Jedro

260. člen ZIZ določa, kakšne predhodne odredbe lahko odredi sodišče in med njimi je v 6. tč. določena predznamba zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini. Drugih predhodnih odredb 260. čl. ZIZ ne določa, torej ne določa takšne predhodne odredbe, kot jo je predlagala predlagateljica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, s katerim je predlagateljica želela doseči zaznambo te predhodne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin v korist upnice M. V. ter da se dolžniku karkoli prepove razpolagati s svojim solastnim deležem na njegovih nepremičninah. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče štelo, da upnica ni uspela izkazati verjetnost nevarnosti, da bo dolžnik skril svoje premoženje, razen tega pa je sodišče tudi štelo, da je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo nepravilen, ker dovoli sodišče predhodno odredbo le s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini in ne z zaznambo te predhodne odredbe.

Upnica se je zoper sklep pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali ne popolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbo izpodbija prvi del obrazložitve sodišča prve stopnje, ko je sodišče štelo, da ni izkazala nevarnosti, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena. V pritožbi širi dosedanje navedbe s tem, da je tožena stranka le upokojenec, ki prejema minimalno pokojnino, ki ne presega zneska 470,00 EUR, da je zadolžen in da drugih dohodkov nima. Meni, da če toženec javno pove in objavi oglas, da hišo prodaja in pri tem navede še svojo mobilno številko, je več kot očitno, da želi svoje namere o odtujitvi premoženja tudi uresničiti. Zato sodišče ni pravilno zaključilo, da prvega pogoja za izdajo predhodne odredbe ni izkazal. Razen tega pa meni, da je sodišče tudi napačno uporabilo določbo I. odst. 260. čl. ZIZ, saj je v danem primeru treba uporabiti specialnejši predpis, Zakon o zemljiški knjigi, ki je lex specialis. Zakon o zemljiški knjigi v VII. odst. 22. čl. določa, da se v zemljiško knjigo vpisujejo pravna dejstva glede nepremičnine in sicer glede prepovedi imetniku pravice na nepremičnini razpolagati s to pravico. Zato meni, da sodišče predloga ne bi smelo zavrniti in predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep sodišča spremeni tako, da se dovoli predhodna odredba. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Upnica je vložila predlog za izdajo predhodne odredbe s katerim je zatrjevala, da ji dolžnik na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 292/98 dolguje odškodnino v znesku 2.295,10 EUR in da sodba še ni izvršljiva, ker je dolžnik vložil pritožbo. Predlaga izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 2.295,10 EUR s pp. tako, da se pri solastnem deležu dolžnika S. J. opravi zaznamba te predhodne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin, vse v korist upnice in da ta predhodna odredba velja 8 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo takšne predhodne odredbe zavrnilo. 260. čl. ZIZ določa, kakšne predhodne odredbe lahko odredi sodišče in med njimi je v 6. tč. določena le predznamba zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini. Drugih predhodnih odredb 260. čl. ZIZ ne določa, torej ne določa takšne predhodne odredbe, kot jo je predlagala predlagateljica. Sklicevanje upnice na 22. čl. ZZK-1 ni utemeljeno, saj je v 7. tč. I. odst. tega člena le navedeno, da se v zemljiško knjigo vpisujejo pravna dejstva, glede prepovedi imetniku pravice na nepremičnini razpolagati s to pravico. Ta določba v nobenem primeru ne more biti lex specialis glede na določbo ZIZ, ki ureja pogoje in kakšne predhodne odredbe lahko izda sodišče prve stopnje. Predznambe ZZK-1 ureja v členih 48 do 62, vendar pa je v teh določbah urejen zemljiškoknjižni postopek in ne izvršilni postopek.

Pritožbeno sodišče se glede na zgoraj navedeno ni ukvarjalo z razlogi sodišča prve stopnje o tem, da upnik ni izkazal prvega pogoja, saj je ugotovilo, da je upnica predlagala zavarovanje s takšno predhodno odredbo, ki jo ZIZ ne predvideva.

Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ki so v tem primeru tiste določbe ZIZ, ki urejajo postopek s predhodnimi odredbami, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353.čl. ZPP zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.