v tem sporu. Enako velja za navedbe tožnice, ki se nanašajo na izpoved priče D.D., ki v tem sporu ni bila zaslišana (niti ni bil predložen zapisnik o njeni izpovedi iz drugega spora), in na izostanek zaslišanja priče C.C. Razlogi, zaradi katerih je tožnica dokazni predlog za zaslišanje priče C.C. umaknila, za odločitev niso bistveni. Prav tako ni bistveno, ali se je toženec odzval vabilu sodišča prve stopnje na zaslišanje. Tožnica sama je, kot je razvidno iz zapisnika s prvega naroka za glavno obravnavo dne 16. 9. 2019, predlagala, da sodišče prve stopnje odloči (le) na podlagi predloženih listin in da se dokazni predlog z zaslišanjem pravdnih strank (zakonite zastopnice tožnice) ne izvede; toženec pa je dokazni predlog za zaslišanje pravdnih strank tudi umaknil. 7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno kot neprerekano upoštevalo navedbo toženca, da je tožnica v celotnem vtoževanem obdobju pri izračunu skupnih stroškov in pri ugotavljanju razlike oziroma opredeljevanju akontacij kot porabljena sredstva obravnavala črne stroške (to potrjujejo predloženi pregledi stroškov prevoza). Postavilo se je na pravilno stališče, da je toženec akontacije, katerih vrnitev zahteva tožnica po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in po navodilih ter z vedenjem tožnice. Tako ne gre za obogatitev in prikrajšanje, da bi bil zahtevek na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ utemeljen.

8. Na odločitev ne vpliva sicer utemeljena pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z določbo 191. člena OZ, po kateri kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ta določba ne predstavlja pravne podlage za odločitev o zahtevku tožnice, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek na podlagi 190. člena OZ, saj tožnica ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na njeno škodo, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč prejel prav toliko akontacij, kot je je porabil za stroške, ki so mu dejansko nastali na službenih poteh.

9. Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica prikazuje ravnanja toženca v zvezi s plačilom črnih stroškov na službenih poteh kot kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje se s tem utemeljeno ni ukvarjalo kot tudi utemeljeno ni ugotavljalo vsebine stroškov, ki jih je dejansko imel toženec, pa zanje ni prejel računov in jih je v dogovoru s tožnico beležil kot črne stroške. Tožnica v pritožbi zato neutemeljeno opozarja, češ da je sodišče prve stopnje podkupnine priznalo kot zakonite stroške, kot tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o njeni kazenski odgovornosti. Do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).